Nadškof Stanislav Zore je v nagovoru spomnil, da se je Anton Vovk rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem in, kot je sam povedal, ko so ga rogovileži napadali v Dolenjskih Toplicah, ležal v isti zibelki, kot njegov sto let starejši sorodnik pesnik France Prešeren, ki je bil brat njegove babice Mine.

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta.doc

Kot ljubljanski škof je pogosto hodil na Brezje

»Kot šolarja in pozneje kot bogoslovca ga je nedvomno globoko zaznamovala pobožnost do Marije, posebej do Marije Pomagaj na Brezjah. Sam je povedal, da je sicer doma pod Triglavom, ki ga je gledal iz svoje rodne Vrbe, pa vendar ni bil nikoli na njem. Zelo veliko pa je bilo nedelj, ko se je zgodaj zjutraj odpravil na Brezje, k Mariji Pomagaj. Čevlje je obesil čez rame in hodil bos. In potem nazaj. Zato je tudi pozneje, kot ljubljanski škof, pogosto hodil na Brezje in vodil slovesnosti v čast Mariji pomagaj. Njegova povezanost z Marijo na Brezjah je čudovito ovekovečena v napisu na oltarju v kapeli Marije pomagaj. Na sprednji strani oltarnega podstavka je napis: 'Premili kraljici posvetil umetniški oltar Anton ljubljanski ribič.'«

Božjo besedo je prebral dr. Blaž Jezeršek, vicepostulator v postopku za beatifikacijo škofa Antona Vovka. FOTO: Ivo Žajdela 

Udbovci so ga lomili s celonočnimi zasliševanji

Nadškof je dejal, da je Anton Vovk stal kakor hrast. Ob vseh poskusih oblasti, da bi ga odtrgali od papeža, da bi Cerkev v Sloveniji ločili od Rima in oblikovali nekakšno narodno cerkev, da bi ga odtrgali od škofa Gregorija Rožmana, je škof Vovk ostajal neomajno zvest Kristusu, Cerkvi in tudi svojemu škofu.

S celonočnimi zasliševanji so ga lomili, zelo so ga lomili, da bi ga zlomili in pripravili do tega, da bi bil pripravljen »sodobno pridigati in ljudstvo dvigati po poti socializma« ter da bi glede tega dal smernice tudi duhovnikom, pa je odločno izjavil, da tega ne bo storil. Začeli so mu groziti: »Boste videli, kam vodite Vi Cerkev. Jutri boste videli, koga bomo od duhovnikov še zaprli. Vsega ste vzrok Vi.«

Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije 

Spomnil je tudi na Franceta Bučarja, ki je o škofu Vovku zapisal (Družina, marec 2004): »V razgovorih z najvišjimi predstavniki oblasti je škof Vovk celo izrecno in nedvoumno dal vedeti, da želi biti Cerkev povsem lojalna do nove oblasti, da si ne lastni nobene posvetne moči, da so vrednote, ki jih brani, v korist tudi oblasti sami«.

»Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem, da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi osebni zgled. Brez škofa Vovka ne bi bilo današnje svobodne Slovenije. Če bi bilo komu treba postaviti spomenik kot najpomembnejši osebi prejšnjega stoletja, ki je odločilno posegla v usodo slovenskega naroda za prehod v samostojno in svobodno družbo, je to vsekakor škof Vovk. Slovenski narod ostaja njegov trajni dolžnik.«

Somaševalo je veliko duhovnikov. FOTO: Ivo Žajdela 

Da se ne izneverimo Bogu in življenju

Nadškof je dejal, da je škof Anton Vovk ob petstoletnici ljubljanske škofije v pridigi poudaril, da še noben slovenski rod »ni bil postavljen na tako odgovorno mesto, kakor naš. Živimo v silnih časih, ko se lomijo svetovi. Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednosti življenja, ki nam niso dane le za petsto, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj. Ali bomo kos tej nalogi? Bomo,« je zatrdil škof Vovk, »Bomo, ali samo z enim pogojem: da se ne izneverimo Bogu in življenju.«

Da bi znali ljubiti Boga in zaradi Boga ljubiti vsakega človeka

Nadškof Stanislav Zore je poudaril, da imamo ob 60. obletnici smrti škofa Vovka dve nalogi: »Prva je, da najprej v svojih srcih, v svojem krščanskem in narodnem spominu Vovku postavimo spomenik, kakršnega po Bučarjevih besedah zasluži. On je pokazal, da komunizem ni vsemogočen.

Kip škofa Antona Vovka v ljubljanski stolnici. FOTO: Ivo Žajdela 

Druga naloga pa je, da po Vovkovih besedah ostanemo zvesti Bogu in življenju. Ta čas to nujno zahteva od vseh nas in vas vabim, da se priporočamo tudi škofu Vovku, ki je Božji služabnik, da bi v zmedenosti ideologij ter v nasprotnih vetrovih znali ljubiti Boga in zaradi Boga ljubiti vsakega človeka.«