Pogled na Globodolsko dolino s severa. FOTO: Ivo Žajdela

Globodolska dolina, kraško polje, je »skrita« za gričevjem zahodno od Mirne Peči na Dolenjskem. Že ime treh vasi (Gorenji, Srednji in Dolenji) Globodol in po njih doline lepo opiše njeno geografsko značilnost. Tako kot drugod na Dolenjskem so tudi tu med drugo svetovno vojno in po njej doživeli najhujše uničevanje in zločine v svoji zgodovini.

Anton Pust na spominski slovesnosti na Lajšah nad Cerknim 27. junija 2004. FOTO: Ivo Žajdela

Duhovnik lazarist Anton Pust o partizanskih zločinih

Od tod je izhajal duhovnik lazarist Anton Pust, ki se je veliko posvečal zbiranju podatkov o komunističnih zločinih. Bil je soavtor knjige Palme mučeništva (1994), nato pa je napisal številne knjige, v katerih je objavil imena ubitih in opisal zločine komunistov. Pod naslovom Da bi se jih spominjali je leta 1994, ko je poskrbel, da so v Globodolu postavili farne spominske plošče, izdal tudi knjižico (44 strani) z imeni in fotografijami ubitih s strani komunistov. Leta 1999 je pod istim naslovom napisal še zajetno knjigo (280 strani) za celotno župnijo Mirna Peč. Zaradi partizanskega nasilja je nastradala tudi njegova družina. Naj povzamem iz njegovih pričanj in zapisov.

Marjeta in Anton Pust iz Gorenjega Globodola pri Mirni Peči, ubita med bombardiranjem 11. junija 1942, zapustila sta šest otrok.

Vojna je pokosila 49 življenj, med vojno 19, po vojni 30

»Vsi otroci, ki smo v drugi svetovni vojni ostali brez enega od staršev, se počutimo užaljeni, ponižani, naša duša je bolna, kajti naša mladost je bila težka, čisto drugačna kakor vseh teh naših poslancev, ki zdaj že dolgih šest let sprejemajo zakon o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega nasilja. Kako so se ti otroci po vojni prebijali skozi življenje po poti, ki je bila tolikokrat posuta s trnjem, končali razne šole, niso klonili, prišli so do kruha ... Zamislite si otroka, ki je ostal brez vsega, brez tople ljubezni očeta,« je najprej povzel zapis Emilije Lauševič v Delu (Pisma bralcev, 17. 5. 2001).

Nato je nadaljeval: »Naši, Pustovi družini iz Gorenjega Globodola je kruta vojna šestim otrokom že junija 1942 iztrgala oba, očeta in mater. Po več desetletjih še bolj čutimo, za kaj vse smo bili v otroštvu prikrajšani. Vzbuja se mi vprašanje, zakaj se je moralo to zgoditi.

Poglejmo Gorenji Globodol. Skrbno obdelana rodovitna polja v značilni globodolski dolini ob robu Suhe krajne so preživljala številne družine. Živeli so v slogi in miru. Druga svetovna vojna je kruto posegla v mirno življenje dobrih in marljivih ljudi. V začetku vojne je bilo v treh vaseh Gorenjega, Srednjega in Dolenjega Globodola 329 prebivalcev. Vojna je pokosila 49 življenj, med vojno 19, po vojni 30. V dolini je ostalo 27 otrok, vojnih sirot ubitih očetov in dveh mater.«

Anton in Marjeta Pust iz Gorenjega Globodola pri Mirni Peči, ubita med bombardiranjem 11. junija 1942.

