Pristal je na pogovor in nam zaupal težke trenutke in izkušnje – kljub nepredstavljivemu položaju, ki se trenutno dogaja njemu, njegovi družini, znancem in prijateljem ter na splošno vsem beguncem. »Zelo težko mi je govoriti in pisati o tem, saj še enkrat vse podoživljam,« je iskreno poudaril Anže Jereb.

Preberite tudi > Slovenka v Kijevu: Ukrajinci imajo neverjeten pogum

Kako je potekala pot v Slovenijo, ko ste Ukrajino zapustili prvič?

Pot je bila zelo težka. Ob 6. uri zjutraj so nas 24. februarja zbudile eksplozije in sirene za letalske napade. Ves dan smo se spuščali v zaklonišče. Ker se z avtom zelo malo vozim, se mi je akumulator povsem izpraznil in mi ga je sosed malce napolnil. Vmes sem na Google Maps spremljal, kdaj bo manj zastojev, da bi zbežali. Ko pa so razglasili še policijsko uro, sem vedel, da moramo nemudoma zapustiti Kijev – ali pa bo še težje zbežati. Vzeli smo nekaj oblek, dokumente, zdravila in malo hrane za na pot. Otroka sta lahko vzela vsak nekaj igrač. Prvih 112 kilometrov do mesta Žitomir smo se vozili 9 ur v koloni. Ko smo se vozili mimo Gostomelja, smo gledali eksplozije, nebo je bilo oranžno. Pred mestom Vinica smo čakali, da so nas spustili naprej po cesti, saj so ravno bombardirali tamkajšnje letališče. Enako je bilo pred mestom Brodi. Po 33 urah smo prispeli na ukrajinsko-madžarsko mejo in nato čez 6 ur na madžarsko stran. Našli smo prenočišče, zjutraj pa nadaljevali pot v Slovenijo.

Eden od mojih prijateljev z družino ni hotel iz mesta Irpenj. Dokler ga nisem poklical in začel kričati nanj – šele takrat so zbežali. Naslednji dan tega mesta ni bilo več. (Anže Jereb)

Kaj ste takrat doživljali? Ste občutili kakšno razočaranje? Kaj vam je rojilo po glavi, ko ste se vozili?

Najhuje je bilo, preden smo se usedli v avto in zbežali. Naredil sem kavo in gledal svoj espresso avtomat – in čutil, da je to verjetno zadnjič …

Pred dnevi ste bili ponovno v Ukrajini, kako je bilo? 

Tašča je živela v Nikolajevu, ki je bil zelo oblegan. Znanci od tam so mi pomagali najti prevoz zanjo in za kužka, saj so most za smer Odese spustili le za eno uro – in tako je prispela do meje z Moldavijo, kjer je peš prečkala mejo. Od tam so jo znanci odpeljali v Kišinjev, kjer je prespala, zjutraj pa nadaljevala z avtobusom za begunce do Bukarešte, kjer sem jo jaz že čakal. Potem pa sva čez dva dni vožnje prispela na Gorenjsko.

Anže Jereb: Zaenkrat naš dom v centru Kijeva še stoji, sem v stiku s sosedi … A veliko znancev te sreče nima. Denimo gospa, ki nam je pomagala na domu, je živela v lepem mestecu zraven Kijeva. V njeno hišo je padla bomba. Ostal je le krater… FOTO: osebni arhiv

Je še veliko vaših prijateljev in znancev ostalo v Ukrajini? Ste vsakodnevno v stiku?

Najhuje je, ker jim ne morem nikakor pomagati – naša varuška, na primer, potrebuje zdravila, sama ne more čakati v vrsti, ko so lekarne odprte in ni siren. Že dva dni iščem nekoga, ki bi ji lahko prinesel zdravila. Eden od mojih prijateljev z družino ni hotel iz mesta Irpenj. Dokler ga nisem poklical in začel kričati nanj – šele takrat so zbežali. Naslednji dan tega mesta ni bilo več. Nekaj prijateljev je poskusilo rešiti družine, sami pa so se vrnili v Kijev. Mnogi so tam, ker nimajo kam iti. Ali imajo starše, ki so nepokretni …

Preberite tudi > Ukrajinka v Sloveniji: Zakaj ta narod ves čas trpi?!

Je vaš dom v Ukrajini uničen?

Zaenkrat naš dom v centru Kijeva še stoji, sem v stiku s sosedi … A veliko znancev te sreče nima. Denimo gospa, ki nam je pomagala na domu, je živela v lepem mestecu zraven Kijeva. V njeno hišo je padla bomba. Ostal je le krater… Še dobro, da sta s hčerko uspeli prej pobegniti.

Zadnje čase molim zelo veliko. (Anže Jereb)

Ste verni? Se v teh trenutkih kdaj zatekate k veri, k molitvi?

Sem veren. Zadnje čase molim zelo veliko. A vem, da pomoč pride, če kaj delaš za to. Tako da se trudim pomagati tistim, ki so v še večji stiski. In takih je veliko več, kot bi jim lahko sam pomagal.

Pomagamo s koordinacijo po Ukrajini – kam bežati, katere ceste so prevozne, kateri mostovi še stojijo. Pomagamo beguncem v Sloveniji. Trudim se, da bi bil v stiku z vsemi, ki so ostali tam. Da vedo, da mislim nanje in da molim tudi zanje …

Če se bo stanje umirilo, imate željo vrniti se v Ukrajino?

Seveda želimo nazaj - otroci so tam hodili v šolo, tam je naše stanovanje, prijatelji … Ne glede na to, da sem Slovenec – sem begunec …