Ko se Slovenska planinska pot odmakne od visokih gora in zavije proti morju, še zdaleč ne izgubi svoje privlačnosti. Prav nasprotno: odkrije nam kraje, ki jih morda drugače nikoli ne bi prehodili peš. Eden izmed zadnjih odsekov Slovenske planinske poti, na katerem moramo občutneje navkreber, nas popelje od svetovno znanih Škocjanskih jam do Artviž – najviše ležeče vasi v Brkinih. Cerkev sv. Socerba nad njo leži na najvišji točki tega razpotegnjenega in močno razčlenjenega hribovja, zato se izletniki in pohodniki radi ustavljajo ob njej.

S parkirišča pri Škocjanskih jamah, ki so od leta 1986 na Unescovem seznamu svetovne naravne dediščine, krenemo za planinskimi oznakami skozi vas Matavun. Za zadnjimi hišami zavijemo v redek gozdič in nadaljujemo vzdolž prepadnega roba, s katerega se odpira zanimiv pogled proti cerkvi sv. Kancijana v Škocjanu. Ko se drevje razmakne, se pred nami razprostrejo travniki z nizkimi kamnitimi ogradami in tankimi črtami golega drevja. Med njimi pridemo do vasi Naklo, pod katero v soteski vijuga reka Reka. Njene vode nedaleč stran poniknejo v luknjast podzemeljski svet, tečejo pod Krasom in tik pred jadransko obalo v Italiji znova privrejo na plan.




Med hišami dvakrat ostro zavijemo, nato pa nadaljujemo naravnost, dokler ne pridemo na nasprotni konec vasi. Tam se svet znova odpre; iz tal zrastejo ograde, pot počasi zavije proti jugu. Pred zapuščeno cerkvijo sv. Mavricija, v katero skozi razbito okno vdira hladen zimski zrak, prečkamo asfaltno cesto. Kažipot ob njej nas usmeri na kolovoz, ki se lagodno spušča v dolino presihajočega potoka Sušice. Ko prečkamo strugo, se pred nami odpre travnata ravnina z osamljenim drevesom in lovsko prežo na sredi. Na zasneženih tleh je polno prepletajočih se sledov – traktorskih kolesnic, parkljev in tac ter odtisov samotnih človeških stopinj.

Idilična dolina, ki je vpeta med poraščeno gričevje, se po nekaj sto metrih zoži in zavije proti vzhodu. Označena pot prečka presušeni in zaledeneli potok, a se kmalu vrne nazaj. Ob kolovozu srečujemo čedalje več znamenj življenja: z ograjo obdano drevesnico, odslužen stroj, čebelnjak z barvitimi panji. Ko pridemo na asfaltno cesto, smo približno na polovici poti. Cesta gre še kratek čas po dolini, za odcepom k zaselku Potok pa se požene strmo v breg. Na ostrem ovinku se od nje loči bližnjica, ki nas pripelje v Podgrad pri Vremah – slikovito vasico na severozahodnem koncu Brkinov. Majhna gruča hiš s položnimi strehami se tesno privija h griču, na katerem kljubujejo času razvaline srednjeveškega gradu Završnik. Če se ozremo proti jugu, razločno vidimo tudi cerkev sv. Socerba, ki samotna počiva na vrhu razpotegnjenega slemena.

Pri kažipotu pod cerkvijo sv. Janeza Krstnika na zgornjem koncu vasi zavijemo na kolovoz, ki se počasi spušča v grapo. Na njenem dnu preskočimo zaledeneli potok in krenemo strmo v breg. Zdaj poti ne vidimo več, zato pozorno sledimo napol zabrisanim stopinjam in gostim markacijam, ki nas v loku pripeljejo na položen pomol. Svet, po katerem hodimo, je razgiban, a hkrati zimsko enoličen. Bele strmine so posejane s temnimi debli in z golimi krošnjami, ob katere bijejo sunki burje. Drevesa polglasno ječijo, pod nogami enakomerno škriplje sneg, vendar to le poglablja globok mir, ki ovija pokrajino. Nenadoma se vejevje na levi zgane in tik pred nami zleti čez pot ptič sovjega videza. Še preden se dobro zavemo, ga ni nikjer več in vse je spet negibno kot prej.

Po široki, zamedeni poti nadaljujemo zložno navkreber. Pri kažipotu zavijemo rahlo v desno, prečkamo gozdno cesto in se po čedalje globljem snegu povzpnemo do prvih hiš. Tam se poslovimo od Slovenske planinske poti, ki gre od Artviž po slemenski cesti proti jugovzhodu, in krenemo na zgornji konec vasi, kjer stoji na samem cerkev sv. Socerba.

Čeprav ob kamnitem zvoniku neusmiljeno vleče, nekaj minut trmasto vztrajamo na razglednem robu. Na severu se pred našimi očmi preteguje Vremščica, izza nje pogleduje zasneženi vrh Nanosa z antenskim stolpom. Pod nami počivajo na sle menih gručaste brkinske vasi, obzorje na vzhodu zapira nazobčana veriga notranjskih vrhov, na jugozahodu se dviga zadnji tisočak Slavnik ... Bog ve, kaj vse bi še videli, če nas ne bi močna burja odpihnila nazaj v dolino.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Antona Puščavnika v Divači je maša vsako nedeljo ob 9.45.


OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Škocjanske jame
Višinska razlika: približno 420 metrov
Dolžina vzpona: 2 uri in pol do 3 ure
Opis poti in težavnost: Hodimo po dobro označeni Slovenski planinski poti. V kopnih razmerah je pot lahka, čeprav ne najkrajša, v visokem snegu pa utegne biti precej naporna in zlasti v zgornjem delu neprehojena.
Zemljevid: Slovenska Istra (Čičarija, Brkini in Kras), 1:50.000

6/5.maj 2006