Začniva nekoliko neobičajno – z igro asociacij. Navrgel vam bom nekaj besed, vi pa povejte, na kaj ob njih najprej pomislite. Mladost?

Veselje.

Domovina?

Ponos.

Zelena?

Prihodnost.

Jugoslavija?

Preteklost.

Šport?

Zabava.

Družina?

Osrednja celica delovanja.

FOTO: Tatjana Splichal

Na politični poti ste bili dvakrat direktor Ukoma, uradni govorec slovenskega predsedstva Svetu EU, zunanji minister, poslanec. Kateri ljudje in prelomnice so vas oblikovali v Anžeta Logarja, kot ga poznamo danes?

Moji starši, ki so me podpirali pri vsakem koraku, tudi če je šlo za popolni preobrat, ko sem pustil igranje violončela in se podal v borilne veščine. Tudi ko sem se podal v politiko, sta tako oče kot mama podpirala vsako mojo odločitev, sta mi pa tudi jasno povedala, da se moram zavedati posledic odločitve, ki jo sam sprejmem. Prelomnice, ki so moje življenje zaznamovale, so bile povezane s tem, da sem se vedno želel postaviti na stran pravičnosti, na stran šibkejših. Tudi zato sem šel v politiko, ker je v tistem času prevladujoča in edina zveličavna LDS začela javnosti sporočati, da je le ona tista, ki lahko vodi državo. To je zame tako v nasprotju s temeljnimi demokratičnimi načeli, da sem bil odločen, da želim iti v politiko, da želim biti aktiven in da želim spreminjati družbo na bolje. Dolgo časa sem bil aktiven v politiki, nisem posebej hitro napredoval. Prelomnica je bila, ko sem bil leta 2014 izvoljen v državni zbor in se začel takoj aktivno vključevati v parlamentarno razpravo; ko sem prevzel parlamentarno preiskovalno komisijo o zlorabah v bančnem sistemu in takrat razgalil vso pokvarjenost slovenskega bančnega sistema v času tranzicije. To je bil tudi moment, ko sem spoznal, da lahko s trdim delom in zaverovanostjo v to, da stvari spreminjaš, dosežeš rezultat.

Imamo izjemne kmete, znanstvenike, gospodarstvenike, male podjetnike, obrtnike. Imamo izjemne športnike. Skratka – po vseh potencialih smo izjemni. To izjemnost moramo prenesti samo še v politični svet in jo nadgraditi v sprejemanje izjemnih političnih ukrepov za boljši jutri.

V kampanji smo vas spoznali kot nekonfliktnega, dialoškega, povezovalnega kandidata. Prototip takšnega predsednika je bil ravno odhajajoči Borut Pahor. V čem bi nadaljevali njegovo delo in v čem bi njegovo težnjo po »biti predsednik vseh Slovenk in Slovencev« skušali še nadgraditi?

Že v začetku sem poudaril, da ne nagovarjam zgolj dela volilnega telesa, temveč vse. Predsednik republike ravno zato, ker ima mandat državljank in državljanov, mora biti predsednik vseh, mora zastopati tudi tiste, ki se z njim ne strinjajo, mora razumeti to nestrinjanje in hkrati skupaj s tem oblikovati politiko, ki zavzema najširši možni konsenz. Le tako je predsednik republike lahko učinkovit, v nasprotnem primeru dobimo predsednika, ki pokriva le en del in ki drugi del svetovnonazorskega volilnega telesa zavedno izključi, in s tem vzpostavlja ali ohranja permanentni konflikt v družbi, kar pa je nekaj najslabšega, kar lahko posebej v teh zaostrenih razmerah doleti slovensko družbo. Vsi skupaj se moramo zavzemati za prenehanje delitev, za iskanje konsenza in tistega, kar je najboljše v nas in nas povezuje. S svojim političnim delom sem dokazal, da sem tega zmožen, in kot predsednik republike nameravam to nadaljevati z nadgradnjo v smeri konkretnih predlogov za rešitev posameznih vprašanj. Zato sem svojo kampanjo utemeljil na štirih vsebinskih področjih: zelena preobrazba, varnost in zunanja politika, mladi in stabilno gospodarsko okolje, skupaj nad tem pa glavno sporočilo, ki nas povezuje: sodelujmo za prihodnost. To je koncept, ki ga nameravam kot predsednik republike izvajati in s tem povezovati slovensko družbo, da bomo vsi skupaj naredili Slovenijo zmagovalko naslednjega desetletja.

