Zavetnik: zaročencev in poročenih ter priprošnjik pri iskanju izgubljenih reči

Atributi: Lilija, ki je simbol čistosti

Sveti Anton Padovanski, redovnik in cerkveni učitelj


Ime: Njegovo krstno ime je bilo Ferdinand, ki je germanskega izvora in je sestavljeno iz starovisokonemških besed fridu »mir, obramba« in nand »drzen«. Kasneje
si je prevzel redovno ime Anton, rimsko rodovno ime.

Rodil se je verjetno 15. avgusta 1195 v Lizboni na Portugalskem,

umrl pa 13. junija 1231 v samostanu Arcelli blizu Padove v Italiji.

Družina: Oče, vitez Martin, ki je služil na dvoru kralja Alfonza, in mati Marija Terezija Taveira sta mu kmalu umrla, tako da o njegovi zgodnji mladosti ne vemo nič.

Sodobniki: Sveti Frančišek Asiški in sv. Klara, sv. Dominik, papež Gregorij IX.

Skupnost: Leta 1211 se je sprva pridružil regularnim avguštinskim kanonikom, leta 1220 pa je vstopil v samostan v Coimbri in prestopil v frančiškanski red.

Zavetnik: Priporočajo se mu za izgubljene stvari, za srečen porod, proti neplodnosti, proti vročici, proti boleznim živine, proti brodolomu, vojnim stiskam, kugi; je
zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov, rudarjev; priprošnjikov v vseh potrebah; frančiškanov, Padove in Lizbone.

Kreposti: Kljub svoji veliki nadarjenosti, zlasti pridigarskim sposobnostim, je bil vse življenje preprost, skromen in ponižen. Odlikovala ga je globoka ljubezen do Križanega
in Marije.

Čudeži: Poleg številnih čudežev ozdravljenja, ki so se dogajali na njegovem grobu, poznamo še veliko drugih čudežnih dogodkov, npr. kako so ribe poslušale njegov
govor, kako je mula pokleknila pred svetim Rešnjim telesom. Imel naj bi tudi dar bilokacije (da je bil lahko istočasno na dveh različnih krajih) in jasnovidnosti,
napovedovanja prihodnjih dogodkov.

Dela: Ohranjenih je nekaj njegovih osnutkov pridig oz. govorov za nedelje in praznike ter komentar k psalmom.

Upodobitve: Skoraj vedno ga upodabljajo kot mladega frančiškana, velikokrat med pridigo (tudi kako pridiga ribam), najpogosteje pa z Detetom Jezusom v naročju in lilijo.
Drugi njegovi atributi so še: osel in ribe, hostija, šatulja, križ.

Grob: Iz samostana, v katerem je umrl, so ga leta 1263 prekopali v njemu posvečeno baziliko v Padovi, ki so jo zgradili prav v ta namen.

Beatifikacija: 30. maja 1232 ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika – to je bil najkrajši postopek v zgodovini (poleg postopka za Petra iz Verone). 16. januarja 1946 ga je
Pij XII. prištel med cerkvene učitelje.

Pri nas: Tako kot drugod je tudi pri nas njegovo češčenje zelo razširjeno, posvečenih mu je pet župnijskih in 21 podružničnih cerkva, neštevilni pa so njegovi oltarji in
kipi. Zgodovinski viri poročajo, da je deloval tudi v Gorici, tu je ustanovil samostan in kapelo sv. Katarine, ter dal pobudo za ustanovitev frančiškanskega
samostana v Ljubljani.

Goduje: 13. junija.
1

Eden najbolj priljubljenih svetnikov, priprošnjik za tisočere zadeve, sveti Anton Padovanski. Rodil se je leta 1195 v Lizboni na Portugalskem, umrl pa leta 1231 od izčrpanosti v Padovi. Bil je nekaj časa profesor v samostanu v Bologni, deloval v južni in srednji Franciji, nazadnje pa v Italiji. Slovel je kot odličen pridigar, osebno pa je bil izjemno preprost in skromen. Živel je res svetniško. Manj kot leto dni po smrti so ga razglasili za svetnika. Iz »Rožic svetega Antona« omenimo samo enega izmed njegovih zelo znanih čudežev:

Najbrž nobenega drugega svetnika ljudje tako ne častijo kakor sv. Antona, rojenega v Lizboni na Portugalskem. Petnajstleten je vstopil v samostan redovnih kanonikov sv. Avguština. Želel pa si je večje samote, zato je prosil predstojnike, da so ga poslali v oddaljeno Coimbro, kjer je prebil deset let. Tedaj so pripeljali iz Afrike posmrtne ostanke prvih frančiškanskih mučencev. Antona je tako prevzela želja po mučeništvu, da je zamenjal haljo avguštinskih menihov za obleko Frančiškovih sinov.

