Cerkev sv. Vida v Martinjaku pred obnovo (9. 12. 2011). FOTO: Ivo Žajdela

Antonija Premrov se je rodila 12. junija 1912 v Martinjaku pri Cerknici. Že pred drugo svetovno vojno je odšla v samostan Vincentinum v Ljubljani, kjer se je usposobila za bolniško sestro in se obenem tudi glasbeno izšolala. V samostanu je bila vse dotlej, dokler nova komunistična oblast samostana spomladi 1947 ni ukinila. Tedaj je bila Antonija Premrov, oziroma sestra Karmela, odpuščena iz službe v Šlajmerjevem domu, ki so ga vodile Marijine sestre, kjer je delala v sanatoriju.

Cerkev sv. Vida v Martinjaku pred obnovo (9. 12. 2011). FOTO: Ivo Žajdela

Ker je bila organistka priljubljena, je zbor lepo uspeval

Ko so samostan razpustili, so ji starši predlagali, da pride domov. Prišla je revna, niti civilne obleke ni imela. Znala je sicer šivati, vendar samo obleke za samostan. Zato se je v bližnjem Grahovem naučila šivati tudi druge, celo moške obleke.

Sorodniki se (pred več kot tridesetimi leti, ko sem pri njih v Martinjaku zbiral podatke za objavo v reviji Zaveza; Izginotje Antonije Premrov, št. 4, marec 1992) spominjali, da so prišli nekega večera leta 1947 iz Cerknice ponjo dr. Pušenjak, dr. Lunaček in dr. Merčun in jo prosili, da bi v Cerknici stregla bolniku, neki starejši gospe. Tam je dobila tudi začasno stanovanje.

Ker takrat v cerkniški fari niso imeli organista, je na prošnjo tedanjega župnika prevzela mesto organistke in vodila kar številen pevski zbor. V zboru so bili večinoma mladi ljudje, in ker je bila nova organistka zelo priljubljena, je zbor lepo uspeval. To je bilo zanjo »usodno«.

Cerkev sv. Vida v Martinjaku po obnovi (junija 2015).

Domači aktivisti so na hišo metali kamenje

Bila so povojna leta, komunistična revolucija, nabita z nasiljem, se še ni izdivjala, zato se je dogajalo marsikaj. Za božič leta 1948 je na primer doživela zelo neprijetno presenečenje. Nekdo ji je skril partituro in ko je hotela pri maši igrati, je ni bilo nikjer. Še prej, v noči na 1. november 1948, so domači aktivisti na hišo metali kamenje. Hoteli so jih zastrašiti.

V začetku leta 1949 je Antonija živela doma, včasih pa tudi v župnišču. Takrat nekako ji je župnik Horvat mimogrede omenil, da je na Gorenjskem izginila neka ženska. Domači so opazili, da jo je novica prizadela.

Cerkniški župnijski pevski zbor; velika noč 1948. Anto­nija sedi v prvi vrsti med svojima bra­toma.

Prišel je župnik Horvat in jim povedal, naj gredo domov

Približal se je 14. januar 1949. Pevske vaje so bile ob petkih. Iz Dolenjega Jezera so šli tistega večera na vaje v Cerknico trije fantje in dve dekleti. Jože Martinčič se je, kot mi je povedal, peljal s kolesom, ostali štirje so šli peš. Takoj ko so prišli do župnišča, so se začudili, da okna sobe, kjer so imeli vaje, niso razsvetljena. Antonija je bila tam vedno prva. Potem je prišel župnik Horvat in jim povedal, naj gredo domov, ker Antonije ni.

Pogled na Martinjak s Slivnice. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični zločinci so ga čakali pri pokopališču

Ko so se vračali z vaj, se je Jože Martinčič vedno s kolesom odpeljal naprej. Tisti večer pa mu je eno od deklet reklo, naj gre z njimi, da se bodo pogovarjali. S tem mu je verjetno rešila življenje. Ko so namreč šli mimo cerkniškega pokopališča, so naenkrat zagledali senco, ki je preskočila pot. Pomislili so, da je morda lisica. Kljub temu je nekdo predlagal, da gredo bolj po drugi strani poti. Ko so bili že mimo pokopališča, se je Jože Martinčič obrnil in videl obrise postav štirih ali petih ljudi. Rekel je: »Poglejte, nas so čakali!« Ker se Jože Martinčič tisti večer ni odpeljal naprej, ampak so šli pevci domov skupaj, neznanci svojega dela niso mogli opraviti. Del načrta je tako padel v vodo.

Tistega večera je za Antonijo Premrov izginila vsaka sled

Od tistega večera je za Antonijo Premrov izginila vsaka sled. Vse naslednje dni so se ljudje spraševali, kje je. Pojavili sta se dve govorici: ali je pobegnila čez mejo, čemur tisti, ki so jo poznali, niso verjeli, ali pa so jo umorili. Spričo dogodka, ki sem ga opisal zgoraj, in ob dejstvu, da Antonije Premrov naenkrat več ni bilo, obstaja zelo verjetna domneva, da so poleg nje hoteli tisti večer umoriti še enega fanta. To naj bi bil Jože Martinčič, ki so ga čakali pri cerkniškem pokopališču, pa se je po naključju rešil. Če bi izginila oba, bi se lahko domnevalo, da sta izginila čez mejo. S tem bi jo hkrati očrnili kot redovnico in vernega človeka. Imeli so premišljen načrt, a ga niso mogli v popolnosti izpeljati.

