Ustanovitelj skupnosti, ki ji na svetu ni primere, nekdanji katehist Antonio Carlos Tavares de Mello, je z dvema posvojencema obiskal Slovenijo in bo med drugim pričeval na jutrišnjem Pohodu za življenje v Ljubljani.

Kako ste odkrili svojo poklicanost krušnega očeta zavrženih otrok s posebnimi potrebami?

Leta 1987 sem kot 27-letni katehist delal na šoli in poučeval verouk. Prijatelj me je prosil, naj v bližnjem Zavodu za otroke s posebnimi potrebami, ki ga nikoli prej nisem obiskal, pomagam pripraviti božično praznovanje. Ko sem prišel, me je sprejel 15-letni Alexander, mladostnik s posebnimi potrebami, vprašal nekaj nenavadnega: »Gospod, bi hoteli postati moj oče?« Zmeden sem mu odgovoril: »Jaz ... nisem še dovolj star, da bi ti lahko bil oče, imam komaj 27 let!« On pa je odvrnil: »Postani moj srčni oče, sprejmi me, rad bi imel očeta, še nikoli nisem imel očeta ...«

Ker tega prej nisem počel, sem opravil strokovno usposabljanje in jih učil hoditi in govoriti.

Povabil me je noter in mi razkazal prostore. Takoj sem grenko spoznal, koliko bolečine je tam. Navzven je bil zavod lepo urejen, navznoter pa poln groze. Izpeljali smo božično praznovanje, pospravili ... Toda mene je naslednje dni vleklo, da še naprej obiskujem zavod, preprosto jih nisem mogel zapustiti. Vodstvo sem zaprosil za zaposlitev. Sprejeli so me in mi zaupali delo z majhnimi otroki, ki jih je bilo 18, in danes so vsi moji posvojenci. Pomagal sem jim, da so se naučili hoditi, govoriti, jesti, izvajal sem senzorne stimulacije ... Ker tega prej nisem počel, sem opravil strokovno usposabljanje in jih učil hoditi in govoriti.

FOTO: Tatjana Splichal

Vedno pogosteje sem prespal v zavodu. Sčasoma sem ugotovil, da so jih ponoči nekateri oskrbniki trpinčili, pretepali, poškodovali, dogajale pa so se tudi spolne zlorabe. Otroci so ropotali, kričali ... Zaradi napačnega zdravljenja je marsikateri umrl. To je bil pravi holokavst, kot bi prestopil vrata pekla.

Neke take »noči krikov« sem imel vsega dovolj, doživel sem krizo vere. Spraševal sem se, kje je tukaj Bog. Zakaj ni z njimi? Kako, da ničesar ne naredi ...? Skregal sem se z Njim: »Nočem več delati za verske reči (bil sem še katehist in škofijski sodelavec pri mladinski pastorali), poslej bom kot vsi, poročil se bom, imel otroke in vera me ne zanima več ...« Takrat sem v sebi zelo glasno zaslišal Božji glas: »Torej, bodi ti z njimi, ti spremeni kaj in jim pomagaj, ti daruj življenje zanje ...« Ob tem me je prevzel tako globok mir, kot ga še nikoli nisem začutil. Prvič sem doživel osebno srečanje z Jezusom in obenem klic, da izgubim svoje dotedanje življenje in ga najdem v služenju njim.

Kako ste postavili na noge skupnost in kako je organizirana?

Po dveh letih molitve in razločevanja sem pustil študij, očeta in mamo, prijatelje, službo in se odločil, da posvetim življenje Bogu – s poklicanostjo, da postanem »oče« tem prizadetim osebam in jim priskrbim družino, ki jih bo sprejela. Najel sem majhno hiško s štirimi sobami in vanjo pripeljal prve štiri sirote iz zavoda. To je bila naša prva »nazareška družina«, v kateri smo 27. julija 1990 ustanovili skupnost Deteta Jezusa. Leta 2000 nas je dobrotnik iz Italije, tudi oseba s posebnimi potrebami, podprl z velikodušnim darom in lahko smo kupili kmetijsko posestvo velikosti 10 hektarjev. Tu se je razvilo naše mestece z »nazareškimi družinami« (vsaka je v svoji hiši), s šolo, ambulanto, fizioterapijo, delavnicami, igrišči, domačimi živalmi, jezerom ...

