Eno od grobišč na areškem Pohorju. FOTO: Ivo Žajdela

V soboto, 5. oktobra 2024, se je zgodil na mariborskem delu Pohorja, v gozdovih pri Ruški koči, na višini 1.200 metrov, pomemben dogodek. Postavili so spomenik ob moriščih in grobiščih tam umorjenih leta 1945. Na slovesno prireditev so prišli mnogi iz Slovenije, Avstrije, Nemčije, celo iz ZDA. Spomenik je sestavljen iz treh delov, iz betonske konstrukcije, abstraktno simbolistične oblike, tako, da si sporočilnost lahko vsak razlaga po svoje, iz stebra z napisi, tudi z nekaj imeni in velikega belega križa.

Spomenik umorjenim na Arehu. FOTO: Ivo Žajdela

Spominsko dogajanje ob grobiščih na Arehu

Najprej je povezovalka povzela spominsko dogajanje na tem kraju po demokratizaciji Slovenije. Dejala je, da so v povojni Jugoslaviji številni prebivalci Pohorja in okolice vedeli za množična grobišča na Pohorju, vendar so morali molčati. Tudi izseljeni Nemci iz Spodnje Štajerske so vedeli za usmrtitve sorodnikov na Pohorju. Ko je Slovenija postala samostojna država, je časopis Večer leta 1992 prvič poročal o povojnih pobojih v Mariboru in na Pohorju: »Na Pohorju je bilo brez sodbe sodišč pobitih 600 ljudi«, so zapisali. Leta 1993 so na pobudo mariborskega mednarodnega društva Most svobode pod vodstvom njegovega predsednika Dušana Kolnika na množičnih grobiščih na Pohorju postavili dva lesena križa.

Martin Kostrevc, najbolj zaslužen za obujanje spomina na umorjene pri Arehu na Pohorju. FOTO: Ivo Žajdela

Prizadevanje Margarete Jahn in Martina Kostrevca

Leta 2011 je Margarete Jahn, ki je odraščala kot sirota brez staršev v povojni Jugoslaviji in potem v Avstriji, poročila pa se je v ZDA, prvič izrazila željo po dostojnem »kamnitem spomeniku« na Pohorju. Leto pozneje (2012) so člani avstrijske zveze izseljenih nemških spodnjih Štajercev javno objavili peticijo, s katero so opozorili na poboje. Sočasno je Mariborčan Martin Kostrevc na Pohorju raziskoval množična grobišča in je leta 2007 celo prepričal vladno komisijo za reševanje vprašanja prikritih grobišč, da je na Pohorju začela z izkopom. Do zdaj so našli in potrdili 23 grobišč.

Informativni del spomenika umorjenim na Pohorju. FOTO: Ivo Žajdela

Martin Kostrevc, Margarete Jahn in Ingeborg Mallner

Leta 2012 so se srečale poti Martina Kostrevca (Društvo Kapela na Pohorju), Margarete Jahn ter Ingeborg Mallner (iz društva Landsmannschaft und Hilfsverein der Deutsch-Untersteirer v Gradcu) in željo po »kamnitem spomeniku« so od takrat naprej energično uresničevale te tri osebe. Težave z odstopom zemljišča so projekt zavlekle za nadaljnjih dvanajst let, vendar želja po postavitvi spomenika ni zamrla. Z ureditvijo lastništva parcele je bilo letos mogoče postaviti to dostojno obeležje v spomin na ljudi, ki so jih po koncu druge svetovne vojne umorili in je njihov poslednji dom med smrekami na Arehu.

Vnukinja in hčerka ubitega Jožeta Hedla iz Radelj, ki je tudi napisan na spomeniku, sta položili rože dosedanjemu spomeniku v obliki lesenega križa. FOTO: Ivo Žajdela

Pomembno je, da se z zločini, ki so se zgodili v teh gozdovih, soočimo

Venec ob spomenik sta položila Ingeborg Mallner in Martin Kostrevc. Sledili so nagovori gostov iz Avstrije in Slovenije: avstrijske veleposlanice v Sloveniji Elisabeth Ellison-Kramer, nemške veleposlanice v Sloveniji Sylvie Groneick, predsednika avstrijske Zveze društev staroavstrijskih Nemcev v Avstriji Norberta Kapellerja in župnika in dekana v Hočah Alojza Petriča.

Nemška veleposlanica v Sloveniji Sylvia Groneick je dejala, da so gozdovi okoli nas bili vrsto let priča krutemu nasilju, preganjanju ter uničenju življenj ter priča tragičnim družinskim usodam. »Med drugo svetovno vojno je Nemčija povzročila neizmerno trpljenje in izgon civilnega prebivalstva Slovenije. Grozljivi zločini nacionalsocialistične okupacije so za Nemčijo opozorilo in obveza, da se zavzame za svobodo ter združeno Evropo.

