Knjiga je nekaj posebnega iz več razlogov. Obsega 560 strani velikega formata. V njej so objavili kroniko župnije Tolmin, ki jo je župnik Anton Štrancar moral napisati po nalogu škofa Janeza Jenka leta 1969.
Škof se je zavedal, da preganjanje Cerkve v Tolminu mora biti popisano za zgodovino.
Osupljiv je tudi urednikov »dodatek«, za katerim se gotovo skriva veliko odpovedovanje, njen urednik je dr. Boštjan Guček (župnik v Trzinu), ki je Štrancarjeve spomine opremil z obširno in temeljito, več kot sto strani dolgo pojasnjevalno študijo. Predvsem pa, to je tisto osupljivo, z izjemno podrobnimi opombami je osvetlil osebe in dogodke, ki jih je Štrancar v župnijski kroniki omenjal.
Poleg tega je Guček knjigo opremil še z vsem mogočim znanstvenim aparatom, kot so imensko in krajevno kazalo, kazala fotografij, ki jih je več kot sto, grafov in razpredelnic, prilog ter seznam kratic, virov in literature, poskrbel je za bogate priloge, za nameček je obsežno besedilo sam digitaliziral.

Med predstavitvijo: tolminski župnik Damijan Bajec, urednik Boštjan Guček in Silvester Gabršček. FOTO: Ivo Žajdela

Župnik v Tolminu in Podnanosu

Anton Štrancar se je rodil leta 1922 na Planini pri Ajdovščini. Leta 1943 je maturira v Ljubljani, vstopi v semenišče v Gorici, leta 1947 so ga v Gorici posvetili v duhovnika ter imenovali za župnika v Ravneh nad Cerknim, ker ni dobil dovoljenja režima, ga je škof imenoval za župnika v Novakih.

Leta 1949 je nastopi službo kaplana v Tolminu, leta 1952 so ga imenovali za župnijskega upravitelja, leta 1967 pa umestili za župnika. Leta 1984 mu je pripadla čast monsinjorja.
Leta 1986 se je poslovil od Tolmina in postal župnik v Podnanosu. Tam je ostal do leta 2005, ko se je umaknil v pokoj v Šturje. Umrl je leta 2015, pokopali so ga na Sveti Gori.

Tolminski župnik Anton Štrancar (desno), z leve kaplani Angel Batič, Venčeslav Černigoj in Jože Vidrih. VIR: knjiga

Cerkveno življenje v Tolminu od leta 1949 do konca leta 1974

Kot je pojasnil dr. Boštjan Guček knjiga predstavlja del Spominov, ki jih je pisal duhovnik Anton Štrancar. V knjigi so objavili čas od njegovega prihoda v Tolmin leta 1949 do konca leta 1974, to je 25 let njegovega delovanja v tolminski župniji, ki ga je opisal v prvih treh zvezkih Spominov.

V uvodna študiji je urednik Guček predstavil čas in družbeno dogajanje ter podrobno predstavil tolminskega župnika Antona Štrancarja, njegovo življenjsko pot in delo.
Predstavil je oba ordinarija Mihaela Toroša (1884–1963) in Janeza Jenka (1910–1994), ki sta usmerjala Štrancarjevo delo.

Nekoliko širše je predstavil še Štrancarjevega predhodnika, župnika in dekana Jožefa Vodopivca (1884–1958), saj je bil glavna zgodovinska osebnost med drugo svetovno vojno v Tolminu.
V Tolminu je služboval med letoma 1929 in 1952, torej v času fašističnega preganjanja, druge svetovne vojne in komunističnega zatiranja Cerkve po njej.

V veliko pomoč pri raziskovanju izjemnega števila podatkov, s katerimi je Guček »dopolnil« Štrancarjeve spomine, je bil Silvester Gabršček. FOTO: Ivo Žajdela

Se bo kdo tolminskemu dekanu Jožefu Vodopivcu opravičil?

