Mateja Ratej: Triumfator. Anton Korošec v prvi Jugoslaviji

150. obletnico rojstva najbolj vplivnega slovenskega politika med obema svetovnima vojnama Antona Korošca (1872–1940) obeležuje izdaja knjige Triumfator, pod katero se podpisuje zgodovinarka dr. Mateja Ratej.

Korošec je bil od leta 1917 do smrti decembra 1940 načelnik Slovenske ljudske stranke (SLS).

Kot eden izmed najvplivnejših jugoslovanskih politikov je brezhibno razumel svojo vlogo v politični igri, ki jo je zaznamovalo predvsem sklepanje kompromisov s srbsko Narodno radikalno stranko in s tem obvladovanje konfliktnih odnosov, ki so v obdobju med svetovnima vojnama predstavljali osrednjo točko politične polarizacije v prvi Jugoslaviji.

Ta najvplivnejša stranka v državi, glavna zagovornica uzakonjenega narodnega in državnega unitarizma, je v politični dikciji ostro nasprotovala programski zahtevi SLS po zakonodajni avtonomiji, hkrati pa ji je stranka prišla prav pri obvladovanju konfliktnih hrvaško-srbskih odnosov, ki so v obdobju med svetovnima vojnama predstavljali osrednjo točko politične polarizacije v jugoslovanski državi.

»Danes je pa edini program Slovenije – dr. Anton Korošec!«

Ko je najvplivnejši slovenski politik prve polovice 20. stoletja Anton Korošec februarja 1939 sprejemal diplomo častnega meščana Mestne občine Ljubljana iz rok župana Jura Adlešiča, je ta med drugim dejal: »Kakor ste bili pomladi 1918

triumfator svojih idej, ste danes triumfator svojih dejanj! Tedaj je bil naš program majska deklaracija, danes je pa edini program Slovenije – dr. Anton Korošec!«

Avtorica, zgodovinarka Mateja Ratej (1974, Maribor), zaposlena na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, je urednica Biografskih študij v okviru zbirke Življenja in dela ter področna urednica pri Novem Slovenskem biografskem leksikonu.

Fran Milčinski: Butalci

Butalci so zbirka humornih zgodb, ki so sprva izhajale revijalno, nato jih je Milčinski pripovedoval po ljubljanskem radiu, kot knjiga pa so izšli po njegovi smrti. Na gramofonskih ploščah jih je pripovedoval tudi njegov sin, Fran Milčinski - Ježek.

Butalci živijo na vasi v kočah, nekateri tudi v graščinah. So kmetje, obdelujejo zemljo, redijo živali. Imajo župana in občinsko hišo, gasilce, cerkvico, ki je tudi gasilski dom, policaja in razbojnika, skratka imajo vse, kar ima skoraj vsak slovenski kraj.

Le redkokdaj se pritožujejo ali čemu nasprotujejo. So zavistni in tekmovalni: če imajo njihovi sosedje nekaj, česar sami nimajo, jih hočejo preseči. Najpomembnejšo vlogo v butalski družbi imajo možje, ki celo rojevajo. Hočejo biti samooskrbni in delovati v dobrobit vseh Butalcev.

Radi in veliko pijejo vino. Zgodbe odlikuje množica prigod, iznajdljivosti in narobesveta, ki mu Butalci neomajno zaupajo – verjamejo, da je na primer sol res zrasla, da ima zaradi zaklanega ježa korist vsa vas, da se bo iz buče izvalila kobila itd. Delujejo po načinu Vsi smo Butale.

Do tujcev so prijazni, le Turkov nočejo. V Butalcih se vzpostavlja nonsens ali narobesvet. Imajo svojo logiko, preneseni pomen razumejo dobesedno in vse naredijo tako, da so zmeraj zadovoljni. Imenitni so v svoji iznajdljivosti in v svojem razmišljanju.

Fran Milčinski

Fran Milčinski, avtor Butalcev

Pisatelj, dramatik in sodnik Fran Milčinski se je rodil leta 1867 v Ložu na Notranjskem. Na Dunaju je študiral pravo. Svoje poklicno delo je posvetil mladinskemu prestopništvu.

Ukvarjal se je tudi z gledališčem in predvsem s pisateljevanjem. Sprva je svoje literarne prispevke tudi ilustriral. Pod psevdonimi Fridolin Žolna je ustvaril številna humoristična besedila in pravljice, pisal pa se je tudi dramska besedila.

Deloval je v času slovenskega realizma in moderne, a je bil najprej in predvsem humorist. Bil je samosvoj in samostojen avtor, ki ni pisal za denar.

Njegovo humorno pero priča o tem, da je vseskozi opazoval družbo in ljudi v njej. Družbi je s tem nastavljal ogledalo in zagotovo se v marsikateri zgodbi zrcali tudi podoba današnjega časa. Milčinski je umrl leta 1932 v Ljubljani.

Mira Mihelič: Pridi, mili moj Ariel

Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič je eno pomembnejših mladinskih besedil povojnega časa. Marinka je deklica, ki nima mame, saj jo je ta zapustila. Nekega dne se sama z vlakom pripelje v Zabukovje, kjer živita njena stara starša.

Ker pa je teta pozabila obvestiti babico in dedka o Marinkinem prihodu, se na postaji znajde sama. Z lojtrnikom se odpelje do doma starih staršev. Od ostalih otrok v vasi se razlikuje pravzaprav v vsem, je trmasta, kljubovalna in rada jezika.

Desetletna Marinka raje plava, kot pa sedi doma in veze. Raje se je druži z dečki kot z deklicami. Z Marinko je v svet slovenske literature vstopil William Shakespeare, z njo spoznamo Ariela, kalibana in kneza Prospera.

Ali je Marinka uspela v vlogi režiserke? Mira Mihelič je v zgodbi izvrstno prepletla svet resničnosti in svet domišljije.

Pripoved je namenjena mladim bralcem, ki bodo verjetno uživali v vragolijah Marinke in njenih prijateljev, se spraševali, kako lahko nekdo zapusti tako prikupno deklico in kdaj pa kdaj tudi zajokali. V avtobiografskih elementih pripovedi pa bodo uživali tudi odrasli.

Mira Mihelič

Pisateljica Mira Mihelič 

Mira Mihelič (1912–1985) se je rodila v premožni meščanski družini, očetu podjetniku in mami operni pevki. Iz Splita se je najprej preselila v Zagreb, nato pa v Trbovlje. Dvakrat se je poročila in imela pet otrok.

Med drugo svetovno vojno je sodelovala s komunisti in bila dvakrat zaprta. Pisala je romane, drame, komedije, novele, zgodbe za otroke in mladino ter prevajala. Poleg tega je bila knjižna urednica in predsednica Društva slovenskih pisateljev ter predsednica Slovenskega centra Pen, tako da se je uveljavila tudi v mednarodnih krogih.

V svojih delih je tematizirala predvsem življenje v meščanskih družinah in življenje žensk. Med pomembnejšimi romani so Plamen ali dim (ima tri dele) ter zgodovinska romana Tujec v Emoni in Cesta dveh cesarjev. Med mladimi pa je še vedno priljubljena pripoved Pridi, mili moj Ariel.