Žal pa se nasilje ni končalo z umikom nemških okupatorjev. Po končani drugi svetovni vojni je bilo v gozdovih okoli nas umorjenih na tisoče ljudi, med njimi tudi pripadniki nemško govoreče manjšine. Med njimi tudi starši gospe Margaret Jahn, ki je posebej za današnjo spominsko slovesnost pripotovala iz ZDA, kjer zdaj živi.

Izguba umorjenih, ki se je zgodila med in po končani drugi svetovni vojni boli še danes, in to na obeh straneh – še vedno je veliko odprtih ran. S to bolečini moramo živeti, z izgubo sorodnikov pa se je treba sprijazniti. Pomembno pa je, da se z zločini, ki so se zgodili v teh gozdovih, soočimo. Spomenik, ki ga postavljamo danes, je pomemben korak v tej smeri.«

Na slovesno prireditev so prišli mnogi iz Slovenije, Avstrije, Nemčije, celo iz ZDA. FOTO: Ivo Žajdela

Živeti moramo za prihodnost, a razumeti vse tisto, kar je za nami

»Priznanje preteklosti in sprijaznjenje z njo je osnova za pogled v prihodnost. Le priznanje vseh vpletenih v preteklosti nam omogočata, da ustvarimo novo zaupanje in najdemo pogum za skupno spravo. Zavedam se, da proces sprave ni ne enostaven ne hiter. V Nemčiji več kot 30 let po padcu berlinskega zidu še vedno poteka proces zbliževanja Vzhoda in Zahoda ter premagovanja družbene razdeljenosti. Toda sprava in zaupanje sta edini način za celjenje odprtih ran ter pogoj skupnega razumevanja preteklosti in prihodnosti.

Prihodnje leto bomo praznovali 80 let od konca druge svetovne vojne. Ta obletnica nas spominja, kam so nas pripeljali sovraštvo, agitacija in nasilje – v najtemnejše čase naše zgodovine. Vendar nas ta obletnica spominja tudi na to, kako nas priznanje bolečine in trpljenja ter pošteno spopadanje z nasiljem lahko pripelje v mirno in svobodno Evropo, ki jo moramo nujno ohraniti. Zato velja tako takrat kot danes: živeti moramo za prihodnost, a razumeti tudi vse tisto, kar je že za nami.«

Sorodnika ubitih Johanna in Paule Kraner, levo hčerka Margarete Jahn, ki živi v ZDA (pobudnica za postavitev spomenika), desno sin Johan Kraner, ki živi v Nemčiji. FOTO: Ivo Žajdela

Da ne bomo pozabili na grozote, ki so se tu zgodile

Norbert Kapeller, predsednik avstrijske Zveze društev staroavstrijskih Nemcev v Avstriji, je dejal, da je pred dvanajstimi leti prvič skupaj z ženo in še nekaterimi prišel na ta kraj spominov, kjer so po pripovedi tudi sami občutili to grozljivo smrt tisočev. »Z ženo sva jokala in občutila, da je čas, da tukaj brezimno zakopane imenujemo z imeni in jim damo obeležje spomina ter jih tako dostojanstveno počastimo in se jih tudi javno spominjamo. Po več kot desetletju vam je Ingeborg, Martinu in Veroniki uspelo narediti to, kar se nam je zdelo nemogoče. Zdaj stojimo pred spominskim obeležjem, ki je spomenik izgubljenih najdražjih, Nikoli več!, in tega, da ne bomo pozabili na grozote, ki so se tu zgodile. Tudi mi se smemo spominjati naših nedolžnih žrtev, zato se me to tako zelo dotakne. Uboge duše – najdite mir in večni počitek.«

Sorodniki ubitih Johanna in Paule Kraner, na sredini sin Johan Kraner in hčerka Margarete Jahn, ki živi v ZDA. FOTO: Ivo Žajdela

Z vztrajnostjo in etično zavezanostjo

Župnik in dekan iz Hoč Alojz Petrič je dejal, da kot dušni pastir ene izmed župnij, na ozemlju katere so se po vojni dogajale grozote, ki se nikoli in nikjer ne bi smele, z veliko hvaležnostjo prav posebej lepo pozdravlja Martina Kostrevca, ki je s svojo vztrajnostjo in etično zavezanostjo daleč najbolj zaslužen, bo končno storjeno, kar bi se moralo zgoditi že davno: da je tukaj postavljen in bo blagoslovljen spomenik brez sodbe po vojni ubitim ljudem, našim bratom in sestram, žrtvam komunističnega revolucionarnega nasilja. »Prav tako lepo in s hvaležnostjo pozdravljeni vsi, tako iz Slovenije, Avstrije, Črne gore ali tudi drugod, ki ste Martinu pri njegovem velikem, pietetnem in spravnem delu kakor koli pomagali.«

Sorodniki ubitega Johanna in Paule Kraner so nosili priponko s podobo umorjenih. FOTO: Ivo Žajdela

Potrebni so bili pogumni in vztrajni posamezniki

Govornik je bil zgodovinar dr. Mitja Ferenc, član vladne komisije za vojna grobišča, ki je vodil sondiranja in izkop enega grobišča na moriščih na Arehu. Spomnil je, da je bilo Pohorje dolgo časa siva lisa v prepoznavanju krajev pomorov. »Vedelo se je, da so iz zaporov v Mariboru in taborišča Šterntal pri Ptuju na Pohorje pripeljali in tam umorili večje število civilistov in vojnih ujetnikov različnih narodnosti. Kljub pričevanjem nekaterih udeležencev umorov in redkih, ki so se z morišč rešili, se za natančne lokacije grobišč vse do leta 2006 ni vedelo.

