Tudi v novi sezoni ima kot vselej doslej visoke cilje. »Zlasti pa mi je pomembno, da bom med sezono ostajal zvest sam sebi in poti, ki sem si jo zastavil,« je poudaril priljubljeni »Žaba«, ki smo ga za Najst ujeli po prvi postaji zime na Finskem, kjer se je dvakrat uvrstil v najboljšo petnajsterico.

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst.

So smučarski skoki bolj šport glave ali telesa? Kako pomembno vlogo igra psiha?

Po mojem mnenju skupek obeh, ki delujeta kot povezana celota. Dodal pa bi še vero oziroma energijo, ki pravzaprav poganja glavo in telo.

Čutiš na odskočni rampi kaj strahu?

Tam je pomembneje, da čutim absolutno zaupanje vase in v okolje, ki me obdaja. Del smučarskih skokov so tudi vetrovne razmere, sodniške ocene, oprema …

Ali te zunanji dejavniki med nastopom kdaj obremenjujejo?

Običajno je tako, da ko si postavljen in verjameš vase, tudi pogoji delajo v tvoj prid. Če pa že pride kakšna taka stvar, je to preizkušnja, ki jo je treba mirno sprejeti in se ne obremenjevati. Če se enkrat obrne v tvojo škodo, se bo definitivno vsaj trikrat v tvojo korist.

FOTO: Tadeusz Mieczynski/EXPA

Kako resno in dosledno paziš na prehrano?

Manj kot žena. :) Imam srečo, da na tem področju nimam težav – zaradi super genetike. Sem pa bolj pozoren, ko prihaja čas tekmovanj, tako da takrat pojem manj sladkarij in skrbim za bolj redne obroke, ker drugače zelo rad izpuščam zajtrk.

Porazi so sestavni del športa. Kako se soočaš z njimi?

Tako kot z uspehi. Poskušam se ne identificirati z rezultati. Ker sem ne glede na zmage ali poraze še vedno povsem enak človek. Ob tem so mi v ogromno oporo moji doma, terapevtka Meta, ki me teh osnov uči, in ostali, ki me podpirajo in sprejemajo ne glede na rezultat.

Pa družina? Ravno ko si bil na tekmi v Saporu, se je rodil tvoj sin Ijan. Je bilo zato kaj cmoka v grlu?

Vedela sva, da se to lahko zgodi. Mislil sem, da se bo Ijan rodil že malo pred mojim odhodom, pa se ni. Je pa res, da sem bil tisti dan precej zbegan, tudi na tekmi se nikakor nisem mogel zbrati in oddelati tako, kot znam. Potem pa so me klicali, da je Nastja v porodnišnici.

Tisti dan sem bil precej zbegan, tudi na tekmi se nikakor nisem mogel zbrati in oddelati tako, kot znam. Potem pa so me klicali, da je Nastja v porodnišnici.

Boš sina spodbujal k športu ali celo, da gre po tvojih stopinjah v smučarske skoke?

Odločil se bo sam, nagiba se k športu, zdaj trenira atletiko, skoke je preizkusil med poletjem, pa mu niso bili najbolj všeč. Bomo videli, važno, da je zdrav.

Kakšen očka si?

Nastja pravi, da sem super. Jaz vem, da se trudim po najboljših močeh.

Anže Lanišek z ženo Nastjo. FOTO: Grega Valančič/Sportida

Imaš, odkar si očka, zato na skakalnici morda »ročno zavoro«; se je z rojstvom sina zate kot skakalca kaj spremenilo?

Ne, ne. Spremenilo se je v plus, ker mi je družina pomembna in včasih napreduješ in se osebnostno spreminjaš predvsem zato, da bi bilo otroku lažje in bolje. Narediš kakšen preskok, ki ga mogoče sam zase ne bi zmogel, to pa se potem pozna tudi pri športu.

Ti ostane kaj prostega časa in za kaj ga porabiš?

Imam prosti čas, ki ga preživim z družino. Radi smo v gozdu, na kolesu, z Ijanom plezam po drevesih, sestavljam kocke, vzamem si čas za ženo, rad grem v savno. Poleti igram tenis ali badminton. Skrbim za okolico hiše, v kateri trenutno živimo, to je nekaj, kar me resnično pomirja in veseli.

Ko vam ne gre, se veselite za tiste, ki jim je uspelo, in ko vam gre, bodite spoštljivi do sotekmovalcev, spodbudite tiste, ki utegnejo biti žalostni.

Kaj ti je dal šport za življenje?

Vztrajnost, vero vase in v svojo pot, predvsem pa prepričanje, da so primerno obnašanje in dobra dela, ki jih storiš za okolico, pomembnejši od vseh rezultatov, ki jih v življenju dosežeš.

Kaj bi ob koncu sporočil našim mladim bralkam in bralcem?

Naj verjamejo vase in v to, da lahko postanejo kar koli na tem svetu. Je pa pomembno, da na poti proti temu cilju vztrajajo, so potrpežljivi in preizkušnje jemljejo kot izzive na svoji poti. Da jih razrešijo, da se dvignejo na višjo raven. In ne pozabite, da vas rezultati in nazivi ne definirajo; okolica si vas bo zapomnila po tem, kako ste se ob uspehih in neuspehih obnašali. Ko vam ne gre, se veselite za tiste, ki jim je uspelo, in ko vam gre, bodite spoštljivi do sotekmovalcev, spodbudite tiste, ki utegnejo biti žalostni, predvsem pa bodite vedno hvaležni za vse, kar ste in imate.

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (7/2023). Spremljaj Najst tudi na Facebooku in Instagramu.