Žrtev povojnega totalitarnega nasilja je postal tudi Vodopivec, saj so ga komunisti iz Tolmina nasilno in skrajno ponižujoče izgnali. Ideološko-totalitarno so mu očitali, da je bil ustanovitelj domobranstva in nasprotnik »ljudske oblasti«.
Ta madež ga celo spremlja ves čas in je navzoč v ideološko pogojenem zgodovinopisju vse do danes. Dr. Guček je s predstavitvijo druge plati poskušali to preseči.

Guček je v knjigi zapisal, da ni znano, da bi se Jožefa Vodopivcu »kdo oddolžil ali vsaj podal kakršnokoli opravičilo, saj mu ni bila dokazana krivda, njegovo ime pa je še danes omadeževano.
Boj proti njemu pa je bil boj proti veri in Cerkvi po drugi svetovni vojni kot najhujšemu notranjemu sovražniku režima in države.

Prav zaradi tega so skušali zbrati kar največ objav v lokalnem časopisju med in po drugi svetovni vojni, kjer se pojavlja njegovo ime. Navedeni odlomki so zato nekoliko daljši, da predstavijo celovitejšo sliko.«

Dr. Boštjan Guček med predstavitvijo knjige v dvorani župnišča v Tolminu 1. decembra 2022. FOTO: Ivo Žajdela

Pomemben vir za lokalno zgodovino

Za lokalno zgodovino so Spomini pomemben vir, saj zavzemajo svojevrsten čas po koncu druge svetovne vojne v novi državi in novem družbenem sistemu, komunističnem toralitarnem režimu, ki je bil po vojni izjemno nasilen.
Hkrati v Štrancarjevih Spominih lahko spremljamo dogajanje v župniji tako v dušnopastirskem delovanju kot na gospodarskem področju. To je bil čas izgradnje socialistične družbe, ko je bil po vojni celoten družbeni sistem nastrojen proti veri in katoliški Cerkvi, ki jo je razumel kot najnevarnejšega notranjega sovražnika.

FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so jih zaprli za 30 let

To se je dogajalo tudi na Tolminskem, še posebej na t. i. duhovniškem procesu marca 1952 in z raznimi pritiski na župnike ter njihovo delovanje v pastorali.
Šest duhovnikov in organista so »obsodili na visoke »kazni«, prestali so kar 30 let zapora. Ali se bo kdo tem ljudem, posthumno, sorodnikom, ustanovam opravičil, kje je spominska plošča z jasnim besedilom, ki bi jim jo morala postaviti država?

Organista Ludvika Šturma je Udba v zaporu tako hudo mučila, da je krivo pričal proti drugim, trpel je v zaporu, povsem nedolžen, kot vsi. Toda leta 1959 so ga ugrabili, umorili in verjetno sežgali v peči apnenice v Solkanu.

Župnik Štrancar je poskrbel, da lesena cerkev na Javorci ni propadla

V 60. letih so se odnosi začeli spreminjati in so se nekoliko otoplili. To je omogočilo romanja, najprej po domovini, nato tudi v tujino, in razna gospodarska dela na cerkveni infrastrukturi.
Prav v 60. in 70. letih je bil Štrancar edini, ki je skrbel za kulturni biser ob planini Polog, leseno cerkev na Javorci, da ni popolnoma propadla.
Guček ugotavlja, da ga pri zgodovinskih opisih Javorce ne najdemo omenjenega, čeprav je bil v določenem obdobju glavni, ki je ohranjal to kulturno dediščino prve svetovne vojne.
Sprostitev družbenih odnosov se je poznala tudi na pastoralnem področju z udeležbo laikov v življenju župnij, v raznih skupinah in odborih. Začela so se tudi druga množična srečanja, misijoni, nagovori in razna duhovna stanovska srečanja.
Gotovo je k temu prispeval tudi drugi vatikanski koncil, saj so se tudi po škofijah začeli ustanavljati razni odbori. Organizirali so razna srečanja za podporo vernikom, pare pred poroko, mlade, ministrante in podobno.