Antonija Premrov oziroma sestra Karmela.

Udba jim je rekla, da je emigrirala v Trst

Sorodniki Antonije Premrov so mislili, da je zaprta v Postojni na Udbi. Tja so ji tudi nesli obleko, a so jim rekli, da je tam ni, ker da je emigrirala v Trst. Tudi v Cerknici na milici so rekli, da o primeru nič ne vedo.

Antonija je imela sestro Božidaro, ki je bila tudi redovnica. Ko so samostan razpustili, je nastopila službo medicinske sestre na onkološkem inštitutu. Ker je stregla številnim pacientom, je poznala precej ljudi. Tako so s pomočjo advokatinje dr. Ljube Prenner napisali pismo in ga 31. maja 1950 poslali na Titov kabinet v Beograd. Iz Beograda so se takoj obrnili na Udbo v Postojno. Od tam so poklicali Antonijino 67-letno mamo Marijo. Hoteli so vedeti, kdo je napisal pismo in kaj ve o dogodku.

Martinjak in spodaj struga Žerovniščnice pod njim. VIR: Atlas Slovenije

Ne le, da so jo umorili, ukradli so tudi najdeno truplo

Leto in pol po »izginotju«, avgusta 1951 je sosed Ludvik Žnidaršič kosil na svojem travniku na obrobju Cerkniškega jezera. Bilo je pod Martinjakom, ob strugi Žerovniščnice. Kosil je na roko in s koso zadel v obleko. Med trstičjem je našel ostanke trupla. Ker je slutil, da gre za izginulo Antonijo, je takoj obvestil domače. Ti so si šli truplo ogledat in takoj videli, da gre v resnici za Antonijo. Spoznali so jo po verižici, po delih plašča, ki je imel z usnjem obrobljene žepe, po zobovju in še drugem.

Takoj ko je milica izvedela, da so našli truplo, je domačim odvoz in pokop preprečila. Pozno popoldne naslednji dan pa so prišli z avtomobilom ljudje v belih haljah, ostanke trupla pobrali in jih odpeljali neznano kam. Na udbovskih uradih so odgovarjali različno: da to ni bila Antonija, temveč neki umrli partizan, ali pa da gre za ostanke neke ženske z Jesenic, ki se ji je zmešalo in je med blodenjem tam končala. Nekateri pravijo, da so Antonijino truplo pokopali na postojnskem pokopališču, drugi pa, da so jo odvrgli neznano kam.

Kmalu po odvozu posmrtnih ostankov se je na pokojničinem domu v Martinjaku oglasil miličnik, ki je zahteval odtrgani kos plašča in ga odnesel.

Tudi občinska komisija ni mogla nič ugotoviti

Vsi, ki poznamo povojni čas, vemo, da se več kot štirideset let o tem ni smelo govoriti. Še veliko let po dogodku si domači cerkniški župnik ni upal vzeti denarja za mašo za pokojno. Še v osemdesetih letih so bili takšni časi. Po demokratizaciji, takoj po oblikovanju občinske komisije za ugotavljanje povojnih pobojev v Cerknici, so se domači 18. aprila 1991 obrnili nanjo. Ali bosta molk in nemoč še naprej pokrivala ta zločin?

Farne spominske plošče v Cerknici z imenom Antonije Premrov. FOTO: Ivo Žajdela

Udbovec jih je prišel vprašat, če se bodo maščevali

Kdo so bili zarotniki in morilci? Pripovedujejo, da je Antonija tisti večer prišla iz Martinjaka do prvih hiš v Cerknici. Tam so jo pričakali z avtomobilom. Že pokojni Malnarjev France je baje videl, kako so jo potisnili vanj. Govori se, da so jo zelo mučili, da so jo onečastili in jo odvrgli na jezeru. Ko je izginila, je imela pri sebi torbico, ki so jo baje nato videli pri nekom drugem. Kdo je ta umor zasnoval in kdo ga je izvedel, sta dve nalogi, ki sta stali pred občinsko komisijo. Ta ob zaroti molka ni mogla nič ugotoviti. Tik pred volitvami leta 1990 je prišel pokoj­ničine domače na dom vprašat neki nekdanji udbovec, ali se bodo zdaj maščevali.

Voditeljica zbora, ki je združeval veliko mladih ljudi

Kakšen je bil motiv tega umora? Verjetno jih je motilo cvetoče versko življenje v župniji. Izginula Antonija Premrov oziroma sestra Karmela, kakor so ji vsi rekli, je bila namreč povsem nepolitičen človek. Bila pa je sposobna organistka in voditeljica uspešnega cerkvenega pevskega zbora, ki je združeval veliko mladih ljudi.

Zapisal po pripovedi sorodnikov in znancev.

Metod Benedik, Slovenski mučenci 20. stoletja, Janez Strašek, Bernard Štuhec, Karmela Premrov, Družina, 2. 6. 2019

1/8