V mednarodni politiki ste uveljavljeno ime, to je vaše močno področje. Koliko predsednikov ali pa visokih predstavnikov drugih držav lahko pokličete na zasebni telefon?

Moj krog je bil krog zunanjih ministrov – lahko bi poklical vse, imam tudi številke vseh. Kar pa se predsednikov držav tiče, pa sem bil v kontaktu s tremi.

FOTO: Tatjana Splichal

Ena od pristojnosti predsednika države je, da predstavlja Slovenijo. Kako vam bodo lahko mednarodne in diplomatske izkušnje in povezave koristile, če boste predsednik države?

Bistveno. Ko poslušam protikandidatko govoriti o zunanji politiki, se vidi razlika med tem, ali si zunanjo politiko dejansko počel ali pa se je učiš iz učbenikov oziroma iz tega, kar ti v volilnem štabu svetujejo. Gre za bistveno razliko in to je izkušnja, ki se je ne moreš naučiti z nasveti, ampak jo moraš sam doživeti.

Kam gre ta svet, drvi v vojno, je že v njej? Kakšna je lahko, sploh glede na njen geostrateški položaj, vloga Slovenije na svetovnem zemljevidu?

Živimo v zelo razburkanem času, kjer je lahko napačna ali prepozna odločitev kritična pri nadaljnjem razvoju države. Danes so oportunitetni stroški nespametne ali nespretne zunanjepolitične odločitve lahko takšni, da za dolgo onemogočijo razvojni potencial posamezne države. Treba je biti aktiven, dobro poznati situacijo v svetu in skupaj z zavezniki oblikovati prihodnost, ki bo presekala z delitvami, ki se danes v svetu dogajajo. Treba je ostati trden v zahodnem zavezništvu proti avtokratskim režimom in pokazati, da svet, ki smo ga vzpostavili z Organizacijo združenih narodov, torej mednarodno veljavna pravna ureditev, še vedno služi svojemu namenu in se je vredno zanjo boriti.

Veliko ljudi si dejansko želi, da si podamo roke, da sodelujemo. To je bilo sporočilo, ki sem ga prejel praktično na vseh koncih Slovenije, da imajo ljudje dovolj delitev in tega, da se samo eni čutijo poklicane voditi to državo.

Še verjamete v projekt EU?

Da, seveda, še bolj. In mislim, da je treba vanj verjeti. Težava Evropske unije je, da ima veliko kritikov in nobenega advokata. Vsak politični igralec pozitivne lastnosti Evropske unije pripiše sebi, negativne pa Evropski uniji, zato ima EU težave s percepcijo. Je pa treba biti zelo ponosen na to, kaj smo v okviru EU skupaj vzpostavili, da je to najbolj demokratična skupnost, v kateri ima vsaka država članica svojo besedo in lahko skupaj soustvarja ter na nekem večjem področju sprejema odločitve, ki vsem koristijo. In kot tako jo je treba tudi sprejeti, razumeti in na nek način soustvarjati, da bo dolgo časa z nami.

Predsednik republike je tudi vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. V kakšni kondiciji je danes Slovenska vojska in ali ste naklonjeni sodelovanju slovenskih vojakov v mednarodnih misijah in operacijah?

