Glavni izziv je bil, kako zabrisano sakralnost prostora ponovno obuditi, kako prostor odpreti in kako ključne elemente prostora povezati v enovito celoto.

Približno eno leto smo se samo intenzivno pogovarjali, pred seboj smo imeli sedemnajst strani dolg spisek želja in vizij Rakovničanov ob stoletnici njihove cerkve. Na ta način sem osebno spoznaval rakovniško skupnost, z ožjo ekipo salezijancev in predstavnikov župnije pa smo iskali smer, kako in v kakšni meri se vsega skupaj lotiti. Vmes sem seveda že risal, najprej sam v tišini delavnice, nato so bili v proces vključeni tudi ostali inženirji ter strokovnjaki z različnih področij. Letos po prazniku sv. treh kraljev smo cerkev zaprli, za cvetno nedeljo pa jo prenovljeno odprli. Vmes je bilo v cerkvi pravo mravljišče mojstrov. S salezijanci smo bili vsak dan v stiku. Vsak detajl smo skupaj premislili z vseh mogočih vidikov. Za njihovo zaupanje ter pogum sem jim iz srca hvaležen.