Knjigo so predstavili v četrtek, 15. decembra 2022, v knjižnici na Vrhniki. Predstavitev je vodila urednica knjige Helena Janežič, o knjigi so govorili urednik zbirke Zapisi iz zdomstva Ivo Jevnikar, avtorica spremne besede dr. Helena Jaklitsch, v pogovoru z urednico pa so sodelovali tudi trije Komotarjevi otroci: Anton, Katarina in Radko.

Dragoceno pričevanje o preizkušnjah vojne, revolucije in begunstva

Knjiga dr. Antona Komotarja je dragoceno pričevanje o preizkušnjah vojne, revolucije in begunstva, ki so prizadele mnoge Slovence v 20. stoletju.

Pri svojih 70 in več letih je avtor zelo realno in kritično opisal svoje življenje, življenje sorodnikov in slovenske družbe zlasti pred vojno in med njo.

Njegovi otroci so rokopis zaupali zgodovinarki, knjižničarki in publicistki Heleni Janežič, ki je knjigo uredila, opremila z opombami in osebnim kazalom.

Pripoved pomembno dopolnjujejo avtorjevi starejši članki, intervju in pričevanja.

Natančen okvir dogajanja med vojno, revolucijo in v begunstvu pa je z esejem Čas negotovosti in čas upanja prispevala zgodovinarka, publicistka in nekdanja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch.

Naslovnica knjige. FOTO: Ivo Žajdela

Zaradi nasilja komunistov je stopil v vaško stražo

Pravnik dr. Anton Komotar (Vrhnika, 1912–Stuttgart, 2007) bi v urejenih razmerah sledil poti svojega očeta, ki je notarsko službo na Vrhniki opravljal 45 let.

Okupacija in revolucija sta povsem spremenili njegovo življenje. Zaradi nasilja komunistov je stopil v vaško stražo, pred italijansko aretacijo se je nato umaknil med četnike.

Po italijanski kapitulaciji se je znašel v Rimu, kjer je bil v gestapovskem zaporu v ulici Tasso. Nekaj časa je bil pri primorskih domobrancih, ob koncu vojne pa se je umaknil na Koroško in nato v Italijo, kjer je do izselitve v Argentino živel v begunskih taboriščih in v Trstu.

Tudi nadaljnja življenjska pot je bila razgibana, saj ga je povedla v Urugvaj, nato v Švico in končno v Nemčijo. Politično je bil dejaven v liberalnem krogu, ki ga je zastopal v Slovenskem narodnem odboru.

Komotarjevi leta 1943: Ančka, mali Tonček in Anton. VIR: Knjiga

Otroci so se odločili, da spomine zaupajo v hrambo NUK

Helena Janežič je v uvodu v knjigi opisala, kako je prišla v stik s Komotarjevimi spomini.

»Leta 2019 sta me v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer skrbim za Zbirko knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu, obiskala gospoda Tony in Radko Komotar, ki sicer živita v ZDA oziroma Švici.

Da v NUK namenjamo posebno skrb gradivu, ki ga ustvarijo Slovenci po svetu, sta izvedela, ko so se člani družine Komotar tega leta srečali v Nemčiji pri sestri Katarini, kjer se jim je pridružil tudi sorodnik iz Škofje Loke.

Povezal nas je in prav kmalu smo v prijetnem okolju Narodne in univerzitetne knjižnice že pregledovali rokopisno gradivo njunega očeta.

Vsi trije Komotarjevi otroci so se odločili, da na roko napisane spomine zaupajo v hrambo NUK.«

S Komotarjevimi otroki Antonom, Radkom in Katarino se je pogovarjala urednica knjige Helena Janežič. FOTO: Ivo Žajdela

Izjemna pričevalska vrednost in mestoma filmska zgodba

»Zaradi izjemne pričevalske vrednosti in mestoma naravnost filmske zgodbe pripovedovalca in njegovih najbližjih, še posebej pa zaradi izjemne osebnosti Antona Komotarja ter njegovega jasnega in izdelanega pogleda na slovensko stvarnost, je vzniknila tudi ideja o objavi spominov v knjižni obliki.

Ob strinjanju vseh Komotarjevih otrok smo se lotili dela. Z roko napisane spomine je bilo potrebno najprej prenesti v elektronsko obliko, kar zaradi čitljive in lepo izpisane pisave ni predstavljalo večjih težav.

Urejanju knjige sem namenila več časa. V besedilo nisem pretirano posegala, popravila sem le nujno potrebno, čeprav avtor večkrat ponovi besede, stavke ali opise; vnesla pa sem še opombe, ki zavoljo boljše razumljivosti časa in prostora dodatno pojasnjujejo izraze, osebe, kraje in dogodke.«

O knjigi in njeni pričevanjski vrednosti je govoril urednik zbirke Zapisi iz zdomstva Ivo Jevnikar. FOTO: Ivo Žajdela

Kdo je bil Anton Komotar?

