Anton Perdih je del spominov in pripovedovanj drugih zapisal med letoma 2000 in 2005 in jih je Založništvo Jutro izdalo leta 2013 pod naslovom Vojni in povojni utrinki.

Kot pojasnjuje v dopolnjeni knjigi Utrinki iz mojega življenja, je nekatere dal prebrati ljudem, ki jih ceni, in je dobil odgovor, da »nimajo nikakršne literarne vrednosti«. Na to odgovarja, da stvari, ki bi imele literarno vrednost, ni nikoli pisal. To ni bil nikoli njegov način pisanja. Dodajmo, da gre za spomine oziroma pričevanja in ne za literaturo kot takšno, z »literarno vrednostjo«, ki je subjektivni kriterij.

Pod vtisom knjige Sodelovanje partizanov z okupatorji

»V teh spominih in pripovedovanjih so tudi podatki, ki se v moji mladosti nikakor niso skladali s tem, kar so nam ves čas dopovedovali o dogodkih med drugo svetovno vojno,« je zapisal. Kljub temu jih je zapisal. »Kaj v resnici pomenijo nekateri moji spomini na vojno, mi je postalo jasno šele, ko sem prebral knjigo Sodelovanje partizanov z okupatorji in razumel, da se marsikateri moj spomin nanaša na posledice tistih sodelovanj. Ovrednotili so jih v knjigi Skrita, nepoznana zgodovina NOB-revolucije.«

44 utrinkov oziroma pripovedi iz avtorjevega življenja

Nova knjiga je znatno razširjena od prvotne in obsega 44 t. i. utrinkov oziroma pripovedi iz avtorjevega življenja, ki imajo naslednje naslove: Izvor Perdihov, Ačenaš, Kakuə sa ukjə labìl Iuájnca /ukjə so krdelo volkov/, Hrenc na Mrzlem vrhu, Puš, Na Čjêlih, Teta Mici, Zatolmin – povodenj 1934, Senožeti Kratče in Zavrh, Pjòbe, Žobineca, Prčәnìca, Pijan, Pojasnitve, Spomini na Italijane, Spomini na Nemce, Spomini na partizane, Spomini na domobrance, Notiz-Kalender, Drekenova Tončka, Pripovedovanje partizana, Ob začasni meji, Brezje, Nižja gimnazija, Makso Pirnik, Menemeni, Laboratorij, Odhod, Dijaški dom, Ludvik Čanžek, Jože Pučnik, Svoboda, Bumbar, Svinec, Izpit, Diploma, Prva služba, Doktorat, Profesura, Lajše '98, Tragičnost, Justinu Stanovniku, Jaz, udbovec.

Anton Perdih, Ob začasni mejiIzvor Slovencev in drugih Evropejcev

Naj omenim, da je Anton Perdih znan po svojih dolgoletnih prizadevanjih na področju starejše zgodovine Slovencev, nekoč smo ji poenostavljeno rekli venetska teorija.

Pri Založništvu Jutro je leta 2021 izdal že tretjo, predelano izdajo knjige Izvor Slovencev in drugih Evropejcev. V predgovoru v prvi izdaji je zapisal: »Zadnjih trideset let spet potekajo razprave o tem, ali smo Slovenci na svojih ozemljih prvotni prebivalci ali pa so se naši predniki priselili sem izza Karpatov v 6. stoletju. Take razprave niso nekaj novega, saj so potekale že v 19. stoletju in so izzvenele po prvi svetovni vojni. Pred tisoč leti so nedvoumno vedeli, da živimo Slovenci na svojih ozemljih že od nekdaj in to vedenje se je nadaljevalo do prevlade naselitvene teorije v akademskih krogih. Domneva o kasnem prihodu z vzhoda se je pojavila pred okoli 500 leti ob tedanjem razumevanju antičnih spisov in so jo počasi razvijali do trditve o prihodu iz Pripjatskih močvirij. Že pred 30 leti so tvorci Venetske razlage o izvoru Slovencev pokazali, da je domneva o prihodu izza Karpatov le domneva, ki nima neposredne opore v znanih virih in temelji le na razlagah nekaterih opisov dogajanj v nekaterih virih. Nasprotno pa da ima vedenje o prvobitnosti Slovencev neposredne podatke v zgodnjih virih.

V zadnjih petih letih pa so na podlagi rezultatov genetskih raziskav razvili novo vejo genetike – rodoslovje na podlagi DNK ali na kratko DNK rodoslovje, katere rezultati dajejo podatke, ki v mnogočem pojasnjujejo izvor raznih evropskih ljudstev, njihove selitve in razvoj. Ti podatki pojasnijo veliko doslej neznanih ali spornih stvari in temu je posvečen del te knjige.