Nekaj misli o duhovniku Štrancarju je podal tudi škof Jurij Bizjak. FOTO: Ivo Žajdela

Lik globoko vernega duhovnika, skrbnega gospodarja in skromnega človeka

Anton Štrancar je v Tolminu preživel leta hudega zatiranja v 50. letih, nato nekoliko olajšanja in odpiranja v 60. in 70. letih.
V 80. letih, kakor razberemo iz njegovih zapisov, je že resno razmišljal o odhodu iz Tolmina, zato je svoje moči usmeril tudi v urejanje in utrjevanje raznih struktur ter odprtih zadev, tako na gospodarskem, kakor pastoralnem in administrativnem področju.

Po Spominih se nam izriše lik globoko vernega duhovnika, vestnega in skrbnega gospodarja, predvsem pa osebno skromnega človeka.
Bil je zelo natančen in vesten tudi pri zbiranju dokumentov in razporejanju. Že pri samem poslovanju se vidi njegov čut za red, saj je imel vse jasno zabeleženo v raznih zvezkih in knjigah, dokumente pa razdeljene po mapah (takse uradno izdanih dokumentov za škofijo, darovi za določene namene, za vse je vodil natančno evidenco).

Prva stran Štrancarjevih zapisov, kjer je na začetku zapisal, da mu je škof Janez Jenko naročil, da naj napiše tolminsko župnijsko kroniko s spomini. FOTO: Ivo Žajdela

Kako je cerkev na Javorci preživela minometno obstreljevanje JLA

Na koncu urednik Guček poskrbel še za vrsto prilog dokumentov iz različnih arhivov ter za pričevanja, ki dodatno osvetljujejo zgodovinsko dogajanje v času in prostoru.
Še posebej izstopata dve pričevanji. Najprej pričevanje Sonje Lipušček o svojem očetu Ludviku Šturmu, ki je bil organist v Kobaridu in soobsojenec na tolminskem duhovniškem procesu in ga je omenjal tudi Štrancar.

Drugo pomembno pričevanje je zapisal Janez Medvešek, ki je v 70. letih služil vojaški rok v Tolminu. Napisal je dragoceno pričevanje o tem, kako so pod komando nečloveškega vodnika JLA streljali z minometi na vojaškem poligonu na planini Polog, kjer so streljali v hrib Javorce, a cerkve Sv. Duha na srečo niso nikoli zadeli.

Tolminci so z zanimanjem spremljali predstavitev te, za njih izjemno dragocene knjige. FOTO: Ivo Žajdela

Damijan Bajec: »Še danes žanjemo sadove njegovega sejanja«

V knjigi je tolminski dekan in župnik Damijan Bajec zapisal, da ko je leta 2007 prevzel župnijo, je začel odkrivati, za kaj vse morajo biti v Župniji Tolmin hvaležni Antonu Štrancarju.
»Za seboj je pustil izjemen pečat, ki mu ni para. V spominu mi ostaja njegov klic in voščilo ter izraženo veselje in obljuba molitve ob imenovanju za župnika. Spominjam se svojega tihega notranjega glasu ob zaključku pogovora: »Ta mož je neverjeten.« To sem v naslednjih letih tudi odkrival in večkrat na glas ob raznih priložnostih tudi izrekel.«

Občudovati ga je začel ob spoznavanju, kaj vse je naredil na pastoralnem področju. »Vse je dokumentirano v arhivu. Vodenje mnogih skupin, odborov, sestankov, srečanj, verouka ... je polagalo temelj dejavnostim, ki jih imamo še danes in so pomemben utrip župnije.

Ko si poskušam predstavljati, kdaj je vse to delo opravil in primerjam s svojim urnikom današnjih pastoralnih obveznosti, se samo čudim.

Bogu hvala za veliko ljubezen do Boga in ljudi, ki jo je imel, sicer tega dela ne bi zmogel. Še danes žanjemo sadove njegovega sejanja.«