Nadaljevanje iz: Anton Kokalj, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ, domobranci [1]

Zadnji dnevi polkovnika Antona Kokalja

Zadnja fotografija, ki jo je polkovnik Anton Kokalj poslal ženi iz Trsta in je datirana 22. 11. 1944. VIR: družinski arhiv

Dr. Tine Velikonja je leta 1998 v razpravi Smrt kraljevega adjutanta (Zaveza, letnik 8, št. 29, junij 1998), str. 34–45; dalje: Tine Velikonja), ki je bila že omenjena v prispevku Erike Jazbar, zbral razpoložljive podatke o življenju in smrti poveljnika »primorskih domobrancev« oziroma Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ), polkovnika Antona Kokalja. Nekatere podrobnosti o njegovih zadnjih dnevih so se medtem dodatno razjasnile, druge, zlasti glede časa in kraja smrti ter »pokopa«, pa ne. V tem prispevku je nekaj doslej neobjavljenih podatkov.

Poročilo o ugrabitvi v Gorici v Slovenskem poročevalcu 8. maja 1945.

O smrti Antona Kokalja iz partizanskih virov

Prvo vest o tem, da so predstavniki novih oblasti zajeli polkovnika Kokalja, je objavil Slovenski poročevalec 8. maja 1945, takrat tiskan v Trstu, v krajšem dopisu iz Gorice z naslovom Izdajalcem plačilo za njihovo delo (str. 2). Avtorica članka Roži Kandus (1921–2014) je bila takrat partizanska učiteljica in dopisnica Tanjuga. Na ta dopis je opozoril Velikonja v omenjenem prispevku, vendar nenatančno, saj je napisal: »Že dan ali dva po aretaciji je bila v Slovenskem poročevalcu objavljena skromna vest: V roke pravice je prišel slovenski izdajalec Toni Kokalj. Ustreljen je bil v Gorici.« V njem med drugim beremo: »Naša Narodna zaščita čisti Goriško fašistične in belogardistične mrhovine. /.../ Danes postaja resnica, kar smo vselej trdili in kar nam je tudi v najhujših urah našega pravičnega boja dajalo pogum, da nihče ne bo ušel, kdor se je proti ljudstvu pregrešil, ker je ljudstvo samo najhujši sodnik. Ljudje pomagajo svoji Narodni zaščiti iskati izdajalce in vse, ki so krivi trpljenja in žrtev naših ljudi. Narodni zaščiti v Gorici je padel v roke veliki izdajalec Kokalj, bivši domobranski podpolkovnik. Z njim so prišli v roke pravice mnogi vidnejši belogardistični propagatorji, ki so prišli v Gorico z upanjem, da bodo tu želi večje uspehe. Ljudstvo samo jih je s prstom pokazalo. /.../ Ljudje se dobro zavedajo, da dokler ne očistijo svojih mest poslednjih sovražnikov, bo pot k obnovi domovine in srečnemu življenju dolga in negotova.«

Zločinci o domobranskih »zločincih«

Nekdanji namestnik goriškega okrožnega načelnika Narodne zaščite (NZ) Franc Hvala je leta 1988 v knjigi o njenem delu na Primorskem napisal: »Narodna zaščita je odkrila nekaj fašističnih in domobranskih zločincev, med katerimi sta bila tudi Anton Kokelj (!) in njegov tajnik Šmid, znana organizatorja domobranstva na Primorskem. Potovala sta s ponarejenimi dokumenti.«

/Franc Hvala - Peter, Organizacija in delo Narodne zaščite med NOB na Primorskem 1941–1945. Prispevek k zgodovini Narodne zaščite na Primorskem, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, Ljubljana, 1988, str. 227. Kot vira tega, a tudi drugih podatkov skupna opomba št. 393 navaja neko poročilo okrajnega načelstva NZ, ki ima sicer po prenosu arhiva Inštituta za zgodovino delavskega gibanja (kasneje: Inštituta za novejšo zgodovino) v Arhiv Republike Slovenije novo signaturo, vendar v njem ni tega podatka, in dva pričevalca. To sta Niko Perko in Ludvik Gabrijelčič./

Spomini Julija Beltrama Tukaj je Jugoslavija. Goriška 1945–1947, Založba Lipa in Založništvo tržaškega tiska, Koper, 1983.

Julij Beltram - Janko, ki je bil maja 1945 sekretar goriškega okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije in tajnik goriškega okrožnega odbora Osvobodilne fronte, je v svoji rekonstrukciji prvega povojnega obdobja na Goriškem že pred tem, leta 1983, o Kokalju in Narodni zaščiti napisal podobne besede, vendar s pomembnim dodatkom (Tukaj je Jugoslavija. Goriška 1945–1947, Založba Lipa in Založništvo tržaškega tiska, Koper, 1983, str. 29 in 39): »Izsledili so tudi nekaj fašističnih in domobranskih zločincev, med katerimi sta bila polkovnik Anton Kokalj in njegov tajnik Šmid, znana organizatorja domobrancev na Primorskem. Oba sta potovala s ponarejenimi dokumenti. Predali so ju OZNI.«

Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem (1982).

Konec aprila 1945 je izginil v bližini Gorice

Dr. Boris Mlakar, ki se je s primorskim domobranstvom zgodaj ukvarjal kot zgodovinar, je leta 1982 v knjigi Domobranstvo na Primorskem o Kokaljevem koncu v skladu z Geržiničevimi spomini, ki bodo tu še omenjeni, zapisal: »Polkovnik Kokalj se je že v Trstu sprl s svojimi častniki ter ni odšel na ladjo, temveč s svojim avtom proti Gorici. Tam je izginil oziroma ga je po nekaterih podatkih ujela OZNA.« /Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem (1943–1945), Založba Borec, Ljubljana, 1982, str. 220–221. V op. št. 439 omenja tudi povsem nepreverjene glasove: »O Kokaljevem koncu obstaja še več verzij, npr. da je naredil samomor, da so ga Nemci opili in pustili partizanom itd.«/

V svojem temeljnem delu Slovensko domobranstvo (Ustanovitev, organizacija, idejno ozadje, Slovenska matica, Ljubljana, 2003, str. 130, op. 250) pa je leta 2003 zapisal le: »/.../ konec aprila 1945 je izginil v bližini Gorice.«

Strahote grgarskih jam

Strahote grgarskih jam je naslov kratkega članka, ki je izšel v lističu Gorica, ki je izhajal natipkan v nekaj izvodih kot zbirka nekakšnih agencijskih vesti za izbrane prejemnike. Zanimivo bi bilo raziskati, koliko teh vesti je bilo nato objavljenih v zamejskem in begunskem tisku oziroma upoštevanih pri oblasteh. V glavi je zapisano »Dopisni urad Gorica (DUG), 8. oktobra 1945 – Vestnik št. 2«. To publikacijo je urejal dr. Ivan Martelanc (1902–1945), ki je bil v Kokaljevem štabu primorskih domobrancev odgovoren za kulturno-politični odsek, po vojni pa se je v glavnem zadrževal v Trstu, dokler ni Ozna njega in žene Amalije (Malči) Grintal 26. oktobra 1945 ugrabila v Ul. Buonarroti v Trstu in odgnala čez mejo, kjer sta »izginila« (Strahote grgarskih jam, Grgar, 5. oktobra, Gorica, Dopisni urad Gorica (DUG), 8. oktobra 1945, Vestnik št. 2, str. 3).

