Knjiga dr. Boga Zupančiča Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo je dramatična zgodba o vzponu ljubljanskega modernega meščanstva v času med obema vojnama, o tedanji gospodarski, politični in kulturni eliti. Po rodu furlansko-hrvaško-nemški arhitekt, ki se je spojil s slovenstvom, je dal s svojimi vilami in drugimi prepoznavnimi deli pečat Ljubljani tridesetih let 20. stoletja. Iz njegovih povezav z arhitekti Maksom Fabianijem, Vladimirjem Šubicem, Petkovci, slikarji in kiparji Božidarjem Jakcem, Gojmirjem Antonom Kosom, Lojzetom Dolinarjem, politikom Ivanom Hribarjem, plemeniteži Karlom Auerspergom, Gvidom von Pongratzem in vzpenjajočimi se slovenskimi kapitalisti Pavlini, Dularji, Šukljetom, Bonačem in Naglasom (tudi o vseh teh v knjigi zvemo precej) lahko razberemo, na kakšen način se je oblikovalo novo ljubljansko narodnozavedno meščanstvo.

Pomembno je preoblikoval arhitekturno podobo Ljubljane

Arhitekt Josip Costaperaria je pomembno preoblikoval arhitekturno podobo Ljubljane v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Rodil se je leta 1876 na Hrvaškem, šolal se je v Zagrebu in na Dunaju (Tehnična visoka šola, Akademija upodabljajočih umetnosti), k nam je prišel iz Trsta po končani vojaški epizodi v Srbiji po koncu prve svetovne vojne. Kljub furlanskim in nemškim koreninam, delno tudi hrvaškim, je bil panslovansko opredeljen, kajti panslovanstvo je bilo po njegovem mišljenju takrat napredno, in se je spojil s slovenskim, ljubljanskim okoljem. K tej opredelitvi so verjetno pripomogli stiki s slovenskimi meščani v Trstu, sodelovanje z arhitektom Maksom Fabianijem in ne nazadnje poroka s slovensko koncertno pevko Miro Dev.

Josip Costaperaria je avtor modernističnih vil na Vrtači v Ljubljani. VIR: knjiga

Modernistične vile na Vrtači

Takoj po prvi svetovni vojni – v času iskanja slovenskega narodnega sloga v arhitekturi – se je seznanil s takratno slovensko gospodarsko, politično in kulturno elito v Ljubljani. Ta je postala njegov glavni naročnik; zanjo je ustvaril Ljubljanski velesejem, kompleks Ljubljanski dvor in več projektov za Jadransko banko, objektov, ki so dali mestu nov urbani okvir. Po diplomi pri petdesetih letih pri prof. dr. Clemensu Holzmeistru na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju leta 1927, kjer se je seznanil s takratnimi arhitekturnimi smernicami, je v Ljubljani zgradil več najemnih hiš, po letu 1930 pa je začel graditi modernistične vile na Vrtači in blizu nje, kar je predstavljalo njegov ljubljanski ustvarjalni vrh. Vile so bile zasnovane v skladu s funkcionalističnimi načeli, vendar so njihovo zunanjščino krasile formalistično stroge, a še vedno dekorativne fasade. Po letu 1935, v času arhitektove bolezni, je v njegovih delih opaziti vse več tradicionalnih zasnov in elementov; takrat se je začelo njegovo pozno obdobje. Gradil je za ljubljanskega župana Ivana Hribarja, družino von Pongratz na Bledu in kneza Auersperga na Kočevskem.

V začetku 30. let je Costaperaria naredil prvi modernistični blok, znamenito Šahovnico na Vrtači. VIR: knjiga

Znameniti blok Šahovnica na Vrtači

V začetku 30. let je Costaperaria naredil prvi modernistični blok, znamenito Šahovnico na Vrtači. Stavba je bila prva najemna meščanska stanovanjska zgradba v Ljubljani. Nastala je iz dveh povezanih najemniških hiš. Costaperaria pri gradnji hiše ni imel le vloge arhitekta, temveč tudi soinvestitorja. Hiša izkazuje arhitektov moderni odnos do arhitekturnih elementov: streha je ravna, fasada geometrično abstraktna, okno pa obdaja vogal hiše. Tlorisna zasnova stanovanj s prehodnimi sobami, orientiranimi proti ulici, in servisnim sklopom s sobo za služkinjo v dvoriščnem delu ne uvaja novosti.

Blok Šahovnica na vogalu Levstikove in Vrtače je danes precej drugačna. VIR: facebook.com / ljubljana.nekoc

Po drugi svetovni vojni so ga komunisti »ob­sodili«

Po drugi svetovni vojni so ga komunisti »ob­sodili«, ker je sodeloval s Fiera di Lubiana (ljubljanskim sejmom) leta 1941. Šlo je seveda za ideološko »sodbo«, eno od mnogih po vojni. Komunisti so po vojni »obsojali« ljudi kot po tekočem traku, da so jim lahko na podlagi izmišljenih krivd s pokritjem »sodstva« plenili (kradli) premoženje. Še 34 let po demokratizaciji velja, da sta bila tako medvojno komunistično-partizansko »sodstvo« in povojno komunistično legitimni ustanovi, kar je skregano z zdravim razumom. Kako je lahko neka politična partija, ki je med vojno in po njej množično ubijala Slovence, jim sistematično kradla premoženje in vladala z udbovskim totalitarizmom dolgih 45 let, nekaj legalnega in legitimnega!? Vse to je bilo v popolnem nasprotju z demokratičnimi pravili.

