Pričevanje dr. Tadeje Voje Bergant

V družbi so dajali vtis, da je svoboda, za tiste, ki so jih imeli na piki, pa je bilo strašno

V sredo, 6. oktobra 2021, sem se mudila v Kamniku na domu zdravnice anesteziologinje Tadeje Voje Bergant (1957), kasneje se nam je pridružil tudi njen brat Gregor, elektroinženir in glasbenik, zborovodja ter organist. Tadeja in Gregor Voje sta dva izmed štirih otrok Marije Kokalj Voje in vnuka polkovnika Antona Kokalja (1892–1945), častnika, ki je začel svojo pot v avstro-ogrski vojski, jo nadaljeval v Kraljevini Jugoslaviji, končal pa kot polkovnik Slovenskega narodnega varnostnega zbora. Zadnji dve leti življenja je preživel pri Sv. Ivanu v Trstu, prve dni maja 1945 ga je Ozna aretirala pri Gorici, bil je v zaporu, za njim se je nato izgubila vsaka sled. Njegovi posmrtni ostanki so v enem izmed trnovskih brezen nad Gorico.

Družina Kokalj v Beogradu (1939). VIR: družinski arhiv

Anton Kokalj je bil zaveden Slovenec in srčen človek

Tadeja in Gregor sta mi v večurnem pogovoru spregovorila o dedu Tončiju, kot so ga imenovali domači, pravzaprav o drobcih, ki sta jih lahko napol naskrivaj slišala doma, o njegovi hčerki in svoji mami Mariji (Merici), o stricu Toniju (Tončku), ki ga nista nikoli poznala, ker je bil v prvih povojnih letih življenje končal v nikoli razčiščeni tragični zgodbi. Tako kot oče je tudi on končal neznano kje. Spregovorila pa sta tudi o preganjanju, ki ga je bila družina deležna v času jugoslovanskega komunističnega režima.

Stari mami Mariji (Meri), pravili smo ji nani oziroma nanica, se moram zahvaliti, če sem kaj zvedela o dedu. Rada mi je pripovedovala, da je bil zaveden Slovenec in srčen človek, zelo izobražen in trden katoličan, v uniformi je hodil tudi k maši. O vojnih in povojnih letih smo govorili malo ali nič, tako rada bi kaj zvedela, pa so bili vsi tiho. O starem očetu in obeh stricih, Tončku, ki so ga ubili, ko je bil star 18 let, in Stanetu, ki je umrl kot dojenček, pa smo govorili, vsi trije so ostali živi v naši družini. Nič političnega ni bilo v tem, le ohranjanje spomina na drage osebe.

Anton Kokalj v Zagrebu (1935). VIR: družinski arhiv

Kaj je stara mati pripovedovala o dedu, svojem možu Antonu Kokalju?

Ded Tonči je bil v družini edini otrok, ostal je brez očeta, ko je bil star deset let. Njegova mama Fani je izhajala iz znane družine Šumi iz Kranja, po moževi smrti se je morala prebijati, kot je vedela in znala. Po duši je bil ded kulturnik, ljubil je predvsem literaturo, postal pa je vojak zaradi možnosti zaposlitve in kariere. Konec avstro-ogrske monarhije je dočakal kot major, če bi se zgodovina obrnila drugače, bi postal »von«.

Stara mama je dedu sledila v vsem, bila je živahna in veselega značaja, v premožni in ugledni družini ljubljanskih trgovcev Leskovic so bili vsi taki. Zelo rada je imela obiske in ljudi, širok krog prijateljev tudi v liberalnih vrstah, z njo si se pošteno nasmejal, bila je tudi resnicoljubna. Pozitiven značaj je ohranila do zadnjega, tudi v letih bolečine, strahu, smrti najdražjih.

Družina Kokalj s Stanetom (1939). VIR: družinski arhiv

Kdaj sta se poročila?

Leta 1928 pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Zaradi dedkovega poklica se je družina veliko selila po stari Jugoslaviji. Mama Marija, ki je nosila enako ime kot stara mama, se je rodila leta 1929 na Sušaku, tam je bila tudi krščena, stric Toni se je rodil naslednje leto. Nazadnje so živeli v Beogradu, kjer je mama obiskovala šolo in kjer se je leta 1939 rodil še tretji otrok Stanko, ki pa je po treh tednih umrl zaradi malarije. Tam je tudi pokopan.

V Beogradu je bil ded adjutant jugoslovanskega regenta, kneza Pavla, spremljal ga je povsod, na dvoru so ga imeli zelo radi, mama in stric pa sta se igrala s prestolonaslednikom Petrom in njegovim bratom.

Kralj Peter II. Karađorđević (1939). VIR: družinski arhiv

Kje je družina preživela vojna leta?

Po bombardiranju Beograda je ded hotel obvarovati družino, zato jo je leta 1941 preselil k ženinim sorodnikom v Ljubljano, kjer so oziroma smo nato živeli tudi po vojni. On je ostal v Beogradu. Nemci so ga najprej dali v hišni pripor, nato so ga izročili Italijanom, ki so ga skupaj z drugimi jugoslovanskimi oficirji spomladi 1942 poslali v taborišče, najprej v Gonars, nato v Chiesanuovo pri Padovi, nazadnje nekam v okolico Torina. Domov se je vrnil decembra 1942. Naslednje leto jeseni so ga poslali v Trst, da bi tudi na Primorskem organiziral domobranstvo, ki se je tam imenovalo Slovenski narodni varnostni zbor.

