Založba ZRC SAZU je izdala več knjig s področja arheologije, od najdišč na Panorami v Ptuju, srednjeveškega Blejskega otoka, Korinjskega hriba do polemike o venetski teoriji.

Arheološka najdišča na Panorami v Ptuju

Inštitut za arheologijo je izdal knjigo Arheološka najdišča Ptuja. Panorama.


Ptuj

Na griču Panorama na Ptuju, kjer leži eden pomembnejših predelov antičnega mesta Poetovio, so geofizikalne raziskave razkrile urbanistično zasnovo s potekom ulic in pravokotnimi stavbnimi parcelami.

V knjigi je združeno dozdajšnje vedenje o Panorami, hkrati gre za nadaljevanje sistematične predstavitve arheoloških najdišč Ptuja.

Uvodna poglavja prinašajo zgodovino arheoloških raziskav, izhodišča analize in potek geofizikalnih raziskav z uporabljenimi metodami ter glavnimi rezultati.

V osrednjih poglavjih smo povezali arheološke podatke različne kakovosti (naključne najdbe, zaščitna izkopavanja, stara in moderna arheološka raziskovanja, geofizikalne preglede) in jih umestili v prostor s pomočjo številnih načrtov.

Celovito sliko dopolnjuje dodatek – katalog kamnitih spomenikov z osnovnimi podatki, opisi, literaturo, komentarjem in fotografijami.

Avtorji in naslovi prispevkov:

Pregled arheoloških odkritij ter izhodišča interpretacije (Jana Horvat, Andreja Dolenc Vičič);
Geofizikalne raziskave (Branko Mušič)
Opis arheoloških ostankov (Jana Horvat, Branko Mušič, Andreja Dolenc Vičič);
Panorama v antiki (Jana Horvat, Branko Mušič, Andreja Dolenc Vičič);
Katalog kamnitih spomenikov (Anja Ragolič): votivni spomeniki, nagrobni spomeniki, fragmenti, nenapisno gradivo.

Srednjeveški Blejski otok v arheoloških virih

Inštitut za arheologijo je izdal knjigo Srednjeveški Blejski otok v arheoloških virih.


Blejski otok

Knjiga je nastala z namenom, da odgovori na vprašanje: ali je v arheoloških virih izpričano predkrščansko svetišče na Blejskem otoku? Blejski otok je imel poseben pomen za vsako lokalno skupnost, ki je kadarkoli živela ob Blejskem jezeru.

Pisanje J. V. Valvasorja in A. T. Linharta je sloves otoka poneslo širše, dokončno pa ga je usidral v kulturno zavest Slovencev France Prešeren, ki je na otok v pesmi Krst pri Savici postavil Živin hram.


Blejski otok

Arheologija, kot vsaka znanost, zahteva kompleksen pristop. V knjigi je predstavljena arheološka analiza dokumentacije izkopavanj, ki so bila na Blejskem otoku med letoma 1962 in 1965. Takrat je pod vodstvom Vinka Šribarja ekipa Narodnega muzeja Slovenije raziskali grobišče in ostanke cerkvenih zidov iz srednjega veka. Najdišče je eno od številnih v blejski mikro-regiji, a je kot kraj – otok na jezeru – posebnost med najdišči v Sloveniji.

Obsežno nalogo so si razdelili sodelavci ZRC SAZU in Narodnega muzeja Slovenije na analizo grobišča (Knific, Bitenc) in stratigrafsko ter stavbno analizo (Štular). Analizi sta nastajali vzporedno in neodvisno druga od druge, a delitev nalog se je izkazala za neizvedljivo.

Zaradi prepletanja virov so vsi raziskovali vse. Končna izdelka so nameravali združiti v homogeno celoto.

Blejski otok kot sveto mesto, na katerem so potekali vsakoletni obredi

Zaradi slabega stanja arhiva kostnega gradiva antropološke analize ni bilo mogoče enakovredno vključiti v proces interpretacije najdišča. Z namenom pripraviti celostno objavo vsega dostopnega gradiva antropološko gradivo predstavljajo v ločenem poglavju (Leben Seljak).


Blejski otok

V zaključku knjige predstavljajo izsledke izkopavanj pri Bodeščah (Modrijan). Predstavitvi arheoloških izsledkov o Blejskem otoku sledi širok pregled fenomena mitične pokrajine, njene izvedbe v blejskem kotu ter umesti Blejski otok v njen kontekst (Andrej Pleterski). Napovedni model potrdi njen obstoj z izkopavanji v Bodeščah.

V kontekstu mitične pokrajine se pokaže Blejski otok kot sveto mesto, na katerem so potekali vsakoletni obredi. Tam je bil grob mitičnega lika, ki ga v Sloveniji poznamo kot kralja Matjaža.

Korinjski hrib in poznoantične vojaške utrdbe v Iliriku

V knjigi Korinjski hrib in poznoantične vojaške utrdbe v Iliriku so predstavljeni rezultati dveletnih izkopavanj (1982 in 1983) na utrjeni poznoantični višinski naselbini Korinjski hrib nad Velikim Korinjem pri Ambrusu v Suhi Krajini, kjer so bili raziskani ostanki petih obrambnih stolpov in zgodnjekrščanske cerkve.

Naselbina je bila že v začetku prepoznana kot vojaška postojanka in je kot taka predstavljala izjemo v vzhodnoalpskem prostoru. Taka opredelitev je zato vzbudila tudi nekatere dvome o njeni pravilnosti. Omenjene dileme so − poleg geografskega orisa in zgodovine raziskav − predstavljene v uvodnem delu.


Korinjski hrib – pomembno arheološko najdišče nad Ambrusom v Suhi krajini.

