Po nekaj letih ga to delo ni več veselilo, odpravil se je v Indijo in njegovo poslanstvo je postala fotografija. S fotografijami od tam je namreč navdušil uredništvo prestižne švicarske revije Animan in z njim sodeloval še nekaj prihodnjih let. Prejemal je vse več ponudb in življenje fotografskega avanturista se je začelo.

Pozneje je sodeloval s francoskimi fotografskimi agencijami in se kot fotograf znanstvenih odprav pridružil dvoletni odpravi z jadrnico po skrivnih kotičkih jugovzhodne Azije. Potapljaško znanje je uporabil pri podvodni fotografiji, hkrati pa prostovoljno sodeluje pri razminiranju in čiščenju voda ter v Bolnišnični šoli URI Soča. Specializiran je tudi za jamsko potapljanje.

Glas o njem je segel v največje svetovne medijske hiše.

Glas o njem je segel v največje svetovne medijske hiše, še posebej po zaslugi intervjuja z Marino Oswald, vdovo domnevnega morilca ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Njegove fotoreportaže so bile objavljene v številnih medijih (Time, Figaro Magazine, GEO, Paris Match, Marie Claire, Die Zeit, Cosmopolitan, Liberation, Grands Reportages, Espresso, L’Illustré, Oggi, Sette-Corriere della Sera, Nature …) ter v tujih in slovenskih izdajah National Geographica. Že 18 let je tudi urednik fotografije slovenske izdaje te cenjene revije. Svoje delo predstavlja tudi na razstavah. 

Zadnja leta pa se mu na odpravah pridruži partnerka in odlična fotografinja Katja Bidovec. Leta 2008 je prejel priznanje za izjemne dosežke na področju umetnosti Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Fotografsko znanje širi med študenti na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in na Univerzi Nova Gorica, fotografijo je predaval tudi na Fakulteti za aplikativne vede Vist.

Ime Arne Hodalič boste našli na več fotografskih priročnikih, sodeloval pa je tudi pri različnih fotoknjigah in pri nastajanju dokumentarnih filmov. Med njimi sta bila tudi knjiga in film o človeški ribici, ki je prejel več mednarodnih nagrad. Letos je izdal še avtobiografijo Moje svetlobe, v kateri predstavi svoje otroštvo in ljubezni, glavno besedo pa imajo njegove fotozgodbe, saj najraje govori prav o njih.

Letos je izdal še avtobiografijo Moje svetlobe, v kateri predstavi svoje otroštvo in ljubezni, glavno besedo pa imajo njegove fotozgodbe.

Glede na to, da ste tudi pedagog, naj za začetek posežem malo v zgodovino. Kako se je razvijal študij fotografije v Sloveniji?

Pravega visokošolskega študija fotografije v Sloveniji dolgo ni bilo. Začel se je na Vistu, kar je bil zanesenjaški podvig fotografa, ki je fotografijo študiral v Pragi, nato pa se je odločil, da bi ustanovil podoben študij tudi v Ljubljani. Srednja šola za fotografijo je bila že prej, na šoli za oblikovanje in fotografijo v Križankah, višja šola za fotografijo pa je že nekaj let v Sežani.

Na Vistu sem bil izredni profesor, zdaj pa predavam predvsem na Fakulteti za družbene vede, kjer imam na katedri Medijskih in komunikacijskih študij redni predmet Osnove fotografiranja v prvem letniku in izredni predmet Napredne fotografske tehnike v tretjem letniku. Predavam tudi na Univerzi v Novi Gorici, kjer je fotografija vključena v študij Digitalne umetnosti in prakse.

Arne Hodalič med nakopičenimi ostanki karbonatnih mineralov sredi toplih vrelcev v Pamukkalah v Turčiji. FOTO:  Arne Hodalič

Na začetku vaše karierne poti vseh teh programov še ni bilo. Kako ste takrat fotografi izpolnjevali svoje znanje?

Takrat ni bilo formalne izobrazbe, učili smo se iz priročnikov, hodili na razstave … Zame je zelo pomembno, da sem bil član Fotogrupe Šolt, v kateri so bili najboljši slovenski fotografi – Joco Žnidaršič, Dragan Arrigler, Tone Stojko, Tihomir Pinter, Stojan Kerbler, Marjan Smerke, Janez Korošin, Jendo Stoviček, Oskar Dolenc ... Takrat sem bil še začetnik, v skupino pa sem prišel, ker sem že dobil neko nagrado na fotografski razstavi v tujini. Srečevali smo se ob torkih, prinesli smo svoje fotografije in se pogovarjali o njih. No, jaz sem bolj poslušal kot govoril.