Poslali so ga v Afriko za misijonarja - a huda mrzlica ga je prisilila, da se je vrnil. Tako se je p. Anton mogel udeležiti zbora v porcijunkuli leta 1221, kjer se je zbralo nad tri tisoč frančiškanov. Po kapitlju je postal pridigar, največji svojega časa; včasih ga je poslušalo do 30.000 ljudi. Bog je tudi s čudeži potrjeval njegovo besedo. Anton - »kladivo krivovercev« - je bil v pogovoru z njimi nepremagljiv in neprekosljiv, vendar brez vsakršne nestrpnosti. Kot sv. Frančiška je tudi Antona odlikovala globoka ljubezen do Križanega in Marije; v svojih govorih je grajal tudi napake duhovnikov in škofov, kadar so ti bili navzoči.

Vsaj leta 1230, če ne ob koncu leta 1229, se je naselil v Padovi in v cerkvi sv. Marije sredi mesta uvedel vsakodnevne postne (spokorne) pridige. Pozimi 1231 je napisal slavne govore za svetniške praznike. V marcu istega leta je po njegovi zaslugi v Padovi izšel zakon v prid dolžnikom, ki nikakor niso mogli plačati svojega dolga. Posredoval je tudi za spravo med mesti v Veroni. Še isto leto se je po izredno uspešnih postnih pridigah umaknil v dve uri od Padove oddaljeni Camposampiero, kjer je govoril množicam iz krošnje velikega oreha. Ko je začutil, da mu pojemajo moči, je prosil, naj ga prepeljejo v glavni Marijin samostan v Padovi. Zaradi izredne oslabelosti pa so ga spravili v bližnji samostan Cella, kjer je 13. junija 1231 umrl, star komaj 35 let. Kljub velikemu odporu prebivalcev tega kraja so ga čez štiri dni pokopali v Padovi in nad njegovim grobom zgradili veličastno baziliko. Papež Pij XII. ga je razglasil za cerkvenega učitelja.

Goduje 13. junija.


Sveti Anton pridiga ribam:
Brat Anton je že nekaj dni pridigal v mestu Rimini. Mesto je bilo trdnjava katarov, krivovercev, ki so sovražili duhovščino, cerkveno oblast, zanikali Jezusovo učlovečenje in evharistijo. Ustrahovali so ljudi, tako da si nihče ni upal poslušati svetega Antona. Nekega večera se je zgodilo, da so skoraj vsi poslušalci zapustili trg. Brat Anton pa je v sebi začutil navdih in je vzkliknil: »Rimini, Rimini! Gorje ti, ker zavračaš božjo besedo in zapiraš vrata pred njegovo milostjo! Če bi pridigar začel govoriti ribam v tvojem morju, bi vse hitro pritekle poslušat božjo besedo, čeprav so gluhe in neme; ti pa prostovoljno postajaš gluho in nemo mesto! Gorje ti …« Drugega dne je stopil v veliko barko, ki je bila privezana ob ustju reke Marecchia, sedel na krn, se oprl na veliko krmilo in se obrnil na odprto morje. »Drage ribe, moje sestrice … Sestre moje, ribe moje, poslušajte Gospodovo besedo, ker je krivoverci nočejo slišati …« Ko je govoril dalje, so se na nakodrani morski površini začele zbirati jate rib, da so se njih bleščeči in srebrnkasti hrbti svetili v jutranjem soncu; vedno več jih je bilo in uredile so se v vrste, kot da bi imele pamet: manjše so bile spredaj, večje za njimi, tiste velike pa zadaj … Ribe so svoje glave obrnile k pridigarju, kot da bi ga zbrano poslušale: »… kolikor vam je mogoče, se morate truditi, da bi se primerno zahvalile Gospodu, ki vam je za bivališče določil tako čudovito, tako žlahtno snov, in sicer tako, kot vam ustreza: dal vam je sladko in slano vodovje …« Kot blisk se je po mestu razširila novica o nenavadnem dogajanju in prikazala se je reka ljudi … Pridigar je tedaj sklenil svojo pridigo: »Zaradi vsega tega se morate, drage sestre ribe, zahvaljevati Bogu in ga slaviti, saj vam daje več dobrot kot drugim stvarem. V njegovem imenu vas sedaj blagoslavljam in vas odpuščam v miru.« Ko se je novica o čudežu razširila po mestu, so ga ljudje začeli množično poslušati, krivoverci pa so se spreobračali.
Opis svetnika:

