Najprej je bila kapela

Prvi salezijanski bratje so na Rakovnik prišli novembra 1901. Takoj so uredili preprosto kapelo z Marijino sliko, a svoji zavetnici so želeli zgraditi mogočnejši in dostojnejši prostor. K njej so se namreč že kmalu začeli zatekati mnogi verniki. Toda pot do izgradnje cerkve je bila dolga.

Junija 1904 je bil končno položen temeljni kamen cerkve Marije Pomočnice, ki ga je pred nepregledno množico ljudi blagoslovil škof Jeglič. Med gradnjo je prišlo do številnih težav, izzivov in zastojev, a delo je počasi napredovalo. Decembra 1908 se je pri blagoslovu začasno pokrite cerkve zbralo toliko ljudi, da je postalo jasno, da na tem mestu raste romarska cerkev.

Posvetitev po 20 letih truda

Kmalu je nadaljevanje gradnje prekinila še prva svetovna vojna. Šele leta 1923 se je delo lahko nadaljevalo ob pomoči dobrotnikov iz vse Slovenije. In želja se je uresničila – ob koncu marijanskega kongresa leta 1924 je bila velika cerkev končno posvečena. Procesija s kipom Marije Pomočnice, ki jo je spremljala pisana množica romarjev, se je na praznik Marijinega rojstva vila od križevniške do rakovniške cerkve. Cerkev je posvetil kardinal Janez Cagliero.

Notranjost cerkve leta 1955. FOTO: Arhiv salezijancev

Na Rakovniku danes deluje največja in osrednja salezijanska ustanova v Sloveniji. Od leta 1956 tu deluje rakovniška župnija. Ob romarski cerkvi Marije Pomočnice se je razvilo pastoralno središče. Skrbijo za lastno knjižnico in vodijo založbo Salve, salezijanski mladinski center, center Skala, glasbeno šolo, dijaški in študentski dom.

Robert Dolinar: »Vsak detajl smo skupaj premislili z vseh vidikov«

Kako je sto let po posvetitvi tekla temeljita prenova cerkve, smo povprašali arhitekta Roberta Dolinarja, ki je vodil ta zahtevni projekt.

Zadovoljni ob koncu prenove (Robert Dolinar je prvi z desne). FOTO: rakovnik.si

Kako se lotevate tovrstnih prenov, kjer je meja med obstoječim in novim vedno tanka? Ljudje so na nekaj, kar je dolga leta imelo značilen videz, navezani in vsaka sprememba je občutljiva reč ... 

Ko delam arhitekturo, se je vedno lotevam z mislijo, kako izboljšati življenjski prostor. Ljudje pa smo tako ali drugače vedno navezani na to, česar smo vajeni, naj bo to dobro ali manj dobro. Po mnogih letih, desetletjih ali celo stoletjih sleherna hiša kliče, da jo očistimo, saj se skozi čas v njej nabere obilo stvari, s katerimi ne najdemo več pravega stika.

Ima arhitektura moč, da ljudem pomaga vstopiti v zgodbo krščanskega življenja?

Ko nam hiša, ki ni muzej, ampak živo bivališče skupnosti, ne pomaga več, da bi se v njej umirili, in ko postane pripoved različnih med seboj nepovezanih likovnih ter simbolnih govoric težko berljiva, sama po sebi kliče k prenovi. To ne pomeni, da bi zavrgli zgodovino, ampak ravno obratno, da ponovno poiščemo, kateri so tisti elementi v prostoru, ki nam pomagajo živeti bolje, v primeru sakralnega prostora, kaj je tisto, kar nam pomaga k doživetju lepote in skrivnosti svetega. Ima arhitektura moč, da ljudem pomaga vstopiti v zgodbo krščanskega življenja?

Katere so temeljne arhitekturne značilnosti rakovniške cerkve? Kako pomembno jih je bilo upoštevati pri načrtovanju prenove?

Medtem ko zunanjost rakovniške cerkve iz leta 1924 predstavlja dokaj konsistentno neogotsko stavbno zasnovo, je bila berljivost njene notranjosti pred prenovo manj jasna. Kmalu po izgradnji pred sto leti je bila cerkev bogato poslikana z imitacijo gotske tektonike, kot jo poznamo iz romanskega sveta, bizantinske in arabske arhitekture. Stene so bile poslikane v intenzivnih barvah z motivi rastlinske ornamentike ter figurami svetnikov. Petdeset let po nastanku je bila cerkev prenovljena v duhu drugega vatikanskega koncila, okrasje je bilo prepleskano, gotsko rebrovje poudarjeno v močni rdeči barvi, dodani so bili betonski balkoni vzdolž ladje in prezbiterija, ki so prostor višinsko razdelili na pol. Takrat je bila cerkev opremljena z monumentalno dimenzioniranimi lestenci, ki so osvetlili prej temnejši prostor, hkrati pa dali vtis bolj profanega dvoranskega prostora.