Da je naša država vsaj občasno stopila na pot zmanjšanja civilizacijskega dolga do brezimnih žrtev, so bili potrebni pogumni in vztrajni posamezniki. Posamezniki kot je na primer Martin Kostrevc. Ta, danes 90 letni droben možak, zaslužen za izgradnjo spomenika, nam je lahko vzor v svojih prizadevanjih za plemenita dejanja in moralni dolg.

Spominjam se kot bi bilo včeraj, ko me je nekega poletnega dne poklical po telefonu in obvestil, da je prepričal dva poznavalca, ki bi pokazala grobišča na Pohorju. Eden od njiju je bil v času povojnih pobojev 11-letni pastir, ki si je zapomnil mesta zasutih jam in predmetov okoli njih. To mu je dalo slutiti, da so pod tanko plastjo zemlje zakopani ljudje. Poizkusni izkop leta 2006, v eni izmed naključno izbranih jam, ki sva jo izvedla z Martinom Kostrevcem, je potrdil njegove navedbe.

Hčerka ubitega Jožeta Hedla iz Radelj, ki je tudi napisan na spomeniku.

61 let po dogodkih je nekdanji pastir z izredno natančnostjo ...

Tako je lahko Komisija Vlade RS za ureditev vprašanj prikritih grobišč prosila pristojno ministrstvo za odobritev sondiranja štirinajstih evidentiranih lokacij na Pohorju. 61 let po dogodkih je torej nekdanji pastir z izredno natančnostjo določil mesta morišč. 23. in 24. novembra 2006 so na dvanajstih od štirinajstih krajev kmalu našli človeške ostanke in različne predmete umorjenih. Z dodatnimi raziskavami v naslednjem letu so odkrili nova grobišča. Dodal je, da bo odgovor na vprašanje kdo izmed zajetih in vrnjenih pripadnikov hrvaških oboroženih sil, črnogorskih četnikov, Slovencev ali pripadnikov nemške manjšine na Štajerskem leži v katerem od grobišč na Pohorju, bo možen šele ob prekopu žrtev in njihovi identifikaciji.

Iz majhne kotanje so iznesli skeletne ostanke 189 ubitih

Da bi vsaj približno ocenili koliko ljudi so umorili na vrhu Areha, so novembra 2007 izkopali eno od potrjenih lokacij. »Pričakovali smo 30 do 40 žrtev, vendar nas je rezultat, tako kot na drugih grobiščih presenetil. Iz majhne kotanje smo iznesli skeletne ostanke 189 žrtev, ki zdaj še vedno ležijo v kostnici na mariborskem pokopališču Dobrava. Samo na tem prostoru, na nekaj sto metrih razlike pa imamo potrjenih 14 grobišč in še sedem na poti do Areha, ki še čakajo na prekop.

Besedilo v wordu: govor dr. Mitja Ferenc

Spomenik je blagoslovil mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl. FOTO: Ivo Žajdela

Odpri ljudem, Bog, oči za resnico

Spomenik je blagoslovil mariborski nadškof, metropolit Alojzij Cvikl.

Pesnik Tone Kuntner je prebral Molitev za spravo (objavil jo je leta 2015 v dvojezični izdaji Slovenska Pomlad). O Bog, ki véruješ v ljudi, / začasne popotnike in sopotnike / blatnih zemeljskih dni in poti, / ki vežeš rojake iz roda v rod / iz davne preteklosti v davno prihodnost, – / o Bog, ki vladaš živim in mrtvim, / daj, da živi pokopljejo mrtve! / Daj mrtvim pokoj in živim mir! / Daj zrušiti vse boleče spomine / na bratsko prelito kri in zločine!

Odpri ljudem, Bog, oči za resnico, / srce za pravico, dobroto in čast! / Kajti prišel je čas za čast / ter čas za nov začetek / in upanje.

O Bog, ki ljubiš še tiste, ki te ne ljubijo, / usmili se jih, ki so gluhi za čast / in za človeško ljubezen do bližnjega; / vzemi jih k sebi, milostno in nemudoma, / in reši nas kuge sovražnosti! Amen.

Pesnik Tone Kuntner je prebral Molitev za spravo. FOTO: Ivo Žajdela

V kulturnem programu sta sodelovala Frajhajmska godba in Komorni zbor Hugo Wolf.

V kulturnem programu je sodeloval tudi komorni zbor Hugo Wolf. FOTO: Ivo Žajdela

1/22