Sveti Anton Padovanski,redovnik, cerkveni učitelj

Sveti Anton prav gotovo spada med najodličnejše osebnosti katoliške Cerkve. Njegovo češčenje je razširjeno po vsem svetu, Italijani ga preprosto imenujejo svetnik, njegov grob v veličastni baziliki v Padovi pa še vedno, po skoraj osemsto letih, oblegajo množice romarjev. Anton je sprva želel postati misijonar med muslimani v Maroku, a je božja previdnost poskrbela, da je »pristal« v Italiji in tam oznanjal ter spreobračal, zlasti s svojimi znamenitimi pridigami. Te so odpirala srca tudi najbolj trdovratnim brezbožnežem in krivovercem.

Ime: Njegovo krstno ime je bilo Ferdinand, ki je germanskega izvora in je sestavljeno iz starovisokonemških besed fridu »mir, obramba« in nand »drzen«. Kasneje si je prevzel redovno ime Anton, rimsko rodovno ime.

Rodil se je verjetno 15. avgusta 1195 v Lizboni na Portugalskem,

umrl pa 13. junija 1231 v samostanu Arcelli blizu Padove v Italiji.

Družina: Oče, vitez Martin, ki je služil na dvoru kralja Alfonza, in mati Marija Terezija Taveira sta mu kmalu umrla, tako da o njegovi zgodnji mladosti ne vemo nič.

Sodobniki: Sveti Frančišek Asiški in sv. Klara, sv. Dominik, papež Gregorij IX.

Skupnost: Leta 1211 se je sprva pridružil regularnim avguštinskim kanonikom, leta 1220 pa je vstopil v samostan v Coimbri in prestopil v frančiškanski red.

Zavetnik: Priporočajo se mu za izgubljene stvari, za srečen porod, proti neplodnosti, proti vročici, proti boleznim živine, proti brodolomu, vojnim stiskam, kugi; je zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev, popotnikov, pekov, rudarjev; priprošnjikov v vseh potrebah; frančiškanov, Padove in Lizbone.

Kreposti: Kljub svoji veliki nadarjenosti, zlasti pridigarskim sposobnostim, je bil vse življenje preprost, skromen in ponižen. Odlikovala ga je globoka ljubezen do Križanega in Marije.

Čudeži: Poleg številnih čudežev ozdravljenja, ki so se dogajali na njegovem grobu, poznamo še veliko drugih čudežnih dogodkov, npr. kako so ribe poslušale njegov govor, kako je mula pokleknila pred svetim Rešnjim telesom. Imel naj bi tudi dar bilokacije (da je bil lahko istočasno na dveh različnih krajih) in jasnovidnosti, napovedovanja prihodnjih dogodkov.

Dela: Ohranjenih je nekaj njegovih osnutkov pridig oz. govorov za nedelje in praznike ter komentar k psalmom.

Upodobitve: Skoraj vedno ga upodabljajo kot mladega frančiškana, velikokrat med pridigo (tudi kako pridiga ribam), najpogosteje pa z Detetom Jezusom v naročju in lilijo. Drugi njegovi atributi so še: osel in ribe, hostija, šatulja, križ.

Grob: Iz samostana, v katerem je umrl, so ga leta 1263 prekopali v njemu posvečeno baziliko v Padovi, ki so jo zgradili prav v ta namen.

Beatifikacija: 30. maja 1232 ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika – to je bil najkrajši postopek v zgodovini (poleg postopka za Petra iz Verone). 16. januarja 1946 ga je Pij XII. prištel med cerkvene učitelje.

Pri nas: Tako kot drugod je tudi pri nas njegovo češčenje zelo razširjeno, posvečenih mu je pet župnijskih in 21 podružničnih cerkva, neštevilni pa so njegovi oltarji in kipi. Zgodovinski viri poročajo, da je deloval tudi v Gorici, tu je ustanovil samostan in kapelo sv. Katarine, ter dal pobudo za ustanovitev frančiškanskega samostana v Ljubljani.