Ena vaših najodmevnejših zgodb pa prihaja iz ZDA. Ste prvi, ki ste naredili intervju z Marino Oswald, ženo Leeja Harveyja Oswalda, ki naj bi ubil ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja.

Novinar Ali Žerdin je ta intervju zelo laskavo ocenil kot največji dosežek slovenskega novinarstva. Trideset let po atentatu je Marina Oswald stopila iz anonimnosti. Imel sem srečo, vendar, kot sem zapisal v knjigi, temu jaz rečem statistični rezultat trdega dela. Če se veliko angažiraš, se kaj takega lahko zgodi. Imel sem telefonsko številko režiserja kultnega filma JFK Oliverja Stona in ga poklical. Povedal mi je, da se je pri scenariju večinoma zanašal na trditve nekega Larryja Howarda, ki je prijateljeval z Marino. Šel sem k njemu v Dallas. Dolgo sva se pogovarjala, med najinim pogovorom pa ga je čisto slučajno poklicala Marina. Rekel sem mu, naj mi poda telefon, in tako sem prišel v stik z njo. Postala sva prijatelja. Ponudil sem ji denar za intervju, in ko se je enkrat izpovedala, je ugotovila, da lahko še kaj iztrži. Morda je imela finančne težave, ne vem. 

Imel sem srečo, vendar temu jaz rečem statistični rezultat trdega dela. Če se veliko angažiraš, se kaj takega lahko zgodi.

Po mojem intervjuju se je sprožil plaz. Bila je v številnih svetovnih medijih. Mastno je zaslužila, z intervjujem z mano sicer ne toliko, saj je bil prvi in se verjetno sploh ni zavedala, kaj to pomeni. Jaz pa sem služil tudi s prodajo njene telefonske številke, seveda vedno z njenim privoljenjem. To so bili drugi časi. Včasih so veliki tiskani mediji veliko plačevali za dobre in predvsem ekskluzivne zgodbe, zdaj so bolj v krizi.

Pri projektu Izginjajoče kulture fotografirate starodavna ljudstva, ki jim grozi izginjanje njihove kulture, tradicionalnih znanj in življenjskega sloga. Kako se razlikujejo po različnih delih sveta?

Projekt sva s Katjo zastavila optimistično in kmalu ugotovila, da je teh ogroženih kultur in ljudstev preveč, saj vse financirava sama. Fotografirala sva štiri ljudstva, morda bova še kakšno. Osnovno idejo sva malo obrnila v ozaveščanje ljudi s fotografskimi razstavami in predavanji o drugačnosti. Hotela sva prikazati, da je lahko drugačnost lepota in kakovost. Mi se lahko nekaj naučimo od njih, oni pa od nas, če se spoštujemo. Prepričan sem, da je prav spoštovanje ključ do umirjenega sobivanja. Težava je le, da ljudje vse prevečkrat spoštovanje pričakujejo, sami pa nanj pozabijo. 

Prepričan sem, da je prav spoštovanje ključ do umirjenega sobivanja.

Ko greva s Katjo v muslimanske države, ima vedno ruto in dolge obleke do gležnjev, ker spoštujeva njihovo kulturo. V Indiji sva oba v dolgih hlačah, ker tam nihče ne nosi kratkih. Ko pa oni pridejo k nam, bi si želel, da spoštujejo našo kulturo. Prepričan sem, da je izobrazba pri tem zelo pomembna. Po Evropi se že dogaja, da je tretja generacija priseljencev večinoma že integrirana v evropsko kulturo. Take spremembe se dogajajo počasi, mi pa bi si želeli, da se spremenijo takoj. To pač ne gre tako. Žal pa smo Slovenci precej ksenofobni. Vem, da imamo težave z migranti, vendar ne moremo cele islamske skupnosti soditi na podlagi nekaj teroristov po svetu. Če bi Slovence sodili po morilcu Metodu Trobcu, bi bili vsi Slovenci zažigalci žensk in morilci. Če je spoštovanje ključ, je posploševanje zagotovo njegov največji sovražnik.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.