Članek se glasi tako: »Po podatkih iz zelo zanesljivih virov so se izkazale vesti o grgarskih 'fojbah' žal za resnične. V tukajšnji okolici poznamo tri take jame. Ena je v bližini grgarskega pokopališča. Sem so zmetali kakih 30 tolminskih domobrancev. Fantje, ki so jih žive pometali v jamo, so bili še precej časa živi, kajti celo noč in še dlje je bilo čuti obupno vpitje iz jame. Dva so potegnili partizani naslednji dan še živa ven. Eden je bil doma iz Zatolmina. Privedli so ga kasneje v Tolmin in ga ustrelili. To jamo so partizani pozneje pokrili z vejami in nanje nametali zemljo. Za vse to so številne priče na razpolago.

Večja taka jama je med Ravnico in Trnovim. Zadnji čas je spregovorilo več prič, ki so povedale, da je bilo v to jamo zmetanih okrog 650 ljudi. Bili so to po večini Goričani, ki so jih pripeljali iz goriških zaporov. Med drugimi je bil v to jamo vržen tudi polkovnik Tonči Kokalj. Nekatere so metali v jamo žive, druge so površno ustrelili in jih nato pahnili v luknjo. Domačini so okoli te jame več časa opazovali sledove krvi ter našli nekaj molitvenikov in rožnih vencev. Šele prvi dež je zabrisal sledove krvavih dogodkov. Da bi zabrisali vso sled, so partizani vhod v jamo minirali, misleč, da bo obrobno kamenje odprtino zakrilo. Učinek je bil pa baš nasproten, kajti vhod v jamo se je še bolj razširil. Za vse te jame smrti in tudi za strahote, ki so se dogajale meseca maja ob njih, so na razpolago številne priče.«

Gorica, Vestnik št. 2, 8. oktobra 1945.

Skrivnost brezen med Grgarjem in Trnovim

Na katero jamo je meril avtor, ni čisto razvidno, verjetno na brezno Cvetrež, ne na Podgomilo. Iz doslej objavljenih podatkov pa v nobeno izmed jam okoli Grgarja maja 1945 niso zmetali toliko ubitih. Morišča in grobišča so raziskovale že zavezniške oblasti in iz njih dvigale posmrtne ostanke ubitih, saj je bilo tisto območje do razmejitve septembra 1947 v coni A Julijske krajine. Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč (v preteklosti tudi drugače poimenovana) pa je med septembrom in novembrom 2007 pregledala 19 kraških brezen, tudi štiri jame okoli Grgarja in Trnovega (Joščevo brezno, Podgomila, Zalesnika, Cvetrež). Nato je v letu 2013 poskrbela za »sanitarni iznos človeških posmrtnih ostankov« tudi iz teh štirih jam, vendar le »vidnih« posmrtnih ostankov s površja dna jam, ki jih marsikje prekrivajo odpadki. V Joščevem breznu so našli najmanj 4 ubite, v Podgomili najmanj 27, v Zalesniki najmanj 30, v Cvetrežu pa najmanj 6 ubitih. Po popisu so človeške ostanke predali v mariborsko kostnico. /Draško Josipovič, Luka Rozman in Petra Leben Seljak, Sanitarni iznos človeških posmrtnih ostankov iz kraških brezen v letih med 2013 in 2017, Nemoč laži, Poročilo 4 Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2011–2018, ur. Jože Dežman, Družina, Ljubljana, 2019, str. 371–376./

Alojzij Geržinič (Ljubljana, 1915–Buenos Aires, 2008), leta 1985.

»Postavite mi slovensko šolstvo!«

Prof. Alojzij Geržinič (1915–2008), ki je bil leta 1945 v okviru Slovenskega narodnega varnostnega zbora referent za slovensko šolstvo v tržaški pokrajini, je bil v tesnem stiku s polkovnikom Kokaljem, ki ga je uradno določil za to mesto in mu prve dni januarja ob prvem srečanju naročil: »Postavite mi slovensko šolstvo!« /Alojzij Geržinič, Pouk v materinščini – da ali ne?, Delo za slovensko šolstvo na Tržaškem v zadnjih mesecih nemške okupacije, Založba Sij, Buenos Aires, 1972 (dalje: Geržinič), str. 12. Omenjeno knjižico je avtor pozneje vključil v obsežnejše delo: Alojzij Geržinič, Od Save do Srebrne reke, Mladika, Trst, 2015. Tam je ta navedek na str. 167./

V spominih iz leta 1972 je tako opisal zadnje vojne dneve v Trstu: »Zadnji dnevi v Trstu so bili polni tistega neizraznega razpoloženja, ko se nekaj privajenega ruši in se v tisoč znakih napoveduje nekaj drugega. Kaj prinašajo spremembe človeštvu, narodu, meni?

Tiste dni je polkovnik Kokalj sklical častnike. Govoril je o položaju. Skušal je izžarevati gotovost in vojaško odločnost, a so se trdno odrezanim zlogom pridruževali skoro ihteči.

Zbrali smo se še pri maši. Tu se Kokalj ni mogel premagati – jokal je. Videlo se je, kako ga teži odgovornost, in slutiti se je dalo, da tudi negotovost in osamljenost. Med njim in najvišjimi častniki je nato prišlo do preloma. Polkovnik je vodstvo prepustil dr. Kovačiču, sam pa je z avtom odbrzel proti Gorici. Z njim sta odšla Schmied in Jenko. Nikjer še ni popisano, kaj se je na poti zgodilo; kot gotovo pa velja, da so Kokalja zajeli partizani, ga likvidirali in vrgli v jamo.« /Geržinič, str. 126–127, v II. izdaji na str. 275. Dr. Kovačič je bil major Jože Kovačič, Schmied je bil nadporočnik Ivan (Janko) Šmid, Jenko pa višji narednik, po drugih podatkih štabni oficir Janez (Ivan) Jenko./

Kokalj je bil takrat star 52 let. Geržinič in drugi častniki so se iz Trsta umaknili po morju s konvojem hrvaških in nemških ladij ob enih v noči na 1. maj 1945. Ustavili so se ob izlivu Tilmenta. Angleži so večino kmalu prevzeli, Geržiniča in nekatere druge pa šele po približno dveh tednih »počitnic na mivkasti obali« spravili v taborišče v Ceseni (Geržinič, str. 127–130, v II. izdaji na str. 275–278).