Prvi partizani

»Že ob koncu leta 1941 so bili v Frati nad Globodolom prvi partizani. Predstavljali so se kot borci za osvoboditev Slovenije, ljudje so jim rekli 'zeleni kader' ali tudi četniki. Druga skupina partizanov se je utaborila v Ojstrem vrhu. Večina prebivalcev je navdušeno sprejela borce za osvoboditev dežele od okupatorja. Partizane so na tem območju preživljali kmetje iz globodolske doline. (Partizansko odporniško gibanje je vzdrževal slovenski kmet, Kmečke domačije, posebno v odročnih krajih, so dajale partizanom zavetje, zlasti pozimi, in jih v vsem oskrbovale ...) V Globodolu so ustanovili terenski odbor vaške zaščite za III. četo. Ta je zbiral hrano ter druge potrebščine, hkrati so odborniki skrbeli za obveščanje in propagando. V Frato so hrano dostavljali prevozniki lesa iz državnih gozdov. V taborišče v Ojstrem vrhu, kjer je bila četa Dušana Švare, so vozili kmetje iz Gorenjega Globodola.«

Na sestanku so prisilno formirali Globodolsko partizansko četo

Iz dnevnika Alojza Avbarja je citiral: »V maju 1942 so partizani ustanovili vaško zaščito /.../ Nas moške so organizirali, da smo morali patrolirati po vasi posebno ponoči in jih nemudoma obveščati, če bi bilo kaj sumljivega. Tako je bilo tudi 10. junija 1942. Do pol noči smo morali biti na sestanku, kjer so partizani propagirali svoje delovanje in ljudi zlepa ali z grožnjami pritegovali k sodelovanju. In tako so na sestanku prisilno formirali Globodolsko partizansko četo, za enkrat še formalno, ker ni bilo orožja zanjo.«

Temu je dodal: »Najmlajši iz vaške zaščite, 18-letni Pustov Lojze, je 10. junija 1942 v Gorenjem Globodolu obveščal može in fante, da se zvečer zberejo pri novi šoli. Zbrane moške so pri šoli pričakali trije vodilni komunisti s tega območja, dva moška in ženska. Sestanek je vodil aktivist Marko. Domačini so jih poznali in vedeli, da so komunisti.«

Prvo razočaranje

»Po tem sestanku pri šoli se je odnos ljudi do partizanskega vodstva spremenil. Dobro so poznali razmere v komunistični revoluciji v Španiji, vedeli so, kaj se je dogajalo v Mehiki. Brali so brošuro s krvavo rdečo naslovnico Ukrajina joka. Tega so se pri nas ljudje bolj bali kot okupatorja. Prvo leto Italijani niso izvajali kakšnega nasilja. Za partizansko četo, ki naj bi bila ta večer ustanovljena, so določili komandirja, komisarja in intendanta. Zbrani so enoglasno odklonili sodelovanje z njimi. Začelo se je prepričevanje in grožnje. Ko so moški odhajali domov, je bil najbolj zaskrbljen 33-letni Anton Pust, ponavljal je: 'To se ne bo dobro končalo.' Drugi dan je bil ob italijanskem bombardiranju z ženo Marjeto že mrtev.«

Cerkev sv. Marije Magdalene v Dolenjem Globodolu pri Mirni Peči s farno spominsko ploščo. FOTO: Ivo Žajdela

Bombardiranje dan po uporu Globodolcev

»Drugi dan, 11. junija zjutraj, sta dve italijanski letali obkrožili globodolsko dolino in začeli metati granate na ljudi, ki so delali na polju. Nista jih metali na partizanski postojanki v okolici, ampak na vaščane.

Že tedaj je bila za domačine velika uganka, zakaj se je to zgodilo prav drugi dan po dogodku in grožnjah pri šoli. Letali sta na vas in okolico odvrgli 32 granat. Cilj napada so bili civilisti, vaščani Gorenjega Globodola. Zakonca Pust, Anton in Marjeta, sta s polja pohitela domov, da rešita šest otrok, starih od šest tednov do enajst let. Ko je družina bežala iz hiše, je na njihovo dvorišče padla granata. Oče Anton je obležal mrtev z razbito glavo, mati Marjeta s šesttedenskim otrokom v naročju, ranjena po vsem telesu. Otrok je nepoškodovan jokal poleg mrtve mame. Deset ljudi je bilo laže ranjenih, močno pa najstarejša hčerka ubitih zakoncev Marija, ki je bila do smrti leta 1984 invalidka.«

Ozadje dogodkov

»Zakaj so Italijani bombardirali prav Gorenji Globodol, in to po sestanku, ko so vaščani odklonili sodelovanje s komunisti? Napadeni nista bili partizanski postojanki. Ljudje so slutili povezavo med partizanskim in italijanskim vodstvom, niso pa si upali o tem javno govoriti. Komandir italijanskih karabinjerjev v Mirni Peči, imenovan 'marešalo', je tedaj stanoval in imel vso oskrbo pri Potočarjevih.