Sledi obsežen sklop, ki v tekstu in z bogatim slikovnim gradivom predstavi terenske izvide izkopavanj stolpov, cerkve in pripadajočega manjšega grobišča.

Obsežno poglavje je posvečeno interpretaciji arhitekturnih ostankov (stolpi, cerkev, utrdba kot celota).

V zaključku je obravnavana še prazgodovinska poselitev ter rezultati strukturnega pregleda danes porušene cerkvice sv. Jurija tik pod utrdbo.

Pribežališče od 3. do 6. stoletja

Številno odkrito drobno gradivo omogoča časovno opredelitev postojanke in rekonstrukcijo vsakdanjega življenja. Ostanki nakita tako dokazujejo, da so v naselbini živele tudi ženske, kar potrjuje tudi analiza odkritih skeletnih ostankov. Številno železno orodje kaže, da je bila naselbina v veliki meri samooskrbna. To potrjuje tudi velika količina odkrite grobe keramike lokalnega izvora.

Nasprotno pa uvožena keramika potrjuje trgovske vezi s Sredozemljem. Novci (med njimi dva vzhodnogotska in dva bizantinska) poleg časovne postavitve zadnje faze postojanke v sredino 6. st. deloma nakazujejo tudi etnično pripadnost posadke.

Vse odkrite najdbe so predstavljene kataloško in v risbah. Drobne najdbe sicer kažejo več obdobij poselitve. Prvo, od katerega arhitekturni ostanki niso bili najdeni, sodi v 3. stoletje, verjetneje v njegovo drugo polovico.
Drugo obdobje lahko postavimo v čas druge polovice 4. in začetka 5. st., ko lahko že domnevamo prvo stalno poselitev postojanke.

Najbolj intenzivna je bila poselitev v obdobju konca 5. in v. 6. st. V ta čas sodijo tudi ostanki zidane arhitekture (stolpi, cerkev).

Hrib z ostalinami dveh cerkva

Obsežno poglavje je posvečeno interpretaciji arhitekturnih ostankov (stolpi, cerkev, utrdba kot celota). Na podlagi zbranega bogatega primerjalnega gradiva iz vzhodnih Alp, Dalmacije in balkanskih provinc je zadnja faza postojanke postavljena v kontekst Justinijanovega utrjevanja prostora po končani rekonkvisti po letu 536.

V zaključku je obravnavana še prazgodovinska poselitev hriba in njegove okolice, ki je bil zaradi ugodne strateške lege poseljen v bakreni in mlajši bronasti dobi ter poznem latenu. Predstavljeni so tudi rezultati strukturnega pregleda danes porušene cerkvice sv. Jurija tik pod utrdbo.

Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru

Knjiga Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru je posvečena manjšim rimskim naseljem, ki ležijo na območju današnje Slovenije, kamor so segale tri velike upravne enote rimske države: Italija ter provinci Norik in Zgornja Panonija.

V samostojnih poglavjih različni avtorji zgoščeno ter po skupnem konceptu predstavljajo dvajset naselij različnega tipa in stopnje raziskanosti. Podatki so umeščeni v prostor, podprti s kartami in načrti, vsebinsko primerljivi ter jasno ovrednoteni.

Vsako poglavje vsebuje podatke o legi naselja in njegovem antičnem imenu, kratko zgodovino raziskav, morebitno obljudenost lokacije v prazgodovini, predstavitev antičnih literarnih virov in epigrafskih spomenikov.

Osrednji del je usmerjen v pregled arheoloških ostankov rimske dobe: v topografijo, infrastrukturo, stavbe, grobišča in premične ostanke posebnega pomena.

Sledijo podatki o statusu naselja, o družbenem položaju posameznih prebivalcev, njihovih administrativnih ali vojaških funkcijah, poklicih in etnični pripadnosti. Vsako poglavje zaokroža oris zgodovinskega razvoja naselja.

Predstavljena so naslednja rimska naselja: Fluvio Frigido - Kastra, Ad Pirum, Longatik, Navport, Vipava, Gradišče nad Knežakom, Ulaka, Ig, Mengeš, Karnij, Šmartno pri Cerkljah, Blagovica, Atrans, Šempeter v Savinski dolini, Kolaciona, Zagrad, Slovenska Bistrica, Ančnikovo gradišče, Pretorij Latobikov in Romula.

Tisočletne korenine slovenstva

Inštitut za arheologijo je izdal tudi knjigo Andreja Pleterskega Kdo smo. Ilustrirana zgodovina slovenstva.

Poenostavljeno lahko rečemo, da se je moderni slovenski narod začel kot kulturni projekt Žige Zoisa. Osnovna os je knjižna slovenščina kot eden od slovanskih jezikov.

Avtor v knjigi opisuje, od kod so govorci slovanskega jezika v naš prostor prišli, kje in kdaj so nastali Slovani. Skozi zgodovino dolgih dob nato opazuje razmerje med govorci jezika, politično oblastjo ter še zlasti Cerkvijo kot ustanovo z univerzalno ideologijo, ki kot taka nikakor ne spodbuja lokalnih identitet.

Hkrati avtor opozarja na tisočletne korenine slovenstva, pri čemer pa njegovo sedanje stanje ni samoumeven nasledek preteklosti, še manj nastavek samoumevne prihodnosti.

Avtor se zaveda, da si končno podobo preteklosti vedno ustvari bralec sam. Zato ga nenehno spodbuja k lastnemu razmišljanju z izzivalnimi ilustracijami. Avtor ne pričakuje strinjanja, želi pa si, da bi bralci sami našli nekatere vzročne povezave in si povrnili izgubljeni spomin.

Knjiga je bogato ilustrirana na stripovski način.

Foto: Ivo Žajdela