Spomini Alojzija Geržiniča Od Save do Srebrne reke, Mladika, Trst, 2015.

Major Rudolf Wagner, zadnji načelnik štaba primorskih domobrancev 

Kot je o tej poti napisal zadnji načelnik štaba primorskih domobrancev, major Rudolf Wagner, se je 1. maja »41 pripadnikov glavnega štaba SNVZ v Trstu priključilo hrvaški mornarici v tržaški luki«. Ob izlivu Tilmenta so se predali Angležem. Glavnina je na svojih ladjah z drugimi prebežniki odplula do Ankone. Tam so jih spravili v taborišče za nemške vojne ujetnike, nato poslali v taborišče v Tarantu. Tam sta majorja Jože Kovačič in Rudolf Wagner 9. maja predala Angležem spomenico, v kateri sta obrazložila značaj SNVZ, protestirala, ker da so z njimi dotlej ravnali »kot z nemškimi vojnimi ujetniki oziroma celo kot z vojnimi zločinci«, ter zahtevala stik s »kraljevo jugoslovansko vojsko v inozemstvu« ter celo vrnitev k SNVZ v Trst ... /R. W., Pričevanje, Odprti grobovi IV, ur. Franc Ižanec, tj. Marjan Kocmur, Buenos Aires, 1971, str. 261–263./

Pričevanje Rudolfa Wagnerja v knjigi Franca Ižanca (ps. Marjana Kocmurja) Odprti grobovi IV., založil dr. Filip Žakelj, Buenos Aires, 1971.

O tem je pisal tudi le s kraticami podpisani avtor članka iz leta 1972 o primorskih domobrancih nasploh. O Kokalju je zapisal: »Polkovnik Kokalj je iz Trsta odšel proti Ajdovščini in Gorici. Dejal je, da hoče domobranske posadke odpeljati na zapad. Poročila pravijo, da so ga partizani v Gorici ujeli in umorili.« /P. D. Č., Primorski domobranci, Tabor, letnik 9, št. 4, april 1972, str. 97. Članek brez navedbe vsebuje več delov članka Rudolfa Wagnerja Primorski slovenski domobranci, Tabor, letnik 6, št. 4, april 1969, str. 90–93, kjer pa ni omenjene trditve o Kokaljevi smrti./

Naslednje dni so njegovi spremljevalci našli pot v Furlanijo

Podobno je zapisal takratni podporočnik SNVZ, poznejši univerzitetni profesor v ZDA, Tinetov brat Jože Velikonja (Jože Velikonja, Umik, Zaveza, letnik 8, št. 28, marec 1998, str. 38–40): »Polkovnik Kokalj se je hotel pridružiti vojakom in je zato v nedeljo 28. aprila s spremstvom odšel iz Trsta in prišel do Gorice. Nameraval je nadaljevati pot do Ajdovščine. V ponedeljek je s presenečenjem ugotovil, da so na cestah partizani. Iskal je pomoč pri nadškofu Margottiju, ki mu v tistih razmerah ni mogel pomagati. Kokalj ni vedel, da so se prav takrat dobrovoljski in domobranski oddelki premikali skozi Gorico proti Furlaniji. Naslednje dni so njegovi spremljevalci našli pot v Furlanijo, on sam pa ni hotel bežati. Tako so ga v Gorici zajeli partizani in ga ustrelili.«

Jože Velikonja, Umik, Zaveza, letnik 8, št. 28, marec 1998, str. 38–40Kokaljev svak, poročnik Vladimir (Vlado) Mazi, ki je bil na koncu v tržaškem štabu in se rešil z ladjo ter potem živel v ZDA, pa je tako navajal Kokaljevo odločitev za pot v Gorico (Tine Velikonja, str. 42.): »Čakam Angleže. Z njimi se dobro poznam. Vedno so hodili na dvor. Jezik obvladam. Komaj čakam, da zagledam prvega, potem sem rešen. Še v pomoč jim bom in pomagal bom tudi domačim ljudem.«

Stavba nekdanje bolnišnice usmiljenih bratov v Gorici. FOTO: Erika Jazbar

Pričevanje Kokaljevega zadnjega spremljevalca Janka Šmida

O Kokalju je leta 1982 izšlo v Gorici kar podrobno geslo v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki se opira tudi na pisanje Alojzija Geržiniča in Borisa Mlakarja. /Ured.(ništvo), Kokalj Anton, Primorski slovenski biografski leksikon, ur. Martin Jevnikar, 8. snopič (nato vključen v II. knjigo), Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 1982, str. 98–99./

Pri zbiranju podatkov za geslo sem sodeloval tudi podpisani in 23. aprila 1982 mi je uspelo stopiti v stik z nekdanjim nadporočnikom SNVZ Jankom Šmidom, ki je s Kokaljem delil zadnje dneve. Zanimalo pa me je tudi, koliko ve o Vauhnikovi obveščevalni skupini v Trstu.

Slovenska pomlad je bila še daleč, zato je bilo srečanje v Šiški bolj konspirativno in obljubil sem, da njegovega imena ne bom objavil. Nekaj dejstev iz pripovedi sem veliko kasneje bežno omenil kakemu zgodovinarju, danes pa jo lahko objavim. S Šmidom nisem imel več nobenega stika. Dobesedno sem si o srečanju zapisal (avtorjev arhiv):

»Nič kaj vesel ni bil, čeprav zelo prijazen in prijeten. Odločen katoličan in antikomunist, a trdno prepričan v še vedno trajajočo nevarnost komunističnih maščevanj, spletk in teroriziranja. Zato njegovo ime absolutno ne sme na dan. O Kokalju povedal, da živita v Ljubljani stara vdova in poročena hči, a odločno odsvetoval, da bi se obrnil nanju, ker da bi jih spravil v strah. Kokaljevega sina so po vojni nekam zvabili in se ni vrnil ...

Šmid je bil uradno Kokaljev tolmač za nemščino (doma iz Železnikov, pred vojno bančni uradnik), v bistvu njegov osebni pomočnik, tolažnik ipd. Kokalj je bil pred vojno adjutant kraljice Marije in konjeniški polkovnik (menda je bil adjutant regenta kneza Pavleta; Tine Velikonja piše, da je bil adjutant mladoletnega kralja Petra, avt. op.).