Brez groba in nagrobnika na Žalah

Delal je v ljubljanskem Projektivnem zavodu (Slovenija projekt) in naredil več prenov, adaptacij in novogradenj. Najpomembnejše delo iz tega časa je bila nadzidava sodnijske palače v Ljubljani. Umrl je leta 1951 v Ljubljani, osamljen in v pomanjkanju. Grob na ljubljanskih Žalah, v katerem je pokopana tudi njegova žena Mira Dev, je danes v drugem lastništvu, tako da bomo njegov nagrobnik tam za­man iskali. Ker je bil član Rotary kluba, naj bi si današnji rotarijanci prizadevali, da bi grob odkupili »nazaj«, tako da bi pomembni ljubljanski arhitekt znova imel svoj nagrobnik.

Po prvi svetovni vojni je naredil načrte za stanovanjsko hišo Južne železnice na Resljevi cesti v Ljubljani. VIR: knjiga

Časi arhitektov

Costaperaria se je zaradi svoje večnacionalnosti hkrati laže in teže gibal v različnih nacionalnih okoljih: hrvaškem, nemško-avstrijskem, italijanskem, slovenskem in srbskem. Povsod je deloval povezujoče in strpno ter je živel usodo Evropejca, še preden je to postal aktualni dnevnopolitični pojem, v času, ko se mu v nacionalnih okoljih vrata niso odpirala na stežaj. Bil je vsestransko izobražen, govoril je več svetovnih jezikov ter bil član številnih klubov, žirij in omizij. Ljubljani je s svojim delom pustil pečat, saj je bil med arhitekti prvi, ki je ustvarjal moderno arhitekturo za takratno predvojno moderno meščanstvo, s katero se je elita mladega naroda lahko identificirala.

Costaperarijevo delo lahko delimo po krajevnem načelu na tržaški in ljubljanski ter morda tudi blejsko-jeseniški opus s številnimi skoki v druga mesta in okolja, kot so npr. Banja Luka, Zagreb, Maribor, Beograd, Split in Rab. Arhitektov opus lahko razvrstimo tudi kronološko na obdobje pred prvo svetovno vojno in takoj po njej, med obema vojnama in po drugi svetovni vojni. V vsakem od teh obdobij se kažejo značilne posebnosti.

Josip Costaperaria je naredil načrte za ljubljanski sejem v Tivoliju. VIR: knjiga

Začetek evidentiranja

Knjiga Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo ima dokumentarno poslanstvo. Opise gostijo podatki in imena, za katera se je avtor odločil, da jih ohrani, čeprav so mu, kot je pojasnil v uvodu, nekateri kolegi odsvetovali in se zavzeli za bolj lahkotno obliko pisanja. Dobro da jih ni upošteval. Na podlagi mnogih podatkov v knjigi bo poslej laže vrednotiti arhitektov opus, predvsem pa razumeti čas, v katerem so njegova dela nastajala. Knjiga pomeni začetek evidentiranja ne le Costaperarijevih del, ampak ustvarjanja skoraj celotne medvojne generacije arhitektov. Res nam ponuja fragmente, vendar so ti prav zaradi njenega prvenstva toliko pomembnejši, saj bodo dobra podlaga za še bolj poglobljene študije o večini tem, ki so v knjigi objavljene. Teh pa je mnogo.

Pogled na Ljubljanski velesejem (zgoraj levo), sokolsko telovadišče, Lattermanov drevored in železniško progo z letala, 1933. VIR: zal-lj.si

Bogastvo fotografij

Knjiga Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo je ena tistih knjig, ki jih bo bralec vedno z užitkom vzel v roke. Odkriva nam malo znanega, celo zamolčanega arhitekta, ki je v desetletju pred drugo svetovno vojno (in komunistično revolucijo) ustvaril vrsto stavb, ki sodijo danes med pomembne arhitekturne prvine našega glavnega mesta. Posebna odlika knjige je za povprečnega bralca prijazno besedilo, predvsem pa prvovrstna oblikovanost, ki ga dopolnjuje prav osupljiva množica odličnih fotografij. Med njimi je večina dokumentarna, avtor pa jih je poiskal v različnih arhivih, mnoge tudi pri zasebnikih.

Štiri knjige Usode ljubljanskih stavb in ljudi

To ni prva knjiga arhitekta in publicista dr. Boga Zupančiča, saj je leta 2001 izšla njegova monografija Ljubljanski Nebotičnik – denar in arhitektura, ki je napovedovala, da bomo izpod njegovih rok dobili še kakšno knjigo iz zgodovine naše arhitekture. Napisal je več kot sto člankov s področja arhitekture in urbane problematike (vsako soboto nam je v Delu prikazal kakšno arhitekturno dragotino iz prestolnice). V letih 2005–2008 je izdal izjemno serijo knjig Usode ljubljanskih stavb in ljudi. Knjigo o Costaperarii in omenjene štiri je izdal v samozaložbi (KUD Polis).

Ivo Žajdela, Zamolčani arhitekt, Josip Costaperaria, Bogo Zupančič, Demokracija, 5. 5. 2005