A pojdimo po vrsti. Zgodba Kočevskega procesa je bralcem Družine dobro znana, in sicer zlasti skozi analitične prispevke dr. Tamare Griesser Pečar. Prav ugledna zgodovinarka je bila tista, ki je na okrogli mizi – moderirala jo je publicistka Alenka Puhar – predstavila zgodovinski okvir, v katerem je bil uprizorjen Kočevski proces, in temeljne podatke o njem. Navedimo na tem mestu le nekaj njenih ugotovitev, ki jih je predstavila tudi v nedavnem pogovoru za Družino o tej tematiki.

Med dejstvi in komunistično interpretacijo

Kočevski proces je bil po njenih besedah za Družino »prvi komunistični montirani proces na Slovenskem. Po vojni se je poudarjalo, da je bil izjemno pomemben za razvoj kazenskega prava in pravosodja v nastajajoči novi državi. Režimski pravniki in zgodovinarji so pozneje trdili, da je bil izpeljan po splošno veljavnih načelih procesnega prava. Po komunistični interpretaciji naj bi bil prvi proces proti vojnim zločincem v Evropi. Tuji in domači javnosti naj bi pokazal, kako demokratično deluje 'ljudska oblast', dejansko pa naj bi odvrnil pozornost od grozljivega dogajanja za kulisami, ko so oktobra 1943 likvidirali nekaj sto ideoloških nasprotnikov.«

Jasno je razvidno, da namen tega procesa ni bil soditi vojnim zločincem, temveč izločiti potencialne nasprotnike komunističnega režima.

Kočevski proces je namreč potekal v nočnih urah od 9. do 11. oktobra 1943. Na zatožni klopi je sedelo 21 četnikov, vaških stražarjev in duhovnikov. Ujetnike, ki so jim sodili, so, kot pravi dr. Griesserjeva, skrbno izbrali iz vrst okoli 1.200 zajetih v Grčaricah, na Turjaku in drugod po Dolenjski in Notranjski. Najprej so načrtovali javni proces proti 80 ujetnikom, vendar so seznam neprestano spreminjali, dodajali so mu nova imena in črtali stara. Ujetnike so obtožili izdaje naroda, organiziranja »bele« in »plave garde«, kot so po vzorcu ruske revolucije imenovali svoje nasprotnike, ter odgovornosti za umore. Obravnava se je končala s 16 smrtnimi obsodbami z ustrelitvijo, štirje so bili obsojeni na prisilno delo, eden pa je bil izločen iz procesa, kar pa je bilo, kot opozarja dr. Griesserjeva, le del vnaprejšnjega procesnega scenarija, ki naj bi dajal videz zakonitosti in poštenosti sojenja. Toda revolucionarno sodišče v resnici ni upoštevalo kazensko-procesnih načel pravnih držav, saj je, kot kaže analiza procesa, upoštevalo samo priče in dokaze, ki so obremenjevali obtožence, ne pa tudi razbremenilnih. Zagovorniki so bili pristranski, dva sta vodila preiskavo v primerih, ki so bili tesno povezni s točkami obtožnice, eden pa je bil preiskovalni sodnik na področnem vojaškem sodišču v Ribnici. Kratka: jasno je razvidno, da namen tega procesa ni bil soditi vojnim zločincem, temveč izločiti potencialne nasprotnike komunističnega režima.

Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar v pogovoru z družino Svetek. FOTO: Bogomir Štefanič

Zlasti pa je šlo za postopek, ki po prepričanju dr. Tamare Griesser Pečar sploh ni potekal pred zakonitim sodiščem. Po mednarodnem pravu Kraljevina Jugoslavija oktobra 1943 ni razpadla; kljub okupaciji je torej še naprej veljala njena zakonodaja kraljevine, ki pa so jo komunisti v Kočevju samovoljno zamenjali z nekim t. i. revolucionarnim pravom, njegovo jedro pa je bilo načelo, da se mora podrediti t. i. pridobitvam narodnoosvobodilne borbe.

Trnova rehabilitacijska pot

Ta in še druga kritična spoznanja o naravi Kočevskega procesa so klicala po sodni rehabilitaciji njegovih žrtev. Temu klicu se je že pred 15 leti odzvala Vida Svetek, hči na smrt obsojenega in ustreljenega Viktorja Habiča. Pri Vrhovnem sodišču RS je zato vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki pa jo je večina senata, ki je odločal o tej zadevi, po dolgih zavlačevalnih letih zavrnila in se izrekla za legalnost in legitimnost revolucionarnega sodišča in sojenja v Kočevju. To pritožnici ni vzelo poguma, zato se je leta 2017 odločila za pot na Ustavno sodišče Republike Slovenije. Kot smo poročali tudi v Družini, pa je tudi večina ustavnih sodnikov (pet proti dvema ob dveh izločenih) v začetku letošnjega leta »pokrila« ravnanje vrhovnega sodišča in s tem tudi ravnanje kočevskega partijskega sodišča. In v delu pravniške stroke so zazvonili alarmi, saj je takšno ravnanje odprlo nekaj pomembnih vprašanj, odgovori nanje pa so zaskrbljujoči.