Kokalj je pil in je imel proti koncu »delirium tremens« (o težavah zaradi alkohola sta pisala tudi Geržinič in Tine Velikonja, avt. op.). Zadnje mesece skoraj duševno odsoten, le formalno poveljeval. Osebno po Šmidovem mnenju poštenjak, ki ga je sam imel rad morda kot očeta (to bolj iz besed, ni tako izjavil). Ko so šli z avtom proti Gorici – ne ve, zakaj, Jenkove usode se ne spominja, – je moral Kokalja voditi za roko, ker je bil brez vsake pobude. Dospela sta v Gorico. Najprej sta se skrila v bolnišnico (usmiljenih bratov), kjer Š. dobil civilno obleko (Kokalj že prej v civilu). Svetovali, naj se skrijeta drugam, ker nekdo v hiši ni bil zanesljiv, po mestu pa so že gospodarili partizani. Skušala sta na škofijo, a odklonjena, češ da bi škodovala. Po dveh dneh takega skrivanja sta se brezglavo podala ob Soči proti jugu. Nekje pri Vrtojbi so ju ustavili partizani. Š. trdil, da sta taboriščnika, vendar odvedena in takoj ločena. V goriškem zaporu je Š. skoraj zblaznel zaradi razmer, rešila ga je molitev skozi noč in dan. Slišal je še Kokaljevo vpitje: »Kje je Šmid?« Potem pa nič. Nikoli ni točno zvedel, kje in kako ter kdaj so ga končali.

Š. in drugi ujeti primorski domobranci so kot skupina imeli proces prve dni jan. 46. Obsojen na nekaj let, menda nihče na smrt (stvar je bila bolj zapletena, o tem v nadaljevanju, avt. op.).

Za Golca ipd. ni nikoli slišal. Ve le za V. Vauhnika, ki je prespal pri njem v Trstu, ko se je iz Lj. umikal v Švico. Skušal bo posredovati rojstne ipd. podatke o Kokalju. Za podrobnosti o smrti oz. ujetju ve le on, zato neuporabne oz. uporabljive ob svojem času po moji vesti.«

Stavba nekdanje bolnišnice usmiljenih bratov v Gorici. Relief, ki nad vhodom upodablja ustanovitelja tega reda, sv. Janeza od Boga. FOTO: Erika Jazbar

Pričevanje z goriške nadškofije

Koliko so ti spomini natančni in zanesljivi zaradi minevanja let in prestanega stresa, je seveda vprašanje, v povezavi z drugimi viri pa izkazujejo verodostojnost.

Eden izmed takih virov, ki spet prihaja od neposredne priče nekaterih opisanih dogodkov, so spomini duhovnika in poznejšega dekana v Kanalu ob Soči Srečka Šuligoja (1923–1997), ki je 10. februarja 1988 napisal, kasneje pa v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1990 objavil spominski zapis o tem, kako je bil kot bogoslovec ob nadškofu Carlu Margottiju, ko so ga partizani maja 1945 prej aretirali, nato pa izgnali v Videm. /Srečko Šuligoj, Aretacija nadškofa Margottija (1.–8. maja 1945), Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1990, Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 1990, str. 34–39./

Izvirni tipkopis je z znanstvenim aparatom leta 2018 objavil dr. Renato Podbersič (Spomini Srečka Šuligoja iz leta 1945, Dileme, letnik 2, št. 2, 2018, str. 157–180; dalje: Podbersič).

Nadškof, domobranci? Ne, morilski komunisti.

Glede Kokaljevega obiska na nadškofiji je Šuligoj zapisal (Podbersič, str. 171–172. V op. 32 Podbersič domneva, da je bilo Kokaljevo truplo odvrženo v jamo Zalesnika pri Grgarju): »Drugo jutro, 1. 5., okrog 9. ure sta prišla dva moža srednje postave, precej v strahu, civilno oblečena. Želela sta govoriti z g. nadškofom. Nista pa hotela se predstaviti. Javil sem nadškofu. 'Falli passare.' (prevod: Naj vstopita!) Bila sta pri njem nekako deset minut in sta tiho zaskrbljeno odšla. Nadškof mi pravi: 'Li conosci?' (Ju poznaš?) 'Mai visti.' (Nikoli ju nisem videl.) 'Uno è il colonnello dei domobranci Kokalj, l’altro il suo vice, capitano. Pensa tu, mi vengono a pregare affinchè io li nasconda nel mio palazzo. Risposi, impossibile. Se c’è un luogo male adatto per questo è proprio la casa mia. Passate l’Isonzo, credo che ci sia ancora tempo.’ (Eden je domobranski polkovnik, drugi je njegov namestnik, stotnik. Pomisli, prišla sta me prosit, da ju skrijem v svoji palači. Odgovoril sem: nemogoče. Če je kak neprimeren kraj za to, je ravno moja hiša. Prekoračita Sočo. Mislim, da sta še v času.) Ta dva nespametna sta mislila, da se bosta skrila bolj varno v domu usmiljenih bratov v via Diaz. Kmalu so ju odkrili, ali sta se sama javila, in sta izginila verjetno v kakšni jami v bližini Grgarja. A o tem se je govorilo pozneje. Sam sem si mislil, v kakšnih rokah so bili njim zaupani domobranci.«

Nadškofijski dvorec v Gorici. FOTO: Erika Jazbar

Franc Dragar – še en Kokaljev spremljevalec

Podrobnosti se ne skladajo s Šmidom, bistvo pa. Ostaja še vprašanje, koliko je bilo Kokaljevih spremljevalcev in kaj je bilo z njimi. Geržinič je omenil Šmida in Janeza (Ivana) Jenka. Šmid je navajal Jenka, vendar se njegove usode ni spominjal. Kokaljeva vnukinja je v intervjuju z Eriko Jazbar omenila Vlada Mazija, a Tine Velikonja je kot četrtega potnika v avtomobilu, ki je Kokalja popeljal v Gorico, predstavil drugega človeka in objavil njegovo podrobno pričevanje. To je bil učiteljiščnik Franc Dragar, ki je bil skoraj sosed Kokaljevih in je spomladi 1944 dopolnil 18. leto. Pozvali so ga v organizacijo TODT, zato se je s pomočjo Kokaljevih raje vključil med primorske domobrance v Trstu. Avgusta 1944 ga je polkovnik zaposlil kot svojega ordonanca. Sobo je dobil v hiši, kjer je v ulici Giulia prebival Kokalj, in skrbel za njegove prostore. V jedilnici pa se je za kosila in večerje zbiralo še kakih 20 častnikov (Tine Velikonja, str. 41).

Za pot sem pripravil tudi kovček s civilno obleko

Dragar je takole pripovedoval Tinetu Velikonji: »V nedeljo, 29. aprila, smo se kasno popoldne odpravili v Gorico. Vozil je tajnik Šmid, v avto sem šel jaz in štabni oficir Janez Jenko. Za pot sem pripravil tudi kovček s civilno obleko. Že v sobi je opazil, kaj nameravam, in je kovček jezno zagnal proč. Sam nisem bil tako prepričan, da civilne obleke ne bomo potrebovali, in sem kovček skril v prtljažnik pod drugo prtljago.