Goduje: 13. junija.

Sveti Anton prav gotovo spada med najodličnejše
osebnosti katoliške Cerkve.
Njegovo češčenje je razširjeno po vsem
svetu, Italijani ga preprosto imenujejo
svetnik, njegov grob v veličastni baziliki
v Padovi pa še vedno, po skoraj osemsto
letih, oblegajo množice romarjev.
Anton je sprva želel postati misijonar
med muslimani v Maroku, a je božja
previdnost poskrbela, da je »pristal« v
Italiji in tam oznanjal ter spreobračal,
zlasti s svojimi znamenitimi pridigami.
Te so odpirala srca tudi najbolj trdovratnim
brezbožnežem in krivovercem.

Ime: Njegovo krstno ime je bilo Ferdinand, ki je germanskega
izvora in je sestavljeno iz starovisokonemških
besed fridu »mir, obramba« in nand »drzen«. Kasneje
si je prevzel redovno ime Anton, rimsko rodovno
ime.

Rodil se je verjetno 15. avgusta 1195 v Lizboni na Portugalskem,

umrl pa 13. junija 1231 v samostanu Arcelli blizu Padove v
Italiji.

Družina: Oče, vitez Martin, ki je služil na dvoru kralja Alfonza,
in mati Marija Terezija Taveira sta mu kmalu umrla,
tako da o njegovi zgodnji mladosti ne vemo nič.

Sodobniki: Sveti Frančišek Asiški in sv. Klara, sv. Dominik, papež
Gregorij IX.

Skupnost: Leta 1211 se je sprva pridružil regularnim avguštinskim
kanonikom, leta 1220 pa je vstopil v samostan
v Coimbri in prestopil v frančiškanski red.

Zavetnik: Priporočajo se mu za izgubljene stvari, za srečen porod,
proti neplodnosti, proti vročici, proti boleznim
živine, proti brodolomu, vojnim stiskam, kugi; je
zavetnik zaljubljencev, zakoncev, žensk in otrok, revežev,
popotnikov, pekov, rudarjev; priprošnjikov v
vseh potrebah; frančiškanov, Padove in Lizbone.

Kreposti: Kljub svoji veliki nadarjenosti, zlasti pridigarskim
sposobnostim, je bil vse življenje preprost, skromen
in ponižen. Odlikovala ga je globoka ljubezen do Križanega
in Marije.

Čudeži: Poleg številnih čudežev ozdravljenja, ki so se dogajali
na njegovem grobu, poznamo še veliko drugih čudežnih
dogodkov, npr. kako so ribe poslušale njegov
govor, kako je mula pokleknila pred svetim Rešnjim
telesom. Imel naj bi tudi dar bilokacije (da je bil lahko
istočasno na dveh različnih krajih) in jasnovidnosti,
napovedovanja prihodnjih dogodkov.

Dela: Ohranjenih je nekaj njegovih osnutkov pridig oz. govorov
za nedelje in praznike ter komentar k psalmom.

Upodobitve: Skoraj vedno ga upodabljajo kot mladega frančiškana,
velikokrat med pridigo (tudi kako pridiga ribam),
najpogosteje pa z Detetom Jezusom v naročju in lilijo.
Drugi njegovi atributi so še: osel in ribe, hostija,
šatulja, križ.

Grob: Iz samostana, v katerem je umrl, so ga leta 1263 prekopali
v njemu posvečeno baziliko v Padovi, ki so jo
zgradili prav v ta namen.

Beatifikacija: 30. maja 1232 ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika
– to je bil najkrajši postopek v zgodovini (poleg
postopka za Petra iz Verone). 16. januarja 1946 ga je
Pij XII. prištel med cerkvene učitelje.

Pri nas: Tako kot drugod je tudi pri nas njegovo češčenje zelo
razširjeno, posvečenih mu je pet župnijskih in 21 podružničnih
cerkva, neštevilni pa so njegovi oltarji in
kipi. Zgodovinski viri poročajo, da je deloval tudi v
Gorici, tu je ustanovil samostan in kapelo sv. Katarine,
ter dal pobudo za ustanovitev frančiškanskega
samostana v Ljubljani.

Goduje: 13. junija.