Slovenska vojska nujno potrebuje dodatne investicije, zato je bil v mandatu prejšnje vlade v okviru obrambnega ministrstva pripravljen dodatni investicijski proračun, zakon, ki je bil sprejet v državnem zboru, pa žal zaradi zavlačevanja, tudi ustavne presoje tedanjih opozicijskih strank ni bil pravočasno sprejet, uveljavljen je bil šele tik pred koncem mandata. Na podlagi tega zakona je bila prižgana zelena luč za dodatne investicije v vojsko, ki so nujno potrebne. Izdatke za obrambo moramo dvigniti na 2 % BDP, trenutno so na 1,22 %, tu nas čaka še kar nekaj zadolžitev. V tem pogledu se je treba zavedati, da nam vojska zagotavlja varnost, nam pomaga pri naravnih nesrečah in je tudi generator razvoja, zlasti zato, ker vojaška industrija veliko investira v nove tehnologije, v novih tehnologijah pa je prihodnost, ki se potem prenese nazaj v naše vsakdanje življenje.

FOTO: Tatjana Splichal

Kaj Slovence ločuje in deli? Kako je mogoče to preseči?

Najprej polpretekla zgodovina, pri kateri se še vedno nismo spravili. To je ena ključnih nalog, ki jih mora tudi predsednik republike ob širokem soglasju in zelo strpnem dialogu izpeljati do konca. To bo odprlo neizmeren potencial, ki ga skrivamo Slovenci. Potem si je treba priznati, da smo si različni, in se v tej svoji različnosti tudi sprejemati. Nihče se v tej družbi ne sme postaviti v vlogo, da on ve, drugi pa naj poslušajo, temveč da vsi delujemo in sooblikujemo to državo z iste ravni. In prenehati moramo misliti, kako je sosedova trava bolj zelena, ampak kako skupaj s sosedom naredimo čim bolj zelen travnik obeh. Potem bomo sprostili vse te razvojne potenciale, ki jih imamo v sebi, in bo Slovenija z zelo pozitivno atmosfero rasla v smer najrazvitejših držav.

V štirih mesecih kampanje ste prepotovali dobršen del Slovenije, se srečali s precej ljudmi, jih poslušali. Kakšni so izzivi, težave današnjega Slovenca?

Najprej je ljudi strah pred prihodnostjo, pred krizami in varnostnimi tveganji, tudi zato, ker to neposredno vpliva na njihove denarnice. In tu je naloga vlade, da gre državljanom nasproti, naloga predsednika republike pa je jasno povedati, da bo investiral ves svoj politični kapital v to, da bodo državljani varni, da bodo imeli varno prihodnost, da bo poskrbljeno za njihove otroke in da bomo vse te krize lahko skupaj prebrodili z ukrepi, ki jih bo pripravila vlada.

Veliko ljudi si dejansko želi, da si podamo roke, da sodelujemo. To je bilo sporočilo, ki sem ga prejel praktično na vseh koncih Slovenije, da imajo ljudje dovolj delitev in tega, da se samo eni čutijo poklicane voditi to državo. Pamet je približno enakovredno razporejena na vse strani in jo je treba samo združiti z jasnim ciljem, da Slovenija napreduje, in sprejeti tak paket ukrepov, ki bo nagovarjal ključne izzive, pred katerimi Slovenija je.

Vsi skupaj se moramo zavzemati za prenehanje delitev, za iskanje konsenza in tistega, kar je najboljše v nas in nas povezuje. S svojim političnim delom sem dokazal, da sem tega zmožen

Obiskali ste mesta, regijska središča, pa tudi (večkrat zapostavljeno) podeželje. Kako zmanjšati razkorak med mestom in podeželjem?

Treba je poudariti, da se podeželje razvija, da pa je veliko odvisno od ambicioznih županov, ki investirajo v lokalno družbeno infrastrukturo. Tu se tudi vidi razlike med posameznimi občinami. Nujni ukrep je oblikovanje druge ravni regionalizacije, torej regij v Sloveniji. Državni svet je pripravil zakon 15 regij, ki ga podpirajo tudi vsa občinska združenja. Čim prej bi morali sprejeti ta projekt regionalizacije in potem del odgovornosti umakniti z državne ravni na regije in del občinskih odgovornosti dvigniti z občinske na regijsko raven ter na ta način oblikovati regije, ki bodo omogočale policentrični razvoj države in s tem to našo pestrost, ki jo vidimo, ko potujemo po Sloveniji.