V Gorico smo prišli ponoči, se namestili v hotelu in šli spat. Drugo jutro, v ponedeljek, 30. aprila, zaslišimo ob pol devetih zjutraj alarm. Povedali so nam, da so Nemci zapustili Gorico in to naznanili s sireno. Preoblekli smo se v civilne obleke. Svojo sem dal Šmidu, meni pa so ostale kratke hlače in športna srajca, čevlje smo že tako imeli civilne. V hotelu smo pustili uniforme, orožje, vse dokumente razen osebnih izkaznic in poiskali vinskega trgovca, ki je stanoval v centru mesta. Na poti do njega se je slišalo streljanje. Priče smo bili, kako je trojica četnikov napadla večjo skupino Italijanov, vojakov Mussolinijeve salojske republike. Čeprav so bili v premoči, si niso upali odgovoriti z orožjem, ampak so poskakali čez ograjo na bližnji vrt.

Če pridejo partizani, bodo prišli pome, če Italijani, pa nič boljše

Gospodinja je praznovala rojstni dan in smo bili deležni slovesnega kosila. Drugih gostov ni bilo, ker je bilo na cesti prenevarno. Trgovec nam je razložil, da pri njem ne moremo ostati: Dovolj prostora imamo, vendar pri meni nocoj niste varni. Če pridejo partizani, bodo prišli pome, če Italijani, pa nič boljše. Kasneje sem izvedel, da so vse odpeljali in zaprli. Gospodar je v zaporu umrl. Pravili so, da si je vzel življenje tako, da je z glavo butal v zid.

Popoldne je šel polkovnik s Šmidom h goriškemu nadškofu Margottiju. Ker ju do večera ni bilo nazaj, so nama svetovali, naj greva v Šempeter in najdeva prebivališče v nekem gostišču. Tam sva povedala, da se vračava iz Trsta, kjer so naju zaprli ob neki raciji. Skušala sva zaspati, pa se ni dalo, ker so spodaj že proslavljali svobodo. /.../

Uradna upodobitev goriškega nadškofa mons. Carla Margottija.

Gorica je bila tiste dni izključno v partizanskih rokah

Po kosilu, bilo je 1. maja, je prišla v gostišče, kjer sva bila, starejša gospa in iskala mene. Takrat sva povedala, kdo sva. Bila je škofova kuharica: 'Polkovnik Kokalj je naročil, da pojdite v splošno bolnišnico. Tam se dobite.' /Bolj v skladu s pripovedjo bi se zdelo, da je prišla od vinskega trgovca in da je šlo za bolnišnico usmiljenih bratov, avt. op./

Na pot sem šel sam. Hčerka mi je na srajco našila slovensko trobojnico. Pomešal sem se med množico. V bolnišnici sem se ustavil pri vratarju in povedal, koga iščem. Partizanov še ni bilo videti. Vratar mi je odgovoril: 'Bil je tukaj in vas čakal. Prišla je narodna zaščita in ga pravkar odpeljala.'

Vrnil sem se v gostišče. Po dveh dneh so nama lastniki povedali, da postaja pri njih preveč nevarno. Zatekla sva se k jezuitom v Gorico. Tam sta bila že dva profesorja s slovenske gimnazije. Pater Javh /p. Janez Jauh (1905–1978/ naj bi imel nekaj z Angleži, vendar je bila Gorica tiste dni izključno v partizanskih rokah, tako da je imel v resnici zveze s partizani. Prosili smo ga, naj nam pomaga in preskrbi dovoljenja za pot prek Soče, da bi šli v Italijo. V soboto, 5. maja, nas je poklical: 'Sami ste krivi. Partizani so vas že dostikrat pozivali, da prestopite k njim.' Odklonil je vsako pomoč in zahteval, da odidemo. Ironija usode je hotela, da so ga partizani čez dan ali dva zaprli in spustili šele po nekaj mesecih. Leta 1948 so ga na znanem jezuitskem procesu obsodili na devet let zapora. Napotili smo se proti Vidmu. Straže niso bile stroge. Šel sem z Jenkom. Najin edini dokument sta bili osebni izkaznici še iz časov Ljubljanske pokrajine. Razlagala sva, da je doma vse razbito in greva k sorodnikom. V Vidmu sva se javila Angležem in jim povedala, da hočeva v Italijo. Predali so naju garibaldincem /italijanskim komunistično usmerjenim partizanom, avt. op./, ti pa našim. Mobilizirali so naju tako, da so dali vsakemu puško, od uniforme pa samo titovko. Jenko je ušel, jaz pa sem bil za telovo že v Avčah in sodeloval pri častni partizanski straži med procesijo. /.../ Po čudni sreči sem se po nekaj mesecih vrnil domov. /.../« /Tine Velikonja, str. 42–43./

Štirje potniki iz Trsta v Gorico: eden ubit, trije so preživeli

Tudi ta pripoved se v podrobnostih razlikuje od prejšnjih pričevanj, a nam pojasnjuje usodo dveh potnikov. Janez (Ivan) Jenko je pozneje živel v ZDA, vendar o vsej zadevi ni govoril (Janez Grum, ustna izjava 23. oktobra 1990). Izmed štirih prvotnih potnikov iz Trsta v Gorico je torej protagonist te žalostne zgodbe izgubil življenje, eden se je podal v begunstvo, eden se je po nekaj mesecih vrnil domov v civilno življenje, Kokaljev šofer in tajnik Šmid pa je štiri leta preživel v zaporih.

Gradivo o »sodnem« procesu proti pripadnikom SNVZ

Ivan Šmid, rojen 20. septembra 1913 v Železnikih, zavarovalni agent banke Slavije, a tudi študent na Filozofski fakulteti, poročnik (v drugih dokumentih nadporočnik) SNVZ, samski, se je znašel med približno 88.000 ljudmi na Slovenskem, za katere je kljub delno uničeni dokumentaciji ohranjen vpis v »zaporne knjige« taborišč in jetnišnic, ker jim je bila v obdobju 1945–1950 odvzeta prostost. /Za natančen pregled ohranjenih seznamov, evidenc, registrov pripornikov v takratnih slovenskih taboriščih in zaporih glej: Tadej Cankar, Serija Zaporne knjige v arhivskem fondu povojnih organov za notranje zadeve, Vpisniki povojnih taborišč, priporov in zaporov v arhivskem fondu SI AS 1931 RSNZ SRS, Pravica do groba, Republika Slovenija in vojni grobovi, 5. poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ur. Jože Dežman, Družina, Ljubljana, 2021, str. 117–133./

Na seznamu pripornikov iz »baze sodišče Ljubljana« je pod številko 1727 kot dan njegovega »prihoda« vpisan 20. maj 1945. Kot vzrok aretacije je zapisano: »osebni tajnik ppolk. Kokalja«, kot dan »odhoda« v Prisilno delavnico pa je naveden 20. julij 1945. Zaslišan je bil 25. junija, ob tem datumu pa je črka »m« (SI AS 1931, t. e. 1069, Seznam pripornikov iz baze sodišče Ljubljana).

