Arhitekturna bisera Štanjel in Šentrupert
Objava:
17. 12. 2020 / 09:31
Deli:
Čas branja:
8 minut
Nazadnje Posodobljeno:
17.12.2020 / 11:08
Arhitekturna bisera Štanjel in Šentrupert
Slovensko konservatorsko društvo je v kratkem izdalo dve obsežni knjigi o arhitekturnih biserih: o naselju Štanjel na Krasu in o župnijski cerkvi v Šentrupertu na Dolenjskem.
Slovensko konservatorsko društvo je v kratkem izdalo dve obsežni knjigi o arhitekturnih biserih: o naselju Štanjel na Krasu in o župnijski cerkvi v Šentrupertu na Dolenjskem.
Pogled na kraški biser Štanjel z juga. Foto: Ivo Žajdela
Kot je v uvodu knjige Štanjel, variacije v kamnu zapisal Srečko Štajnbaher, predsednik Slovenskega konservatorskega društva, to v skladu s svojim programom delovanja nadaljuje izdajanje publikacij, ki so namenjene širši javnosti.
Tako predhodnim publikacijam dodajajo zbornik o Štanjelu, čudoviti kraški vasici, ki s svojo značilno veduto že od daleč vabi obiskovalce, da se na robu naselja ustavijo, si vzamejo čas, se povzpnejo na majhno vzpetino in se podajo na odkrivanje notranjosti tega kraškega arhitekturnega bisera.
Potrebno si je vzeti kar veliko časa za odkrivanje preteklosti posameznih stavb, njihovega kljubovanja kraški burji in različnim zgodovinskim dogodkom.
Obiskovalci se lahko ustavijo tudi na robu naselja in se zazrejo v kraško pokrajino, ki jih bo navdušila v vseh letnih časih.
Pravzaprav se je težko odločiti, ali Štanjel obiskati v času največjega turističnega vrveža in se priključiti obiskovalcem iz različnih krajev sveta, ali se odločiti za obisk izven glavne turistične sezone in uživati tišino znotraj obzidja.
Izredna gostota kulturnega bogastva Štanjela
Z izdajo knjige o Štanjelu je dobila ta kraška vas svoje zasluženo mesto na seznamu največjih biserov slovenske arhitekture in kulture.
Štanjel ni le eno najstarejših naselij v Sloveniji, marveč je navkljub vsem zgodovinskim zablodam še vedno živo. Ko se sprehodimo od Ferrarijevega vrta po terasasto speljanih ozkih ulicah mimo štanjelske cerkve, gradu in kraške hiše do Gledanice na sam vrh griča Turn, prehodimo v le nekaj minutah celotno večtisočletno kulturno zgodovino Krasa od začetka 20. stoletja do drugega tisočletja pred našim štetjem.
Prav ta izredna gostota kulturnega bogastva Štanjela v povezavi s svojo slikovito lego na kraškem robu, od koder se odpirajo čudoviti pogledi na okoliški kraški in vipavski svet, predstavlja vsako leto čedalje večji magnet za vedno nove obiskovalce in ljubitelje naše edinstvene kulturne dediščine.
Župnijska cerkev sv. Danijela v Štanjelu. Foto: Ivo Žajdela
Partizani so v Štanjelu razstrelili dvanajst največjih stavb
Pravzaprav je bil Štanjel tarča nepopisno vandalskega napada in to od tistih, ki jih nekateri na Slovenskem še vedno častijo kot borce proti fašizmu in osvoboditelje.
V začetku septembra 1944 se je štab partizanske Kosovelove brigade odločil, da bo prodiranje nemške močno oborožene enote pričakala prav v vasi Štanjel. Nemci so nanje streljali s topovi in minometi. Partizani so se umaknili (imeli so devet ubitih in 18 ranjenih), vodstvo 30. divizije pa je ukazalo, da morajo pri umiku porušiti »vse zgradbe v Štanjelu, ki bi sovražniku mogle služiti za vzpostavitev postojanke«.
Seveda je bilo to nesmiselno in primitivno, saj bi se Nemci lahko naselili v mnoge druge stavbe na tistem območju.