Večina nasilnih okupatorjevih dejanj in posegov nad nedolžnim prebivalstvom je zapisana v arhivskem gradivu in v raznih publikacijah. O bombardiranju Gorenjega Globodola mi do zdaj ni uspelo najti še ničesar zapisanega. Tudi general Stane Potočar v svojih spominih Zvestoba tega dogodka ne omenja. Znano je, da so Italijani premestili v začetku junija 1942 del italijanske aviacije iz Reke oziroma s Trsata v Ljubljano.«

Farna spominska plošča v Dolenjem Globodolu pri Mirni Peči. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski general Stane Potočar

General Stane Potočar je v knjigi spominov Zvestoba, izšla 1994, med drugim omenil svoj odhod spomladi 1942 k partizanom in tudi sodelovanje poveljnika karabinjerjev marešala v Mimi Peči s partizani (str. 33): »Priključil smo se tretji četi Dolenjskega bataljona, ki je takrat taborila na Ostrem vrhu nad Globodolom, nekaj kilometrov zahodno od Mirne Peči. Komandir čete je bil Dušan Švara, komisar Jože Slak.«

Zapisal je tudi (str. 36): »Pošteno moram povedati, da so bili v italijanski četi, ki je prva prišla v Mirno Peč, številni zelo dobri fantje. Pa so bili med njimi tudi pripadniki fašistične stranke. Bili so v glavnem mobiliziranci. Oficirji in podoficirji so si pri nas kuhali in se veliko zadrževali, zato sem nekatere osebno poznal /.../ Pozneje je prišel nazaj prejšnji priljubljeni komandir karabinjerjev, ki je bil tako simpatičen, da smo ga že po vojni hoteli mi, partizani, poklicati k nam v goste. Je pa prej umrl. Ko sem že bil v partizanih in se je pripravljala roška ofenziva, je poslal mojo sestro k meni v gozd, da naj mi pove, da prihajajo težki dnevi. Predlagal je, naj bi šel z njim v Italijo, kamor se je odpravljal na dopust. Seveda česa takšnega nisem mogel sprejeti, a pozneje sem marsikdaj razmišljal, kako bi mu pomagal. Ko je Italija kapitulirala, je bil k sreči spet na dopustu.«

Poveljnika karabinjerjev v Mirni Peči so partizani imeli za svojega

Pust je nadaljeval: »Potočarjevi so imeli takrat gostilno in mesarijo. Domačin Alojz Avbar, rojen 1919, ki je bil priča teh dogodkov, je večkrat dejal, da je bilo bombardiranje Globodola maščevanje komunistov, ker so domačini odklonili sodelovanje z njimi. To so potrdili tudi drugi možje v vasi. Težko je to razumeti, pa vendar se da iz tega kaj sklepati.«

Lado Ambrožič je v knjigi Po čem je zmaga (Maribor, 1988, str. 52) zapisal: »Moram pojasniti, da si je tedaj general Guido Cerutti /komandant divizije Isonzo v Novem mestu/ zelo prizadeval, da bi vzpostavil stike z osvobodilnim gibanjem in je zato želel pokazati svojo naklonjenost temu gibanju.«

»Znani so dogovori med italijanskim poveljstvom in partizanskim vodstvom v Karteljevem, da partizani ne bodo napadali Italijanov in jim bodo pustili prosto pot do Ljubljane, Italijani pa ne bodo preganjali partizanov.« K temu je Pust dodal iz župnijske kronike: »Tip pravega italijanskega komunista je bil 'marešalo', poveljnik italijanskih karabinjerjev v Mirni peči. Sam je imel zveze z njimi, sami partizani so ga imeli za svojega. Kaj čudnega, da je tudi po tej poti prihajala izdaja o protikomunističnih načrtih.«