Tega zaslišanja v arhivu ni (kot ni nobenega zaslišanja polkovnika Kokalja), Šmidov osebni dosje, ki ga je mogoče vseboval in je obsegal le 21 strani, pa v arhivu ni ohranjen (Za omenjene podatke in dragocene nasvete za iskanje še v drugih fondih se zahvaljujem Tadeju Cankarju iz Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani).

Na seznamu pripornikov v Centralnih zaporih v Ljubljani (vse zapore je takrat upravljala Ozna) je pod številko 2000 kot dan Šmidovega prihoda zabeležen 20. julij 1945, 5. septembra pa so ga poslali v sodne zapore. Pri njem je še zabeleženo (SI AS 1931, t. e. 1069, Seznam pripornikov v Centralnih zaporih UDV za Slovenijo): »V Trstu pri narodni straži, 19. 1. 44 – 28. 4. 45.«

Mitja Ribičič sprožil postopek proti »članom organizacijskega štaba SNVZ«

Pomočnik načelnika Ozne za Slovenijo, major Mitja Ribičič je namreč 5. septembra 1945 poslal javnemu tožilcu za okrožno mesto Ljubljana 6 tipkanih strani dolgo kazensko prijavo proti »članom organizacijskega štaba SNVZ« in predlagal kazensko postopanje proti sedmim častnikom primorskih domobrancev, med katerimi je bil tudi Ivan Šmid.

Začel se je za današnjega opazovalca presenetljiv sodni postopek. V obsežni mapi s sodnimi spisi so zaslišanja obdolžencev in nekaterih prič, razbremenilna posredovanja, obtožnica, pisni odgovori na obtožnico, zapisnik javne razprave, sodba in dokumenti, ki so ji sledili. /To gradivo hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana: SI ZAL LJU/0085, t. e. 320, Okrožno sodišče Ljubljana, P. E. Ko 512/45, Dolinšek Franc in sokrivci./

Proces v Ljubljani: dve smrtni kazni

V gradivu bi proučevalec tega poglavja primorske zgodovine našel zanimive podrobnosti, čeprav je glede zanesljivosti posameznih izjav treba upoštevati, da so se obtoženci v času, ko življenje ni bilo veliko vredno, pač branili, kot so vedeli in znali.

Javni tožilec je 7. decembra 1945 podpisal obtožnico in jo 4. januarja 1946 še razširil. Javna razprava na okrožnem sodišču v Ljubljani se je začela 5. januarja 1946 ob 8. uri. Prekinili so jo od 13.45 do 15. ure, končala se je ob 19.30. Vse obtožence so na sodišče prignali iz zapora. Kot javni tožilec je nastopal Leon Perhavec. Iz zapisnika tajnega posvetovanja, ki so ga podpisali predsednik senata Viktor Prohinar ter prisednika Miro Geržinič in Karel Urbančič, zapisnikarica pa je bila Fani Hojkar, izhaja, da so sodniki vse sklepe sprejeli soglasno: da se zavrnejo predlagani nadaljnji dokazi, da je stvar »godna za razsojo«, da se sprejmeta izrek o krivdi in izrek o kazni.

Avguština Vasleta (Žalec, 1922) so obsodili na smrt z obešenjem. Bil je bogoslovec. Med primorske domobrance je stopil marca 1944 in služboval v Tolminu kot narednik. Gestapo ga je 23. junija 1944 aretiral in poslal v koncentracijsko taborišče.

Franca Cokana (Lahovna, 1896) so obsodili na smrt z ustrelitvijo. Bil je major jugoslovanske vojske, zaprt v italijanskih taboriščih. V SNVZ je bil od 13. novembra 1943 do 26. junija 1944, ko se je vrnil v Ljubljano. V štabu SNVZ je vodil gospodarski referat.

Franca Dolinška (Črešnjevec, 1907) so obsodili na 15 let odvzema svobode s prisilnim delom. Bil je poročnik bojnega broda, zaprt v italijanskih koncentracijskih taboriščih. V SNVZ je bil od 1. januarja 1944 do 14. septembra 1944, ko je bil odpuščen zaradi spora s polk. Kokaljem. Od februarja do 14. avgusta je bil s činom stotnika načelnik štaba SNVZ.

Draga Šinkovca (Idrija, 1889) so obsodili na 20 let odvzema svobode s prisilnim delom. Major jugoslovanske vojske, po okupaciji v nemški in italijanski internaciji. V SNVZ je stopil 28. decembra 1944 v Postojni, kjer je služboval do 27. aprila 1945, ko je bil odpuščen zaradi »nezanesljivosti«.

Ivana Šmida (Železniki, 1913) so obsodili na 20 let odvzema svobode s prisilnim delom. Bil je zavarovalni agent banke Slavije, a tudi študent z osmimi semestri filozofske fakultete. V SNVZ je bil od februarja ali marca 1944 do konca kot vojaški uradnik s činom poročnika (v nekaterih dokumentih nadporočnika). Bil je nekakšen osebni tajnik polk. Kokalja.

Dr. Egona Stareta ml. (Trst, 1915) so obsodili na 12 let odvzema svobode s prisilnim delom. Odvetnik. V SNVZ je bil od avgusta 1944 do konca. S činom poročnika je vodil pravni referat v štabu.

Dr. Nikolaja Koritnika (Ljubljana, 1919) so obsodili na 10 let odvzema svobode s prisilnim delom. Bil je doktor prava, v SNVZ je stopil ob veliki noči 1945 in bil nekaj dni ekonom njegove vojaške bolnišnice.

Vse so obsodili tudi na izgubo političnih in posameznih državljanskih pravic z različnim trajanjem (od 5 let do trajne izgube), na popolno zaplembo imovine, na solidarno povračilo stroškov kazenskega postopanja in izvršitve kazni (z izjemo izvršitve smrtne kazni!) in »vsak na plačilo povprečnine v znesku Din 3000.-«. /Za odmev v medijih gl.: Obsodba štaba slovenskih narodnih varnostnih straž, Slovenski poročevalec, 9. januarja 1946, str. 3, in Okno v svet, Slovenski Primorec, 24. januarja 1946, str. 1./

»Sodba« komunističnega »sodišča«

Kot zagovorniki so navedeni dr. Ljuba Prenner za Dolinška, Cokana in Koritnika, dr. Josipina Grosman za Šinkovca, dr. Joahim Ražem za Šmida (a kasneje ga je zagovarjal dr. Josip Kamušič) in dr. Anton Švigelj za Stareta in Vasleta.