Pri tem pa je treba opozoriti, da še vedno nimamo dovolj velikega števila dovolj

podrobnih 'genetskih' podatkov o Slovencih, da bi lahko dovolj utemeljeno razvozlali nekatere genetske vidike našega izvora. Podanih je tudi nekaj drugih študij, ki naj bi pomagale osvetliti našo daljno preteklost.«

Vloga kemijske in encimske kinetike

V predgovoru k tretji izdaji pa je zapisal: »Občutek imam, da se naši humanisti obnašajo do mene kot do nekega alternativca, ali še huje, venetologa, ki si neutemeljeno izmišlja nekaj, kar ni v skladu z njihovim prepričanjem. No, ja, venetolog nisem, saj se z vprašanjem Venetov nisem ukvarjal kaj dosti. Kvečjemu če sem občasno kakšnemu razumevanju dodal svoj pogled. Alternativec pa v primerjavi z njihovimi pristopi in z njihovimi prepričanji o naši preteklosti gotovo sem, saj moje delo ne temelji na njihovih pristopih in doktrinah, temveč na podatkih, ki jih o dogajanjih v preteklosti, zlasti kdaj se je kje kaj zgodilo, daje moja stroka, kemija, bolj podrobno fizikalna kemija in v njenem okviru kemijska in encimska kinetika. Ta ima svojo temeljito preverjeno metodologijo.

In podatke, ki jih ta metodologija daje, je treba jemati resno, ne glede na to, ali metodologijo poznaš in razumeš ali ne. Ravno to, vnaprejšnje zavračanje novih podatkov, ki jih daje encimska kinetika, in ki jih opažamo tako pri povratnih kot tudi nepovratnih spremembah jedrne snovi naših celic, je pristop zavračevalcev.

Torej na podlagi svojega neznanja zavračajo znanje drugih. In v zakrivanju svojega delovanja na podlagi svojega neznanja (predsodkov?, samoljubja?) se sklicujejo na potrebo po vnaprejšnjem večinskem sprejetju tako novih podatkov kot tudi na podlagi novih podatkov pripravljenih novih razlag. To počnejo, čeprav je matematična zakonitost encimske kinetike sprememb na DNK ista kot pri radioaktivnem razpadu, kjer jo pa že priznavajo in uspešno uporabljajo. Temeljiti na svojem neznanju kot znanstvenem argumentu pa ni v skladu z znanstveno metodo.«

Vrednotenje, ki temelji na podatkih in ne na preteklih razlagah

»Po drugi strani pa je njihovo nasprotovanje in nesprejemanje novih podatkov človeško razumljivo, četudi je v nasprotju z znanstveno metodo. Novi podatki namreč kažejo, da so nekatere njihove najpomembnejše dogme vzpostavljene na podlagi neverodostojnih oziroma napačnih predpostavk. In zaradi tega neveljavne. Tu pa spet nastopi človeška lastnost.

Videti je, da je glavna težava humanistike, tudi slovenske, pristop Philosophus dixit namesto upoštevanja podatkov. A biti bi moralo ravno obratno, kajti podatki so pomembnejši od razlag, zlasti od zastarelih. Ko je na razpolago vedno več podatkov, tudi takih, na katere humanisti niso navajeni, se je treba prilagoditi in naučiti uporabiti tudi nove podatke, drugačne od tistih, na katere so bili vzgojeni. Čas bi bil, da bi ljudje, ki se imajo za znanstvenike, prenehali s propagandnimi vojnami, opustili dogme, in se posvetili znanstvenemu raziskovanju v skladu z znanstveno metodo.

Boljše razumevanje prazgodovine bi omogočilo sinergijsko vrednotenje, ki temelji na podatkih in ne na preteklih razlagah. In kakšna bi bila vloga zgodovinarjev v takem primeru?

Ker iz prazgodovine ni na voljo pisnih virov, ki so doslej veljali za temelj delovanja zgodovinarjev, bi morala biti vloga zgodovinarjev vključenost v sinergistična interdisciplinarna vrednotenja podatkov oziroma bi morali sinergistična interdisciplinarna vrednotenja podatkov celo voditi, da bi iz podatkov drugih disciplin pridobili informacije, ki so pomembne za njihovo disciplino.«

Anton Perdih, Izvor Slovencev, Jutro, 2021 – prelistajmoAnton Perdih, Genetika razkrivanje izvora Slovencev, Demokracija, 31. 12. 2015Anton Perdih, Pozabljena veličina slovenskega ljudskega izročila, Demokracija, 4. 3. 2021