Zunanjost se v stotih letih ni dosti spremenila. FOTO: Arhiv Družine

Če je pokoncilska prenova cerkvene notranjosti uspešno odgovorila na smernice novega časa in tako prej izrazito hierarhično urejeni prostor približala človekovi vsakdanjosti ter predvsem poudarila skupnostni vidik cerkvene ustanove, pa je bil kljub stalni skrbi salezijancev prostor po stoletju intenzivnega življenja in dodajanja elementov likovno prenapolnjen. Občutek sakralnosti se je postopoma izgubljal. To stanje smo vzeli kot dejstvo in hkrati izhodišče pri načrtovanju. Glavni izziv je bil, kako zabrisano sakralnost prostora ponovno obuditi, kako prostor odpreti in kako ključne elemente prostora povezati v enovito celoto.

Kdaj ste začeli pripravljati idejno zasnovo za prenovo cerkve? Ste pri tem s kom sodelovali? So vam salezijanci dali kakšne smernice, so izrazili posebne želje?

Približno eno leto smo se samo intenzivno pogovarjali, pred sabo smo imeli sedemnajst strani dolg spisek želja in vizij Rakovničanov ob stoletnici njihove cerkve. Na ta način sem osebno spoznaval rakovniško skupnost, z ožjo ekipo salezijancev in predstavnikov župnije pa smo iskali smer, kako in v kakšni meri se vsega skupaj lotiti. Vmes sem seveda že risal, najprej sam v tišini delavnice, nakar so bili v proces vključeni tudi ostali inženirji ter strokovnjaki z različnih področij.

Cerkev v času intenzivne prenove. FOTO: rakovnik.si

Letos po prazniku sv. treh kraljev smo cerkev zaprli, za cvetno nedeljo pa jo prenovljeno odprli. Vmes je bilo v cerkvi pravo mravljišče mojstrov. S salezijanci smo bili v vsakodnevnem stiku. Vsak detajl smo skupaj premislili z vseh mogočih vidikov. Za njihovo zaupanje ter pogum sem jim iz srca hvaležen.

Katere so bile glavne ideje in poudarki, ki ste jih zasledovali pri prenovi? Od kod ste črpali? 

Predvsem smo črpali iz zgodovine in prostora, ki sta bila tam že pred nami. Namesto da bi po eni strani izumljali karkoli popolnoma drugačnega ali pa po drugi posnemali oblike gotike, smo se osredotočili na principe, ki so že pred stoletji vodili gradbenike cerkvenih stavb. Ker je rakovniška cerkev zgrajena v tako imenovanem neogotskem slogu, smo predvsem iskali principe oblikotvornosti, ki so lastni gotiki, to so vertikalnost in eleganca, slokost in lahkost, nenazadnje tudi krhkost. Ves čas snovanja pa sem se spraševal tudi, ali je mogoče skozi arhitekturo spregovoriti o salezijanski karizmi. Toplini, igrivosti, veselju ...

Oltarna miza. FOTO: Klemen Kunaver

Ali ste med prenovo odkrili kaj nepričakovanega, zanimivega?

Na tako velikem gradbišču cerkve, ki je bila v svoji zgodovini večkrat spremenjena, se je skoraj vsak dan zgodilo kaj nepričakovanega. Včasih smo kot arheologi čistili in luščili plasti, pod katerimi je bila skrita zgodovina, in poleg jasne smeri, ki smo si jo zadali v začetku, smo se ves čas tudi prilagajali novim odkritjem, posledično pa iskali odgovor, kako vključiti prej prekrite elemente in v kakšen odnos jih postaviti glede na celoto. Pravzaprav smo ves čas in v vsakem posameznem elementu iskali način, da bi ta komuniciral s sosednjim elementom ter tako prispeval k skladnosti in harmoniji celote.

Podoba cerkve leta 2023 je za seboj skrivala še marsikaj ... FOTO: Robert Dolinar

Kako se torej prenovljena cerkev danes razlikuje od vaših prvotnih načrtov? 

Prvotni načrti so bili zastavljeni bolj svobodno in širokopotezno, iskali smo namreč najboljše, zaradi finančnih ter časovnih omejitev pa smo projekt primerno prilagodili. In spet, znotraj meja, iskali najboljše. Nekatere omejitve, ki so se prej zdele kot ovire, so se včasih po premisleku izkazale za prednosti, in tako so nam tudi te govorile o resničnosti življenja.

Današnja podoba cerkve. FOTO: Klemen Kunaver

Kaj vam je bilo pri projektu prenove rakovniške cerkve najbolj v izziv?

Morda je bila to napetost med odločnostjo, ki jo je ob stalnih presenečenjih gradnje treba zagovarjati vsak dan, in osebno željo, da bi, čeprav nastopamo v različnih vlogah, vsakega delavca na gradbišču razumel in upošteval kot sebi enakega. Izkušnja medsebojnega spoštovanja, do katerega tako lahko pride, je v mojem poklicu nekaj najlepšega. Zavest, da je vse, kar smo ustvarili, nastalo zato, ker smo si zaupali in ker je vsakdo dal od sebe vse, kar zna. Konec koncev je res, da je človek najsrečnejši takrat, ko lahko prejete darove, pa naj bodo ti kakršnikoli že, vrača skupnosti.

Pogled z oltarja: na kor, k izhodu. FOTO: Klemen Kunaver