V sodbi je zapisano, da so obtoženci »v času sovražne okupacije bili pobudniki, organizatorji in člani izdajalske organizacije SNVZ na Primorskem in kot taki sodelovali z okupatorjem s tem, da so:

a) z lažno propagando rušili enotnost slovenskega naroda na Primorskem in s tem ustvarili izdajstvo in odpadništvo od narodnoosvobodilnega pokreta,

b) članstvo SNVZ skupno z Nemci pošiljali v borbo proti narodnoosvobodilni vojski in pri tem požigali slovenske vasi, odrejali aretacije in poboje pristašev OF, tedaj v času vojne in sovražne okupacije delovali kot pobudniki, organizatorji ter člani SNVZ, ki je povzročitelj ubojstev, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja prebivalcev Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacije, ter idejno pobujali in organizirali vojaške formacije SNVZ, tedaj formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljanov z namenom podpirati sovražnika in se z njegovim orožjem boriti zoper svojo domovino.«

Nato so opisane še naloge posameznih obtožencev pri SNVZ ter nekatera očitana dejanja.

Zanimivo je, da je Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo javila sodišču, da ni prejela nobene prijave proti sedmim obtožencem.

In zanimivo je tudi to, da se razen Šmida nihče izmed njih ob koncu vojne ni skušal umakniti na varno. Če so vsi podatki resnični, so Dolinška aretirali doma v Ljubljani 24. maja 1945. Cokan se je javil oblastem 13. maja, nakar so ga na njegovem stanovanju v Ljubljani aretirali 1. junija. Šinkovca so aretirali 3. maja 1945 pri nečaku v Postojni. Stare se je v Trstu sam javil, na njegovem stanovanju pa so ga aretirali 11. maja 1945 skupaj s Koritnikom. Vasleta so aretirali 20. junija 1945 v zbirni bazi Gozd-Martuljek, kjer se je znašel kot povratnik iz taborišča Dachau.

V kazen se je vračunal »zavarovalni pripor«, ki je nastopil z aretacijo na omenjeni datum in uro ter minuto, ki so navedeni v spisu.

Ivan Šmid je na zaslišanju pred preiskovalcem Dragom Gregorinom 8. novembra 1944 izjavil, da so ga aretirali »3. 5. 1945 ob 18. uri v Gorici na cesti«, kar je obveljalo v vseh nadaljnjih dokumentih in se nekoliko bije z že navedenimi pričevanji.

O aretaciji in usodi polkovnika Kokalja, ki se seveda veliko omenja v spisih, pa ne dobimo podatkov.

Poročilo o obsodbah pripadnikov SNVZ na Primorskem v Slovenskem poročevalcu 9. januarja 1946.

Presenetljive prizivne sodbe

Vsi obsojenci so se pritožili in vrhovno sodišče Ljudske republike Slovenije v Ljubljani je 8. marca 1946 pod predsedstvom dr. Lavoslava Mastnaka ob sodelovanju sodnikov dr. Vladimirja Rupnika in Josipa Černeta ter zapisnikarja Franceta Burgerja po zaslišanju pomočnika javnega tožilca LRS Avgusta Severja odločilo, da se sodba glede Dolinška, Šinkovca, Šmida, Koritnika in Vasleta »v celoti razveljavi in stvar vrne prvostopnemu sodišču v ponovno razpravo in razsojo«.

V utemeljitvi je vrhovno sodišče zapisalo, da je sodba »nepopolna in nejasna, ker glede posameznih obtožencev ne ugotavlja konkretnih dejanj, ki naj bi jih storili posamezni obtoženci. Ne ozira se na ugotovljene funkcije, ki so jih posamezni vršili, in pri tem spričo pomanjkanja drugih dokazov ne ugotavlja, v koliko iz teh funkcij posameznikov izhaja, da so bili odn. da niso bili pobudniki in organizatorji in da odgovarjajo ozir. ne odgovarjajo za vojna zločinstva, za nasilja, izvršena od pripadnikov SNVZ«.

Glede vsakega iz te peterice je vrhovno sodišče opozorilo na točke, ki bi jih moralo okrožno sodišče natančno preveriti. Očitalo mu je tudi, da ni zaslišalo razbremenilnih prič niti ni preverilo, ali za koga veljajo predpisi o amnestiji. Podčrtalo je še, da vsi obtoženci sploh niso bili člani štaba SNVZ.

Kaj pa preostala dva obsojenca? Cokanovi pritožbi je vrhovno sodišče delno ugodilo, razveljavilo sodbo in na novo razsodilo. Prvotno smrtno kazen je nadomestilo z obsodbo na 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom.

Tudi pritožbi Egona Stareta ml. je deloma ugodilo, razveljavilo sodbo in ga obsodilo na 6 let odvzema prostosti s prisilnim delom (sprva je bil obsojen na 12 let).

Na konci so dobili precej nižje »kazni«

Za omenjeno peterico sta sledila dva obnovljena procesa pred okrožnim sodiščem v Ljubljani. Pod predsedstvom istega sodnika kot januarja Viktorja Prohinarja (sosodnika Leon Modrijan in Milena Babič, zapisnikarica Mira Žmitek) je ob modificirani obtožbi sodni senat 1. junija 1946 obsodil Franca Dolinška na 4 leta zapora (Babičeva je glasovala proti temu in zahtevala desetletno kazen; prvotna kazen je znašala 15 let), Ivana Šmida soglasno na 5 let (prej 20), Nikolaja Koritnika pa so soglasno »izpustili na prostost«, saj je bil le nekaj zadnjih dni vojne ekonom bolnišnice.

Na obravnavi 20. avgusta 1946 so Šinkovca obsodili na 4 leta (prej na 20), Vasleta pa na 15 let zapora (prej na smrt).

Sodne prigode sedmerice s tem niso bile končane. Cokana so, recimo, avgusta 1947 pomilostili in septembra zavrnili naknadno pritožbo javnega tožilca, vendar je vrhovno sodišče FLRJ to anuliralo, tako da se je junija 1948 spet znašel v zaporu, junija 1949 pa je bil spet osvobojen ... Vasletu so leta 1951 kazen znižali na 11 let. Sledili so še drugi postopki in nižanja kazni. Po demokratizaciji je vsaj za Vasleta znano, da je zahteval in leta 1999 na vrhovnem sodišču dosegel tudi razveljavitev sodbe.

Če na koncu pogledamo, koliko časa so omenjeni pripadniki SNVZ, prvotno zelo strogo obsojeni, dejansko presedeli, se nam pokaže ta slika /SI AS 1931, šk. 1067a, Seznam političnih obsojencev. Na tem seznamu 6.216 imen so osebni podatki obsojencev, vključno s podatki o sodbi, kazni in njeni izvršitvi/:

Avguštin Vasle – prvotno obsojen na smrt – od 20. junija 1945 do 7. januarja 1953,

Franc Cokan – prvotno smrtna kazen – od 1. junija 1945 do 16. avgusta 1947,

Franc Dolinšek – prvotno 15 let zapora – od 24. maja 1945 do 24. maja 1949,

Drago Šinkovec – prvotno 20 let – od 3. maja 1945 do 29. maja 1947,

Ivan Šmid – prvotno 20 let – od 3. maja 1945 do 3. maja 1949,

Egon Stare ml. – prvotno 12 let – od 11. maja 1945 do 11. maja 1951,

Nikolaj Koritnik – prvotno 10 let – od 11. maja 1945 do 1. junija 1946.