Pustovi na farni spominski plošči v Globodolu pri Mirni Peči. FOTO: Ivo Žajdela

Italijanski pohod

»Druga uganka je pohod italijanske vojske 24. avgusta 1942 skozi globodolsko dolino in dalje v Suho krajino. Prejšnji dan je v Gorenjem Globodolu Janez Bobnar, tedaj še vodja vaške zaščite, obveščal vaščane, da bodo drugi dan prišli v vas Italijani, da se ni treba ničesar bati, tudi možje naj jih mirno počakajo. (tega se dobro spominjam). Italijani so res prišli in zbrali vse moške od 17. do 50. leta starosti. Vse so odpeljali prek Ostrega vrha na Dobravo pri Dobrniču in nato s tovornjaki v Novo mesto. Večje število so internirali na Rab, kjer so štirje umrli, več mož so izpustili, nekaj fantov pa se je pridružilo legistom na postojanki v Stopičah. Med temi tudi vodja vaške zaščite 39-letni Janez Bobnar. Ti fantje in možje so dva meseca prej odklonili sodelovanje s komunisti. Po čigavem naročilu je partizanski vaški zaščitnik Janez Bobnar obveščal vaščane, naj mirno počakajo Italijane? Tako so vsi moški prišli v njihove roke.«

Nemška ofenziva

Anton Pust je opisal še en dogodek, ki je prizadel Gorenji Globodol, prvo nemško ofenzivo 28. oktobra 1943. »Partizani so se umikali čez Ostri vrh. Nemci so prihajali skozi Golobinjek in Grč Vrh v globodolsko dolino. Ko so prišli do vasi, so jih partizani napadli. Sredi vasi je začelo goreti. Vas naj bi bili zažgali Nemci. Nekateri, ki so iz Šmavra opazovali spopad, trdijo, da so tudi iz Ostrega vrha letele zažigalne mine na vas. Ker je veter pihal proti severu, je pogorela severna polovica vasi: osem hiš in 14 gospodarskih poslopji. Nemci so v vasi prenočili, za večerjo zaklali svinjo in nato mirno odšli. Pripravljene so imeli štiri vaščane za talce, in ker ni bil noben nemški vojak mrtev, so jih izpustili. Nemški vojaki so bili starejši možje, ki so se znali dobro varovati. Če ne bi bili Nemci napadeni, bi šli mirno naprej, vas ne bi pogorela, ne bi bilo brezdomcev ne strahu.«

Anton Pust pri farnih spominskih ploščah v Mirni Peči 30. junija 2002. FOTO: Ivo Žajdela

Če bi varovali ljudi in vasi ter življenja

Ko se je Anton Pust leta 2002 po šestdesetih letih spominjal omenjenih dogodkov, ki so tako prizadeli njegovo rojstno globodolsko dolino in njegovo družino, je bil prepričan, da bi bilo manj gorja in človeških žrtev, če bi imelo odporniško gibanje drugačen odnos do civilnega prebivalstva, če bi varovali ljudi in vasi ter življenja. »Na žalost je veljalo geslo: Žrtve morajo biti. In te so na žalost bile. Več kmetij je ostalo brez gospodarjev, še več brez obetajočih naslednikov. Žene, starčki in otroci so morali obdelovati polja in si služiti vsakdanji kruh. Od skromnih pridelkov jim je ostalo komaj za preživetje, ker je po vojni obvezna oddaja vseh kmečkih pridelkov kruto posegla v njihovo življenje. Čim več delovne sile pa je povojna politika hotela vključiti v industrijo. Posledice se čutijo še danes, nekoč skrbno obdelana polja so ponekod že zaraščena ...«

Pogled na Globodolsko dolino s severa. FOTO: Ivo Žajdela

1/12