Rodil se je leta 1912 na Vrhniki v družini notarja Antona Komotarja in Katarine, rojene Rabič. Poleg notarske pisarne je imel oče tudi manjšo kmetijo, nekaj obdelovalne zemlje in hlev z živino.

Po vrhniški osnovni šoli je obiskoval prvo državno gimnazijo v Ljubljani. Maturo je zaključil z odliko leta 1931.

Nato se je vpisal na juridično oziroma pravno fakulteto ljubljanske univerze.

Leta 1933 mu je umrl oče, istega leta pa je na vajah mandolinskega orkestra vrhniškega Sokola spoznal svojo bodočo ženo Ančko Domboš, ki ga je zvesto spremlja na skupni življenjski poti.

Anton je maja 1941 opravil advokatski izpit, oba z Ančko pa sta bila brez službe. Konec januarja 1942 se jima je rodil prvorojenec Toni.

Avtorica spremne besede dr. Helena Jaklitsch. FOTO: Ivo Žajdela

Ni se dal slepiti navideznim geslom OF oziroma komunistov

V spominih opise medvojnih dogodkov podaja zgoščeno in razumljivo, pospremil pa jih je z razlago, zakaj se je odločil proti partizanom.

»Če bi pri meni odločali zgolj razlogi razuma in pa egoizma, ki vidi samo sebe samega in pa svoje osebne koristi, bi se moral v tistem nevarnem času zadržati tako, da ne bi pokazal svojega mišljenja in da bi se na zunaj delal, kakor da sem pristaš OF.

Skratka: moral bi se potuhniti in biti skrajno previden ter paziti na vsako besedo. Večina ljudi je tudi dejansko tako napravila in je brez vsake škode preživela tisto viharno dobo in si ustvarila v komunistični državi ugoden položaj. Jaz pa sem ravnal drugače.

Na eni strani sem jasno videl, da pelje pot OF pod krinko osvobodilnega boja naravnost v komunizem, torej v sistem brezobzirne diktature, ki je slovenski narod ni zaslužil.

Nisem se dal slepiti navideznim geslom, kakor je bil to slučaj pri velikem številu tedanje slovenske inteligence.«

Na predstavitev spominov so prišli številni, ki jih zanima naša preteklost. FOTO: Ivo Žajdela

Med vojno in revolucijo se je odločil po svoji vesti

In še: »Življenje je pred mene postavilo odločitev na življenje in smrt. Mislim, da mi bo na zadnjo uro življenja lažje, ker sem se med vojno in revolucijo odločil – po svoji vesti.

Odločitev mi je prinesla težke žrtve. Izgubil sem domovino in sploh vse, kar sem imel. Mama, Ančka in Vera so bile zaradi mene izpostavljene, preganjane, zapostavljene in zaničevane s strani svoje okolice.

V začetku sem s težavo rešil golo življenje – to, česar deset tisoč Slovencev ni rešilo in ležijo pobiti v neznanih jamah.«

Protirevoluciji se je pridružil novembra 1942

Dogodki prvih dveh vojnih let, partizansko nasilje in komunistična narava OF so botrovali Komotarjevemu pristopu k vaškim stražam, ki se jim je priključil novembra 1942.

Kmalu je spoznal senčno plat postojank: odvisni so bili od Italijanov in pod njihovo komando. Junija 1943 se je zato priključil četnikom.

»Počutil sem se zelo sproščenega in notranje srečnega, da nisem bil več v vaških stražah pod poveljstvom Italijanov. Šele zdaj sem se zavedel, kako me je ta okolnost prej notranje in podzavestno težila.

Kadar sem šel zdaj kot četnik s puško v roki in šajkačo na glavi v patroli, sem imel občutek veselja, kakor da plavam v zraku. Moje četniško ime je bilo Ratko.«

Helena Janežič in Komotarjev sin Anton. FOTO: Ivo Žajdela

Pri slovenskih četnikih, v Rimu, Trstu, na Vrhniki

Po kapitulaciji Italije se je vrnil na Vrhniko. Doma ni mogel ostati, v domobranstvo ni hotel, zato se je jeseni 1943 odpravil v Italijo. Najprej v Treviso oziroma Preganziol, kjer je živel njegov prijatelj Milan Lenarčič, s katerim sta nato odšla v Rim.

Tam so ga aretirali gestapovci, ki so ga aprila 1944 podhranjenega in slabotnega izpustili, po čudežu je preživel. Svoje izkušnje v gestapovskem zaporu je opisal tudi v prispevku za tržaško Mladiko (letnik 1996, št. 7).

Maja 1944 se je spet vrnil domov na Vrhniko in v Ljubljani dobil stik s Sokolsko legijo.

Odšel je v Trst k poveljniku Slovenskega narodnega varnostnega zbora (primorskega domobranstva), polkovniku Antonu Kokalju. Tam naj bi prevzel organizacijo slovenske civilne uprave in šolstva, do česar pa ni prišlo.