FOTO: Tatjana Splichal

Cerkev nas je že leta 1995 priznala kot zasebno združenje vernikov. V mestecu živi in dela okoli sto oseb. Med njimi smo posvečeni »očetje« in »matere« z zaobljubami v devištvu, ki vse svoje življenje darujemo za skupnost. Pomagajo nam »posvečene družine«, katerih vsi člani so vključeni v življenje te karizme. S svojimi otroki živijo v hišah skupnosti skupaj z našimi posvojenimi otroki s posebnimi potrebami in jim omogočajo resnično družinsko vzdušje. Zunaj mesteca nas podpira še 40 »zunanjih posvečenih družin« in prostovoljci, ki nam pomagajo tudi pri urejanju dokumentacije in zbiranju sredstev. Trenutno je na svetu okoli 400 oseb, ki živijo s to karizmo, ki jo sedaj predstavljamo tudi v Sloveniji. Če koga nagovori, ga vabimo k molitveni in finančni podpori naših »nazareških družin«, ki so prava svetišča življenja in se vzdržujejo predvsem iz darov.

Kako bi opisali duhovnost svoje karizme?

Služiti tistim, ki so bili od spočetja zavrženi, in sicer tako, da postanejo naši posvojeni otroci, mi pa njihovi ljubeči krušni očetje in matere, po svoje podobno, kot sta Marija in Jožef skrbela za Jezusa. Tudi uradno sem posvojil 46 otrok, 32 sinov in 14 hčera. V teh osebah vidimo polno človeško dostojanstvo, kljub nepopolnemu telesu. Vsako življenje je Božji dar, tudi slepo, gluho, hromo ... Oni niso nepopolni, kot osebe so popolni, njihova duša je popolna, dana od Boga. Mi smo nepopolni, če tega ne vidimo, zato so oni naši učitelji življenja. So naši sinovi in hčere, naši mali Jezuščki, ki jim zagotavljamo družino. To je, na kratko, naša karizma.

Oskrbujejo 150 posvojencev, letos pa so na Portugalskem odprli prvo evropsko podružnico skupnosti.

Za vse to potrebujete osebje in sredstva ...

Da, poleg posvojenih otrok, posvečenih in družin imamo še zaposlene: kuharice, perice, učitelje, tajnico, šoferja ... Skupaj nas je okoli sto. Vesel sem, da lahko o tej možnosti spregovorim v Sloveniji, kajti iščemo ljudi, ki se čutijo nagovorjene, da nas podprejo s prostovoljnim delom ali s svojim darom. Trenutno iščemo podporo še za en avtomobil in prostore za dve nazareški družini, da lahko sprejmemo nove žrtve splava, ki trkajo na naša vrata. Trenutno oskrbujemo 46 otrok, še 104 so v brazilski podružnici, kjer so vsi priklenjeni na posteljo. Ravno 30. oktobra odpiramo Hišo sv. Jožefa na Portugalskem, našo prvo v Evropi, kjer bomo sprejemali »Jezuščke« z vaše celine. Radi bi našli podpornike, da bi lahko širili to poslanstvo, saj živimo od darov. Kdo ve, morda bomo nekega dne odprli nazareško hiško tudi v Sloveniji?

Kaj lahko za zaščito nerojenega življenja storimo pri nas in v Evropi, kjer je veliko splavov?

Pri nas imamo pregovor »Tiha voda bregove dere«. Menim, da bo do spremembe prišlo čez čas, s pomočjo naših mnogih majhnih dejanjih za varovanje življenja spočetih otrok. Ne z našo silo, z Božjo. Zato bo vsak pohod za življenje, vsaka molitev, vsak rožni venec v ta namen sčasoma prispeval k spremembi, kakor ta tiha voda. Trkanje na vrata poslancev ni edini učinkovit način. Čas je že, da se tudi družine opogumijo in osebam, ki razmišljajo o splavu, ponudijo alternativno rešitev: »Nameravaš splaviti? Raje pusti otroka nam, mi bomo poskrbeli zanj.« Kaj to govorim, mi boste porekli. In vendar prav ta pripravljenost lahko spremeni vest ljudi. Besede so pomembne, spremembo pa prinaša zgled. To pomeni živeti iz krsta.

FOTO: Tatjana Splichal

Pogovor v celoti lahko preberete v tedniku Družina (39/2024).