10. septembra so v Štanjel poslali minerce malo pred tem oblikovanega »inženirskega bataljona« divizije. Ta je nato miniral dvanajst največjih stavb v vasi. S tem nerazumljivim in barbarskim dejanjem so kraški, primorski in slovenski kulturi povzročili izjemno veliko škodo.
Ruševine gradu Štanjel po partizanskem barbarstvu.
Štanjel spada med 14 najpomembnejših kulturnih spomenikov
Prve pobude za obnovo stavbnega fonda v Štanjelu segajo že v prva povojna leta, ko je leta 1949 republiški zavod za spomeniško varstvo začel skupaj z Inštitutom za arhitekturo zbirati gradivo o Štanjelu. Že v 60. letih je Republiški zavod za spomeniško varstvo Štanjel uvrstil med 14 najpomembnejših kulturnih spomenikov v republiki, a normativno utemeljene in prepoznane so bile vrednote Štanjela šele leta 1992, ko je takratna skupščina občine Sežana z odlokom razglasila ožje območje Štanjela s parkom in vojaškim pokopališčem iz prve svetovne vojne za kulturni spomenik.
Delno obnovljeni zidovi gradu so dolgo nemo pričali o zločinu. Foto: Ivo Žajdela
V Štanjelu je bilo za obnove porabljenega veliko denarja
Proces preseljevanja izven starega vaškega jedra in s tem opuščanja stavb se je začel že sredi 19. stoletja, nadaljeval po prvi svetovni vojni in se praktično ni več zaustavil.
Večjo prelomnico v življenju Štanjela pomeni obdobje po drugi vojni. Konec druge vojne je Štanjel pričakal porušen. Delo v tovarnah v Novi Gorici in Sežani, v 70. letih pa dovolj ugodna politika stanovanjskih kreditov za novogradnje ter izdelava zazidalnega načrta za spodnji Štanjel so bili vzrok preseljevanja Štanjelcev sprva v mesta, potem pa v Dolnjo vas.
Spremenjeni medosebni odnosi, tehnološki razvoj, oteženi pogoji prenove v strnjeno pozidani vasi, po izjavah domačinov pa tudi togost takratne spomeniške službe so povzročili, da je bil del hiš popolnoma opuščen.
Premik v prenovi nekdanjih kmečkih hiš se je zgodil v 90. letih s spremembo zakonodaje.
V Štanjelu so dolgo obnavljali različne stavbe. Porabljenega je bilo veliko denarja. Kot zadnji je nedavno dočakal obnovo štanjelski grad, ki je med partizanskim divjanjem najbolj nastradal, saj so ga spremenili v popolno ruševino.
Danes je štanjelski grad končno lepo obnovljen. Foto: Ivo Žajdela
Predstavitev bogate kulturne dediščine Štanjela
V knjigi Štanjel, variacije v kamnu je objavljena vrsta prispevkov, ki Štanjel in njegovo bogato kulturno dediščino predstavijo na številnih področjih.
Miloš Fon je uvodoma pod naslovom Vas in grad napisal zgodovinski pregled. Patricija Bratina je predstavila Štanjelski hrib v preteklosti.
Mitja Mozetič je prikazal obnovo grajskega kompleksa.
Eda Belingar je osvetlila Štanjel kot kraško naselbino, nato pa še razvoj štanjelske hiše in preskrbo vasi z vodo.
Jasna Svetina piše o tabornih obzidjih.
Andrej Jazbec in Tomaž Lazar sta opisala pročelja in vojak,
Robert Peskar je predstavil cerkvi sv. Danijela v Štanjelu in sv. Gregorja v Kobdilju.
Marvy Lah nas seznani s Ferrarijevim vrtom.
Ernesta Drole je predstavila Štanjel v zaledju Soške fronte.
Župnijska cerkev sv. Ruperta v Šentrupertu.
Župnijska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem
Slovensko konservatorsko društvo je izdalo razkošno opremljeno in vsebinsko bogato knjigo Župnijska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem.
