Pred kratkim sem srečala znanca in beseda je nanesla na zadnji referendum. Pripovedoval mi je, da je njegov sin postal polnoleten in se veselil, da bo končno lahko svojo zrelost pokazal tudi z udeležbo na referendumu. Ko so se doma pogovarjali o tem, kako namerava kdo glasovati, je bil sin odločen – glasoval bom proti. Na vprašanje očeta, na podlagi katerih argumentov se je tako odločil, je sledil odgovor: »ker tako pravijo kolegi na Facebooku«. Zanimalo me je, kako je znanec odreagiral na tak »argument«, saj ga poznam kot človeka, ki želi vedeti argumente za in proti, jih pretehtati in se šele nato odloči. Ko je preverjal pri sinu, ali sploh ve, za kaj gre, je ugotovil, da zadaj ni prav veliko vsebine. Sinu je zato predlagal, naj si ogleda oddajo, namenjeno soočenju obeh strani, da bo lahko sprejel odgovorno odločitev.

Ko sva se poslovila, sem še nekaj časa razmišljala o reakciji znanca. Njegovo ravnanje sem videla kot odlično lekcijo svojemu mladostniku. Ni šlo za to, da...