Kočevski proces je potekal v nočnih urah od 9. do 11. oktobra 1943. Na zatožni klopi je sedelo 21 četnikov, vaških stražarjev in duhovnikov. FOTO: arhiv Družine

Neprepričljivost ustavnosodne presoje

To sta pokazali tudi analizi, ki sta ju na omenjeni okrogli mizi predstavila pravnika dr. Matej Avbelj in dr. Jernej Letnar Černič.

Prvi se je pri svoji kritični presoji odločitve ustavnega sodišča ni oziral v preteklost, temveč se je osredinil na vprašanje: ali je ustavno sodišče – in seveda deloma tudi vrhovno sodišče –, ko je presojalo zadevo Kočevski proces, ravnalo v skladu s današnjimi standardi prepričljivosti ustavnosodne presoje? Avbljev odgovor je negativen, strnil pa ga je v več kritičnih osti. Omenimo nekatere.

Dolgotrajnost postopka bi lahko prispevala k temu, da zadeva sploh ne bi dobila epiloga.

Prva je povezana že s samim trajanjem zadeve, saj je pred slovenskimi sodišči trajala 15 let, kar že na prvi pogled ni ravno v skladu z načelom sojenja v razumnem roku. Za povrh je bilo tudi vsem jasno, da so v tej zadevi iz leta 1943 pravno sredstvo, torej zahtevo za varstvo zakonitosti, upravičeno lahko vložili le neposredni sorodniki žrtev, ki so seveda že sami v letih (pritožnica Vida Svetek je bila rojena leta 1937). Dolgotrajnost postopka bi torej lahko prispevala k temu, da zadeva sploh ne bi dobila epiloga.

Druga Avbljeva kritika je letela na procesni formalizem, ki ga je uporabilo ustavno sodišče. Ob branju njegove odločbe se namreč ni mogoče ogniti občutku, da je sodišče na negativen način posegalo po procesnih formalnostih, zdi se, da zato, da pritožnica ne bi mogla prikazati utemeljenosti svojega zahtevka.

Tretja ost kritike: ustavno sodišče je na neki točki (ko je šlo za ugotavljanje, ali je leta 1943 obstajala pravica do poštenega sojenja) reklo, da o tej zadevi ne zna razsoditi – da skratka nima dovolj podatkov, ki bi ovrgli ali potrdili trditev vrhovnega sodišča v tej točki. Ustavno sodišče tega ne bi smelo reči, če pa je že reklo, da ne zna razsoditi, bi se po načelu in dubio pro reo moralo odločiti drugače, kot se je. To načelo namreč zahteva, da mora oblastveni organ, zlasti pa sodišče, v dvomu tehtnico vedno nagniti v prid pritožnika. Večina ustavnih sodnikov v zadevi Kočevski proces ni ravnala tako.

Opravka imamo z ustavnim sodiščem, ki je v tem primeru ravnalo pravno izredno neprepričljivo.

In še: ustavno sodišče se je vendarle zavedalo »skrhanosti« Kočevskega procesa, a to »skrhanost« skuša denimo eno izmed ločenih mnenj neposredno opravičiti z domnevno zavržnostjo zločina, ki naj bi ga zakrivil tedanji obsojenec. Dr. Avbelj je bil tu jasen: to je nekaj, česar se v pravu preprosto ne počne – ravno obrnjeno: čim bolj naj bi bil nek zločin zavržen, čim večja je želja po obračunu s tistim, ki naj bi ga zagrešil, tem bolj morajo zlasti kazenski pravniki paziti na sodna procesna jamstva. Tu pa je šlo ravno za obrnjeno ravnanje.

Te in še druge kritike so zato dr. Avblja prignale do – zanj retoričnega – vprašanja: Ali ni večina ustavnega sodišča v svojim ravnanjem opravičevala nepravo? Ali ne gre v celo zadevi za »apologijo neprava«? Na to misel ne nazadnje napeljuje tudi odklonilno ločeno mnenje sodnika Marijana Pavčnika. Ta ugotovitev pa ni brez zaskrbljujočega spoznanja za slovenski tukaj in zdaj: imamo namreč opravka z ustavnim sodiščem, ki je v tem primeru ravnalo pravno izredno neprepričljivo. Res je, kakšnega sodobnega kočevskega procesa nimamo in upanje je, da smo tak civilizacijski napredek dosegli, da ga nikoli več ne bo, toda očitno imamo problematično ustavno sodišče, pred katerim so številne nove zahtevne zadeve. Se lahko ljudje nanj obrnejo z zaupanjem?

