Mlada žena je bila v 23. tednu nosečnosti in je zaužila misoprostol, tablete, ki jih je organizacija La Revuelta (Upor) nezakonito izdajala precej čez skrajno mejo 10 tednov nosečnosti, ko je sredstvo še »dopustno« za sprožitev umetne prekinitve nosečnosti.

Kot spominjajo pri spletnem portalu CNA, je Rodríguez po strokovni presoji stabiliziral dekletovo stanje in ustavil postopek kemičnega splava ter tako rešil mater in otroka. Po šestih mesecih in pol nosečnosti se je zdravniška komisija odločila za porod otroka s carskim rezom in novorojenčka so izročili v posvojitev.

Leta 2019 je bila Rodríguezu izrečena pogojna zaporna kazen v višini enega leta in dveh mesecev, dovoljenje za opravljanje zdravniškega poklica pa mu je bilo odvzeto za dve leti in štiri mesece, »ker je preprečil dokončanja splava«.

Izkušnja je v dr. Rodríguezu spodbudila »še večjo zavezanost skrbi za življenje, zaščiti življenja nerojenega otroka in zaščiti žensk«.

Kazen brez primere

V pogovoru za katoliške medije je Rodríguez pojasnil, kaj se je zgodilo, da je prišlo do izreka kazni, kakršne dotlej ne pomnijo: leta 2017 je bil v službi v javni bolnišnici, kjer je bil zaposlen, v argentinskem mestu Cipolletti v pokrajini Patagoniji. Tam je sprejel pacientko v zelo slabem stanju zaradi napredovane nosečnosti, zato se je odločil, da ustavi proces prezgodnjega poroda, ki se je dogajal, in poskuša izboljšati zdravstveno stanje pacientke.

Kot pravi, si je pravosodni sistem v Argentini njegovo odločitev razlagal kot prevlado nad voljo pacientke, da prekine nosečnost, zato je bil leta 2019 obsojen in ta kazen se je pravkar iztekla. Obdobje kazni je bilo po Rodríguezovih besedah »zelo pomembno«: ne zgolj zaradi »razvpitosti« primera, pač pa tudi zaradi zaveze, da postane »nekakšen zgled, kaj se lahko zgodi, če se človek ne ukloni samovoljnim odločitvam oblastnikov«. Izkušnja je v njem spodbudila »še večjo zavezanost skrbi za življenje, zaščiti življenja nerojenega otroka in zaščiti žensk«, kot je pojasnil v pogovoru za medije.

Edina stvar, ki so jo v resnici poskušali narediti, je bila uničiti življenje otroka …

Pozabljena mati

V očeh sodišča je bila njegova pacientka v tem primeru žrtev, »ker je bila žrtev posilstva in so jo vsi mediji, predvsem krajevni, prikazovali kot veliko žrtev v celotnem dogajanju, kot osebo, ki jo je doletelo tisto najhujše«. Vendar, je poudaril Rodríguez, takoj ko je bilo sojenje končano in sodba izrečena, »so to dekle vsi zapustili, nihče se ni več brigal zanjo; sama si je morala poiskati pomoč, da je sploh preživela«.

Ta dejstva, tako Rodríguez, jasno kažejo, »kako so bili argumenti, ki so bili takrat predstavljeni, češ da je šlo za zaščito žensk, povsem napačni«: »Ti argumenti, ki so govorili o zaščiti pravic, so bili povsem napačni, edina stvar, ki so jo v resnici poskušali narediti, je bila uničiti življenje otroka … ta otrok pa bo kmalu dopolnil sedem let, je srečen, živi v posvojiteljski družini, ki skrbi zanj in mu zagotavlja prihodnost, kakršno si zasluži vsak od nas. Proti temu niso mogli storiti ničesar.«

»Otrok torej živi, mlada žena, ki je bila žrtev celotnega dogajanja, je v redu, je zdrava; zato sem s tega vidika zadovoljen, ker je življenje zmagalo, resnica je zmagala nad krivicami, ki sem jih utrpel,« je še pojasnil argentinski zdravnik.

Če se bo še kdaj srečal s primerom, podobnim tistemu, zaradi katerega je bil obsojen, zatrjuje dr. Rodríguez, bo znova ravnal povsem enako.

Ugovor vesti kot temeljna pravica

Dr. Rodríguez predvideva, da bo še naprej delal v zasebnem sektorju, saj bi se zdaj težko vrnil v javno zdravstvo. Vedno znova ponavlja, da je njegova zavezanost življenju »neomajna«, in če se bo še kdaj srečal s primerom, podobnim tistemu, zaradi katerega je bil obsojen, »bom znova ravnal povsem enako«.

»Ko sem bil obsojen, še preden sem bil obsojen, so pri meni iskali nekakšno kesanje ali obžalovanje,« se spominja in zatrjuje, da bo njegovo sporočilo vedno enako: da je življenje treba braniti, da človekovo življenje nikoli ni predmet razprave. Vsem zdravnikom polaga na srce: »To je naš trenutek, čas, da uveljavimo svoja prepričanja, svoja moralna prepričanja, o katerih se ni mogoče pogajati.« Ugovor vesti je po njegovem mnenju tista temeljna pravica, ki bi morala zdravnike v takšnih primerih razbremeniti: »Ne smemo se ji odpovedati, danes jo moramo braniti bolj kot kdaj koli prej.«