Da se razumemo: Bogu hvala, da so oficirji preživeli, vendar je različnost njihove usode in usode toliko mladih fantov in mož, navadnih vojakov, ki so brez sodbe končali v kraških jamah – tako kot njihov poveljnik polkovnik Anton Kokalj – očitna.

Brezno Zalesnika pri Trnovem. FOTO: Erika Jazbar

Da ščitimo po svojih močeh slovenske interese

V kazenski prijavi, ki jo je javnemu tožilcu 5. septembra 1945 poslal Mitja Ribičič, je med drugim zapisano: »Če smo našli kakega Primorca v formacijah SNVZ, je bil to človek, ki se je že zdavnaj požvižgal na zavest, da je član slovenskega naroda.«

Šmid – in podobno nekateri drugi – pa je v odgovoru na obtožnico 31. decembra 1945 napisal, da je bil pred vstopom v SNVZ »pregovorjen, da so Nar. straže predvsem zaščita Slovencev proti Italijanom, da notranji politični napori ne pridejo v poštev in da je treba izkoristiti položaj po kapitulaciji Italije in opozarjati novo oblast na slovenske potrebe na Primorskem«. In še: »Na Primorskem sem ostal do osvoboditve v dobri veri, da kljub neuspehom in izigravanjem s strani okupatorja ščitimo po svojih močeh slovenske interese, s poročili, pritožbami, intervencijami. Ob svoji dobri veri, ali morda lahkovernosti, sem se enega ogibal: lenaril nisem in imel sem dobro voljo.«

Šmid je omenjal tudi svoje slabo zdravje in revščino. Krajevni narodnoosvobodilni odbor iz Železnikov, nekateri znanci in svojci, ki so se pred procesom zavzeli zanj, so poudarjali, da so Nemci vso njegovo družino preganjali: starša in mlajši brat so bili zaprti v Škofji Loki in Begunjah. Mater so po enem mesecu izpustili, oče in brat pa sta bila dva meseca v Begunjah in tri mesece na prisilnem delu na Koroškem. Brat Marjan (7. razred realne) je umrl v Auschwitzu, brat Joško (5. razred klasične gimnazije) je julija 1943 padel kot partizan. Značilno pa je, da nihče ni omenjal brata Klemena (1909–1990) – bil je namreč duhovnik, frančiškan ...

Brezno Podgomila nad Grgarjem. FOTO: Erika Jazbar

Vse čete, razen v Trstu, je prevzel major Janko Debeljak

O svojem delu ob Kokalju je Šmid zapisal, da ga je polkovnik sicer predstavljal kot svojega tajnika, vendar nikoli ni delal samostojno, temveč je bil nekakšen ordonančni oficir in član splošne pisarne. Kokalj mu je narekoval tudi »svoja lastna pisma, ker je bil sam zelo nervozen in bolan in ni rad pisal«, prijavljal je stranke, izpolnjeval vojaške potne dovolilnice, priskrboval stanovanja, ni pa bil navzoč pri pomembnejših obiskih civilistov in pri raportih vojakov. Ob adjutantu ga je po jesenski selitvi večine štaba v Postojno spremljal na redkih potovanjih.

O Kokaljevih nalogah je še zapisal: »Pred božičem 1944 je prejel štab od Globočnika (SS in polic. general) uradno sporočilo, da je Kokalj stavljen do nadaljnjega na dopust obenem z enim oficirjem za osebno službo, kot je to navada. Kokalj je pod tem ordon. oficirjem razumel mene. Vse čete, razen one v Trstu, ki je na razpolago štabu, da je že prevzel na Globočnikovo povelje Debeljak /major Janko Debeljak, 1895–?/, ki bo odslej z nemškimi vojaškimi oblastmi korespondiral direktno. Štab v Trstu naj se bavi odslej le s kult.-političnim delom in vodi evidenco o stanju moštva in opreme, a čete se bodo po drugi strani tudi direktno oskrbovale. Od poveljnikov posameznih čet smo še prejemali poročila o stanju moštva in opreme, od Debeljaka in njegove pisarne pa nič.«

Brezno Podgomila nad Grgarjem. FOTO: Erika Jazbar

Domobranci na Primorskem obdani s tremi nasprotniki

Z Nemci je imel Šmid, kot je sam zatrdil, le službene stike po naročilu predpostavljenih. Z gestapom so imeli le pisemske stike: »SD /Sicherheitsdienst, nacistična varnostno-obveščevalna služba, avt. op./ nam ni zaupal, ker je pri njih še vedno prevladoval vpliv italijanskih agentov in tolmačev, ki so bili poleg tega vešči slovenščine ali bili sploh Slovenci v nemški ali italijanski službi, in so nas nadzorovali povsod, posebno politične osebnosti in propagandiste, in pridno obveščali SD. Na SD so deževale razne ital. pritožbe, kar nam je ta potem pridno s svojimi grožnjami vred dostavljal. Odgovori na take pritožbe so bili edini naši stiki z SD, poleg dopisov, kjer smo mi s svoje strani poročali o nasilstvih ital. policistov in MAS-ovcev in uspeli v večini slučajev, posebno popreje, in smo n. pr. odstranili MAS-ovce iz cele goriške pokrajine. Le v par prvih mesecih me je Kokalj poslal tu in tam na SD, naj s pozivom na njega prosim za izpust kakega Slovenca, za katerega so prišli razni poznani ljudje k njemu s prošnjo za intervencijo, ter sem tudi večinoma uspel.«

Brezno za Cvetrežem pri Voglarjih. FOTO: Erika Jazbar

»Nisem bil njegov sodnik ...«

Šmid je med drugim pisal tudi o raznih intrigah, obtožbah, ki so prihajale iz Ljubljane, in sporih med pripadniki SNVZ, vendar glede na Kokalja »hujših posledic to ni nikdar imelo, ker se je dal od vsakega pogovoriti in je na to pozabil«.

In še Šmidova osebna nota: »Ni mi zaupal stvari, ki se mojega dela niso tikale, razen stvari privatnega in družabnega življenja, v katerem se je navadil na mene, ker sem bil po svojem delu pač v njegovi bližini. Če ga nisem varal, slabo o njem govoril in podobno, ter je on za to vedel ali dal drugim vedeti, je stvar moje narave, ker nisem imel za to povoda niti nisem bil njegov sodnik.«

Tine Velikonja, Smrt kraljevega adjutanta, Zaveza, št. 29, junij 1998Erika Jazbar, Ivo Jevnikar, Polkovnik Anton Kokalj, Zaveza, št. 131, 2024

Prispevek je bil prvotno objavljen v Zavezi, št. 131, marec 2024.

1/26