Poletje in zgodnjo jesen 1944 je preživel v Trstu in se vmes večkrat ob koncu tedna peljal domov na Vrhniko z vlakom. Po enem takih obiskov je ostal na Vrhniki, žena Ančka je pričakovala drugorojenko Katarino (Katrco).

Urednica knjige Helena Janežič (na desni) ter Komotarjevi otroci Anton, Katarina in Radko. FOTO: Ivo Žajdela

Sredi junija 1947 je reševal družino iz komunistične Slovenije

V prvih dneh maja 1945 je z vso gotovostjo vedel, da bo Vrhnika v nekaj dneh padla v roke partizanom in da mora tvegati popolnoma negotovo, toda edino možno pot čez Gorenjsko proti Avstriji, če si hoče rešiti življenje.

V petek, 4. maja 1945, je ob prvem mraku odšel od doma, noseča Ančka pa je z malim Tončkom ostala doma na Vrhniki.

V spominih je natančno opisal travmatični odhod iz domovine mimo Dobrove do Škofje Loke, Kranja, Tržiča ter prek Ljubelja na avstrijsko Koroško, kamor je prispel v nedeljo, 6. maja 1945.

V zgodnjem poletju 1945 je nato prišel do Münchna, se vrnil nazaj na Koroško in bil nekaj časa v taboriščih v Spittalu in Lienzu. Priključil se je skupini, ki je peš odšla čez hribe v Italijo in eno leto ostal v taborišču Riccione, od jeseni leta 1946 pa do jeseni 1947 pa je bival v Trstu, kjer je delal v prevajalskem oddelku Zavezniške vojaške uprave, nato pa na Radiu Trst.

Misel na ženo in zdaj že dva majhna otroka, ki so ostali v domovini, mu ni dala miru, srčno jih je želel pretihotapiti čez mejo, da bi bili spet skupaj. Povezal se je s tihotapko Uršo iz Hotavelj v Poljanski dolini, ki je pristala, da jih bo proti plačilu prepeljala v Italijo, kar se je sredi junija 1947 tudi zgodilo.

Ob pripovedi o reševanju zastaja dih, Komotar pa je zapisal, da ne bi nikoli pristal na ta podvig, če bi se zavedal, kaj vse bi lahko šlo narobe.

Anton Komotar z ženo Ančko. VIR: Knjiga

V Argentini, Urugvaju, Zürichu in Stuttgartu

Pred odhodom v Argentino so živeli v taborišču Senigallia na jadranski obali, marca 1948 pa so z ladjo Santa Cruz prispeli v buenosaireško pristanišče.

Po slabo plačanih in težaških delih je le dobil boljšo službo v mednarodnem podjetju, ki se je ukvarjalo s predelavo in prodajo žit.

Oktobra 1951 so ga premestili v Montevideo v Urugvaju, konec leta pa se je v Buenos Airesu, kjer je Ančka ostala z obema otrokoma, rodil še Radko. Vsa družina se je v Urugvaj preselila februarja 1952.

Leta 1966 ga je podjetje poslalo za tri tedne v Evropo in takrat se je v zamejstvu spet srečal z domačimi, ki so ga prišli pozdravit iz domovine.

Srečanja so bila nepozabna, je zapisal, ob pristanku na evropskih tleh pa ga je zajela nepopisna domačnost.

V začetku 70. let ga je podjetje premestilo v Evropo, v Zürich, kjer se mu je najprej pridružil sin Radko, ki je tam nadaljeval študij, kmalu nato še žena Ančka, Katrca pa je prišla iz Montevidea že v Stuttgart v Nemčiji, kjer je imelo Komotarjevo podjetje nov sedež. Sin Toni je študiral in se ustalil v New Yorku.

Dragocen kamenček v mozaiku burne slovenske zgodovine 20. stoletja

Dr. Anton Komotar je zastopal liberalni krog v zdomskem Slovenskem narodnem odboru. Od leta 1985 do samorazpustitve leta 1990 je bil njegov podpredsednik. Umrl je v Stuttgartu 10. oktobra 2007.

Pokopali so ga na Vrhniki. Žena Ančka je v Stuttgartu umrla dobra štiri leta pred njim, 11. julija 2003.

Spomini Antona Komotarja so zabeležke človeka, predanega družini in idealom. Na vprašanje Igorja Krašne, ki ga je intervjuval za mesečnik Naša luč, kaj naj bi bilo vodilno spoznanje, ki ga je začutil v svojem pestrem življenju, odgovoril:

»Mislim, da je to bila objektivnost. K njej sem se trudil in vedno sem želel stvari objektivno precenjevati. K temu sem se vedno nagibal.«

Zapisovanje spominov je zaključil leta 1987 in z njimi dodal dragocen kamenček v mozaik burne slovenske zgodovine 20. stoletja.