30 vrhov za 30 let Slovenije – ambiciozen projekt ste si zadali. Kako uspešni ste zaenkrat? Kaj vam dajejo hribi in gore, da jih imate tako radi?

Minulo soboto sem bil na Raduhi. To je bil moj dvajseti vrh. Deset vrhov še čaka. Bomo videli, kakšno vreme bo čez zimo oz. spomladi. Kaj mi daje planinarjenje? Najprej trud, da osvojiš vrh, potem pa pogled, ki se ti odpre na vrhu. To ti poplača vsak atom energije, ki ga potrebuješ, da se povzpneš na vrh. Ko na vrhu razviješ slovensko zastavo in se fotografiraš ter to objaviš na družbenih omrežjih – s sporočilom, kako ponosni smo lahko, da imamo svojo domovino.

FOTO: Tatjana Splichal

Zakaj imate radi Slovenijo?

Ker mi je dala brezplačno izobraževanje. Ker mi je omogočila, da sem razvijal svoje sposobnosti, ker mi je dala prvo zaposlitev, prvo ljubezen, družino, kjer sem se počutil doma. Ko sem šel v tujino, delat v Bruselj, sem vedno verjel in si želel, da bi se vrnil v Slovenijo in da vse to dodatno znanje, ki sem ga osvojil v tujini, prenesem v naše domače okolje. Imamo izjemno kvaliteto zraka, vode, hrane. Tega ne cenimo dovolj. Imamo izjemne kmete, znanstvenike, gospodarstvenike, male podjetnike, obrtnike. Imamo izjemne športnike. Skratka – po vseh potencialih smo izjemni. To izjemnost moramo prenesti samo še v politični svet in jo nadgraditi v sprejemanje izjemnih političnih ukrepov za boljši jutri.

Še kdaj podoživite reševanje utapljajočega se Litovca iz madžarskega jezera, zaradi česar ste tudi prejemnik litovskega državnega odlikovanja?

Še, in tudi vsakič ob mojem ali njegovem jubileju ali ob praznikih, kot sta božič ali velika noč, ostajava v stikih. Ko sem bil zunanji minister in sem obiskal Litvo, sem obiskal tudi njega.

Ko poslušam protikandidatko govoriti o zunanji politiki, se vidi razlika med tem, ali si zunanjo politiko dejansko počel ali pa se je učiš iz učbenikov oziroma iz tega, kar ti v volilnem štabu svetujejo. Gre za bistveno razliko in to je izkušnja, ki se je ne moreš naučiti z nasveti, ampak jo moraš sam doživeti.

Dvakrat ste preromali Jakobovo pot do Santiaga de Compostela. Kakšna pa je bila ta izkušnja?

Najlepši dopust. Hotel sem tudi na portugalsko pot, 280-kilometrsko, vendar me je vmes prehitelo politično dogajanje in sem postal zunanji minister, zato sem ta cilj preložil na enkrat pozneje.

Ste po dedku, akademskem slikarju Slavku Pengovu, podedovali tudi kaj umetniške žilice?

Tudi oba moja starša sta akademska slikarja. V osnovni šoli sem tudi sam risal, pozneje pa sem se posvetil glasbi in delal dve srednji šoli, glasbeno in gimnazijo.

Pa danes, še kaj zaigrate?

Letos sem se po 30 letih spet lotil igranja violončela. Ker sem precej pozabil, sem potreboval nekaj dodatnih učnih ur svoje sošolke, s katero sva skupaj vadila čelo. V teh dneh sem celo posnel eno sodobno pesem, zaigrano na čelo.

Kaj bo prva stvar, ki jo boste storili v ponedeljek, 14. novembra?

Začel bom razmišljati o ekipi v uradu predsednika republike.