Knjiga z naslovom Župnijska cerkev v Šentrupertu na Dolenjskem in podnaslovom 500-letnica izgradnje, oprave in posvetitve, je delo treh vidnih slovenskih strokovnjakov. Urednik knjige dr. Robert Peskar je tudi avtor glavine besedila. Poleg uvoda je napisal še deve poglavji: o umetnostnem značaju župnijske cerkve v Šentrupertu in o drugih spomenikih cerkvene umetnosti na tem območju.
Dr. Julijana Visočnik je predstavila župnijo sv. Ruperta do jožefinskih reform: prve omembe in začetke župnije Šentrupert, podružnične cerkve in duhovnike v Šentrupertu.
Dr. Miha Šimac je raziskal obdobje od Marije Terezije do druge svetovne vojne.
Ena najpomembnejših pražupnij in gotskih cerkva na Dolenjskem
Knjiga obsega 320 lepo oblikovanih strani, objavljenih je več kot sto vrhunskih fotografij in drugo grafično gradivo.
Župnijska cerkev v Šentrupertu je ena najpomembnejših pražupnij in gotskih cerkva na Dolenjskem, saj je močno vplivala na razvoj poznogotske arhitekture v tem prostoru.
Istočasno je njena današnja pojavnost rezultat značilnih kulturnih, gradbenih, gospodarskih in drugih procesov v obravnavanem kulturno-političnem prostoru skozi stoletja, pri čemer odslikava celo kulturne pojave v širšem srednjeevropskem prostoru.
Nekatere njene pojavne oblike razrešujejo ali nakazujejo rešitve celo za nekatera doslej nerešena vprašanja v okviru raziskav pomembnejše evropske gotske arhitekture.
Glavni oltar župnijske cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu. Foto: Ivo Žajdela
Po knjigi Ivana Steklase iz leta 1913 smo zdaj dobili še eno vrhunsko knjigo
Cerkev kot primer gotske arhitekture in njen širši pomen sta sicer že več desetletij predmet različnih raziskav in interpretacij ter tudi knjižnih objav, vendar pa, če izvzamemo doslej še nepreseženo knjigo Ivana Steklase iz leta 1913, še ni doživela celovitega prikaza njenih pojavnih oblik, vrednot in pomenov.
S to knjigo bo ta vrzel zapolnjena na način in v obliki, ki verjetno več desetletij ne bo dosežena in bo poleg Steklasine knjige predstavljala zanesljiv temelj za vse morebitne nadaljnje študije o tem kulturnem spomeniku, ki močno presega regionalne okvire.
Gotska lepotica in cerkev z mogočnim zvonikom
Kot je v uvodu zapisal dr. Robert Peskar, gotska lepotica v Šentrupertu, cerkev z mogočnim zvonikom, »ni le ključni prostorski poudarek, nepogrešljiv v veduti gručastega naselja, temveč je tudi vodilni element, ki je pogojeval urbanistično zasnovo naselja, njegovo rast in razvoj do današnje podobe.
Seveda današnja cerkev ni zrasla v enem trenutku, temveč je plod številnih generacij ljudi, ki so bivali ob njej in v njenem zavetju ali pa so imeli z naseljem in cerkvijo večje ambicije.
V našem primeru so bile te ambicije povezane z najpomembnejšo plemiško družino na slovenskih tleh v srednjem veku, to je z rodbino grofov Celjskih, ki so v zgodnjem 15. stoletju pričeli z gradnjo današnje cerkvene stavbe.
Pogled na strop cerkvene ladje župnijske cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu. Foto: Ivo Žajdela
Cerkev v Šentrupertu so pozidali do leta 1520, ko so jo svečano posvetili
Cerkev je bila nato v več gradbenih fazah dograjena in na novo opremljena do leta 1520, ko so jo svečano posvetili. Posvetitev je izvedel generalni sufragan in vikar oglejskega patriarha kardinala Dominika Grimaldija v nedeljo, 14. oktobra 1520, kar pomeni, da leta 2020 praznujemo 500. obletnico izgradnje in opreme župnijske cerkve.«
Poudaril je, da je to dovolj dober razlog, »da si cerkev, njen zgodovinski razvoj in obstoj ponovno podrobno ogledamo, istočasno pa osvetlimo tudi okoliščine in čas, v katerem je nastajala, in obdobja, v katerem je in še danes živi«.
