»Moje prvo leto duhovništva je bilo zelo pestro,« se spominja Anže Cunk, kaplan v župniji Žiri. »Na začetku je bilo nekaj negotovosti zaradi epidemije, kako bo sploh izgledalo delo na župniji, kako bom spoznaval ljudi … ampak Bog vedno pokaže pot. Najprej sem spoznal "redne" vernike, potem pa počasi prideš tudi do obrobnih. Sem zelo rad duhovnik, vem, da je to tisto, kar Gospod želi od mene in kar sem tudi jaz pričakoval. Bogu sem hvaležen, da je toliko časa vztrajal pri meni, da je trkal na vrata mojega srca in me klical, da grem za Njim. Lepoto duhovniškega življenja vidim v tem, ker lahko spremljam ljudi od rojstva do smrti, sem z njimi v najlepših in najtežjih trenutkih in doživljam, kako vera spreminja človeka.« 

Anžeta zelo nagovarjajo srečanja z bolnimi in ostarelimi. »Ko jim prinesem obhajilo in bolniško maziljenje na dom, me vedno gane, s kakšno vero oni to sprejemajo. Če bi zakramente tako sprejemali tudi mi, bi bilo naše življenje precej drugačno. Oni pa kljub vsem težavam vedno bolj trdno verujejo, tudi zato, ker vedo, da se počasi bliža konec njihovega zemeljskega življenja. To doživetje je nekaj res lepega.« 

»Saj imate samo zvečer tisto maš'co!« 

»Zelo težko mi je bilo in mi je še, ker veliko ljudi misli, da duhovniki nič ne počnemo,« iskreno pove Anže. »Včasih mi kdo reče: "Kaj duhovniki v bistvu počnete čez dan, saj imate samo zvečer tisto maš'co in to je to." To me kar malo pretrese. Potem jim povem, da je duhovniški način življenja tak, da si na razpolago 24 ur, ko te nekdo potrebuje, te pokliče, poleg tega pa še skrb za vse pastoralno življenje in ne manjka tudi drugih obveznosti.« 

»Letošnje novomašnike zelo dobro poznam, saj smo skupaj vstopili v semenišče in bili prvo leto tudi sošolci.« FOTO: Robi Primc.

Anžetovo prvo leto duhovništva je močno zaznamovala epidemija koronavirusa. »Pričakoval sem, da bomo lahko kljub epidemiji delali v normalnih okvirih, potem pa smo morali zapreti cerkve za največje praznike. To mi je bilo najtežje. Svojevrsten izziv je bilo tudi prvič maševati pred prazno cerkvijo, tega si res ne želim več. Čeprav so mi nekateri rekli, da mora biti to fajn, ker sva samo jaz in Bog,« se zasmeje, »ampak povsem nekaj drugega je praznovati z občestvom, z verniki, kot pa biti sam tam v ogromni cerkvi.« 

Bog nam je poslal preizkušnjo v trenutku, ko jo najbolj potrebujemo

»Na začetku epidemije je bil prisoten strah, kaj bo, ali res postajamo drug drugemu nevarni zaradi tega virusa. Ampak vedel sem in še vedno upam in verjamem, da bomo ta virus premagali, če se bomo znali obrniti na Boga, saj nam je konec koncev Bog poslal to preizkušnjo v trenutku, ko jo najbolj potrebujemo, in nam pokazal, da se naše znanje nekje ustavi, da ne moremo vsega sami in da naj Njega prosimo za pomoč, da pride na našo pot,« je prepričan Anže Cunk. 

»Zdi se mi, da po epidemiji "obrata" na verskem področju še nismo naredili, ker potem nam je začelo kar ugajati, da so maše po televiziji, po radiju in spletu, in zdaj to kar malo pogrešamo in ne bi še prišli v živo. Vendar ljudje potrebujemo živ stik, virtualen je premalo.« 

»Sem zelo rad duhovnik in vem, da je to tisto, kar Gospod želi od mene.« FOTO: Robi Primc.

Kot kaplan je bil v času epidemije primoran delati prek Zooma. Tam se je srečal z mladinskimi in zakonskimi skupinami ter ljudi tudi na ta način spoznaval. »Če ne bi šel delat prek Zooma s skupinami, potem bi bila skromna bera v tem letu. Vsaj na začetku je bilo vse še toliko odprto, da sem ljudi lahko vsaj malo spoznal. Potem je bilo tudi veliko lažje stopiti v virtualen stik z njimi.« 

Cerkev se mora zavedati svoje majhnosti 

Letošnjim novomašnikom svetuje, »naj bodo odprtega srca in naj se zavedajo, da se z vero in zaupanjem v Boga da vse doseči. Pomembno je, da prepoznavajo znamenja časa, ki nam jih Bog iz dneva v dan pošilja. Cerkev se mora zavedati svoje majhnosti in iti nazaj k izviru, saj pri izviru je bila Cerkev majhna, zato pa je vedno potrebno odkrivati nove poti in način oznanjevanja sodobnemu človeku. In predvsem – sprejeti vsakega človeka, ne glede na to, ali pride v cerkev ali ga samo srečaš na ulici. To se mi zdi zelo pomembno, ker tako lažje začneš živeti z ljudmi v kraju, kamor si poslan.« 

Spoznati župnijo, kraj in ljudi 

»Ko sem jaz prišel na župnijo, sem najprej prebral župnijsko kroniko, zanimivosti glede kraja in zgodovine, da sem tako vstopil v njihov svet, ki mi je bil skorajda nepoznan. Zelo sem hvaležen tudi župniku Andreju Jemcu, s katerim se zelo dobro razumeva in dobro sodelujeva, da mi pomaga in me uči spretnosti, kako se znajti v našem pestrem poslanstvu. Pri tem se mi zdita zlasti pomembni dve stvari. Najprej prisluhniti ljudem, ker ti znajo oni največ povedati. Od raznih zgodb do tega, kar se zdaj dogaja. To se mi zdi zelo pomembno, če hočeš spoznati župnijo in kako župnija deluje,« pojasnjuje Anže.

»Bogu sem hvaležen, da je toliko časa vztrajal pri meni, da je trkal na vrata mojega srca in me klical, da grem za Njim.« FOTO: Robi Primc.

»Druga stvar pa je, da se mi zdi v prvem letu zelo pomembno opazovati in spremljati čim več skupin in šele potem začeti delati kaj na novo. Ključno je biti ljudem na razpolago ne samo za srečanja v živo, ampak tudi za srečanja prek računalnika, ker se da tudi prek tega veliko dobrega narediti.« 

Letošnje novomašnike zelo dobro pozna, saj so skupaj vstopili v semenišče in bili prvo leto tudi sošolci. »Želim jim veliko blagoslova na njihovi poti, predvsem pa, da bi res vedno znali prepoznati Božjo voljo, najprej zase, potem pa tudi za celotno župnijo in Božje ljudstvo. Mene vodi moje novomašno geslo: "Zgodi se mi po tvoji besedi", in to želim za vsakega, da bi tako kot Marija znal Bogu reči: "Zgodi se!", ne glede na to, kam bo poklican,« zaključi naš sogovornik.