Okrogli mizi o Kočevskem procesu je v prostorih Nove univerze v Ljubljani prisluhnilo številno občinstvo. FOTO: Bogomir Štefanič

(Ne)obstoječa pravica do poštenega sojenja

Obrnimo pa se s tem poročilom znova v preteklost. Če je dr. Avbelj presojal odločitev ustavnega sodišča z vidika današnje ustavnosodne prepričljivosti, pa si je njegov pravniški kolega dr. Jernej Letnar Černič zastavi vprašanje: Ali je leta 1943 obstajala pravica do poštenega sojenja – torej pravica, za katero ustavno sodišče ne more ugotoviti, ali je obstajala ali ni; do tega vprašanja se namreč večina sodnikov, podpisana pod odločbo, ne želi dokončno opredeliti, češ da niso zbrali dovolj podatkov, sodne prakse, mednarodnih podlag, dejanskega stanja, da bi lahko pritrdili temu, da je bilo pošteno sojenje jeseni 1943 varovano kot v današnjem času.

Kaj pravzaprav vsebuje pravica do poštenega sojenja? Predvsem pravico do nepristranskega in poštenega sodišča; do okoliščin, v katerih ni nobenega konflikta interesov med strankami v postopku (da se npr. ista oseba v istem postopku ne pojavlja v več vlogah, kar je bilo evidentno kršeno v Kočevskem procesu) …

Noben vojni ujetnik ne sme biti procesiran brez pravice do obrambe, vsi vojni ujetniki imajo pravico do zagovornika, ki si ga sami izberejo, imajo pravico do pritožbe …

Dr. Jernej Letnar Černič je nanizal vrsto podatkov, s katerimi je podkrepil trditev, da je bila pravica do poštenega sojenja pred drugo svetovno vojno del mednarodnega pogodbenega in običajnega prava. Takšne določbe je denimo vsebovala versajska mirovna pogodba po prvi svetovni vojni. Na tej podlagi so bili tudi izpeljali sodni postopki (npr. v Nemčiji in Turčiji), kjer so bila zagotovljena jamstva neodvisnega in nepristranskega sodišča, obrambe, pritožbe … O teh procesih (odmevali so po drugi svetovni vojni v Nürnbergu) odločba ustavnega sodišča molči.

Prav tako je tiho glede ženevske konvencije o pravicah vojnih ujetnikov iz leta 1929, ki je jamčila, da noben vojni ujetnik ne sme biti procesiran brez pravice do obrambe, da imajo vsi vojni ujetniki pravico do zagovornika, ki si ga sami izberejo (v Kočevju so bili zagovorniki vsiljeni, zagovarjali so več oseb hkrati), da imajo pravico do pritožbe …

Pravica do poštenega sojenja je bila torej sredi druge svetovne vojne del splošnih načel civiliziranih narodov, pa vendar je večina slovenskih ustavnih sodnikov ni zmogla ugledati.

Po sili krepostna pripoved o nekrepostni preteklosti

Zakaj? Poskusimo najti odgovor. Dr. Matej Avbelj je v uvodu svojega nastopa opozoril, da ima zadeva Kočevski proces večplasten pomen: osebno-zadoščenjskega, pravnega in zgodovinsko-simbolnega – sam se je sicer prvenstveno dotaknil pravnega pomena, a iz vseh okoliščin se zdi, da je za nekatere najpomembnejši zgodovinsko-simbolni pomen te zadeve. Preprosto ne sme pasti, temveč mora ostati »zabetonirana« kot nekakšno institucionalno dejstvo, kot del veljavnega družbenega narativa, pripovedi o nas samih. Gre torej po številnih znamenjih sodeč za skrbno varovani kamenček v mozaiku krepostnega narativa o naši žal prav nič krepostni polpretekli zgodovini.

Za sklep torej pripis: se nadaljuje …

Ali bo ta kamenček vendarle ostranjen in naša družbena pripoved bliže resničnosti? Okrogle mize o Kočevskem procesu se je udeležila tudi Vida Svetek, vztrajna gospa, ki se je pred 15 leti podala na trnovo pot rehabilitacije svojega krivično (ob)sojenega očeta Viktorja Habiča. Zavrnilna in pravno majava odločitev ustavnega sodišča ji ni vzela volje, saj je zbrane na Družinino vprašanje o morebitnem nadaljevanju postopka obvestila: pritožba je že vložena pri Evropskem sodišču za človekove pravice.

Za sklep torej pripis: se nadaljuje …