Kostnica na pokopališču v Gonarsu. FOTO: Erika Jazbar

Spominski park v Gonarsu. FOTO: Erika Jazbar

Tine Velikonja je v daljšem zapisu z naslovom Smrt kraljevega adjutanta, ki ga je posvetil dedu in je izšel v 29. številki reviji Zaveza (junija 1998), med drugim zapisal: Primorskim domobrancem sta namreč uspeli dve reči, ki ljubljanskim nista: niso prisegli Nemcem, kar je Kokaljeva zasluga, in pravočasno so se umaknili prek Soče ter se rešili.

Članek je tudi najpopolnejši tekst o dedu, o njem ni ravno veliko napisanega. Z dr. Velikonjo sva se dobro poznala, bila sva oba zdravnika, bil je generacija moje mame, veliko je vedel, veliko pa tudi poizvedoval, tako da je zanesljivo napisano.

Vrniva se v medvojno Ljubljano. Kje je živela družina Kokalj, ko se je preselila v Ljubljano?

V stari Ljubljani, na Florjanski ulici 1, danes je to Gornji trg, v našem domu pa je Galerija Fortuna. Za hišo je bil lep velik vrt, čisto pod gradom. Stara mama je bila, kot rečeno, iz ugledne družine Leskovic, v bistvu se je vrnila domov. Tam smo nato živeli tudi mi.

Dom Kokaljevih na Gornjem trgu v Ljubljani. FOTO: Erika Jazbar

Ko je bil ded poslan v Trst, mu družina ni sledila?

Ne, družina ni živela v Trstu, v Trst je odhajala le dedkova žena in se nato vračala v Ljubljano.

Kaj veste o njegovi smrti?

Kako in kdaj je umrl, kje počiva, ne vemo. O njegovi aretaciji so krožile različne zgodbe, družina je v tistih dneh ostala v Ljubljani, ni se umaknila na Koroško, ded pa se ni več vrnil domov.

Vemo le, da se je zadnje dni aprila 1945 odločil, da se ne bo skupaj z drugimi zatekel na ladjo in se iz tržaškega pristanišča umaknil na zahod, temveč da se bo napotil v Gorico. Ne bom zapustil svojih, je menda rekel. Iz Trsta so se v Gorico odepljali z avtom, bili so štirje, ob njem njegov tajnik Janko Šmid, njegov svak, poročnik Vlado Mazi, ki je živel pri njem pri Sv. Ivanu v Trstu, ter štabni oficir Janez Jenko.

Ko so prišli v Gorico, so poiskali zatočišče pri znancu, ded se je s Šmidom napotil do nadškofa Margottija, skupina se je tako razdelila. Mazi in Jenko sta se po svojih poteh rešila, Mazi je nato živel in umrl v Argentini, Jenku se je uspelo rešiti takoj. Ded in Šmid sta ostala v mestu, ki je bilo že zasedeno; uniforme nista nosila, kaj kmalu pa ju je aretirala Ozna, ju prepoznala in odgnala v goriški zapor, kjer sta bila v sosednjih celicah. Deda so menda zasliševali in mučili, Šmid ga nato ni več slišal, tako da ni vedel, ali so ga ubili v Gorici ali so ga peljali v Trnovski gozd. Vsekakor je v enem od tamkajšnjih brezen.

Kaj pa njegov tajnik Šmid?

Odpeljali so ga v Ljubljano, imel je proces skupaj z drugimi oficirji, odsedel je nekaj let in ostal živ. Njegov brat je bil frančiškan v Šiški. Poznal je mojo mamo in staro mamo, a se jih je otepal.

Tudi dedkov pomočnik Franc Dragar je preživel in živel v Sloveniji, skupaj smo bili tudi v cerkvi, a nam ni nikoli nič povedal.

Ali vam je mama kaj pripovedovala o svojem očetu?

O družinski zgodbi in očetu ni veliko govorila, če pa je, je tudi ona povedala, da je verjel v Slovence. Na Primorskem si je zelo prizadeval in se boril za slovenske šole, župane, kulturo. O njegovi smrti nisem nič vedela, doma nam niso nikoli nič povedali, ker so se bali. Otroci nismo drezali vanje, ker je bilo že toliko bolečine. Bili so hudi časi.

V nasprotju z babico, ki je bila živahna, je imela mama bolj zaprt značaj. Z mojim očetom, ki je izhajal iz družine Vojetovih – bili so liberalci, tako kot mi, torej niso bili »pravoverni« –, sta se poročila v Ljubljani leta 1955. Oče je bil inženir, imela sta štiri otroke in sta si zgradila hišo v Trnovem. Po poroki se je mama nekoliko razživela, pred tem ni imela ravno enostavnega življenja, izgubila je očeta in brata, ni mogla nadaljevati študija, babico so tudi zaprli, vrgli so jih iz domače hiše, živeli so v revščini. Bila pa je prava borka.

Kokaljev sin Toni je izginil oktobra 1948, star je bil 18 let. VIR: družinski arhiv

Kako pa je izgubila brata Toneta? 

Tonček so mu pravili, rodil se je v Beogradu leta 1930, tam je bil tudi krščen. Takrat je bil v zadnjem letniku klasične gimnazije v Ljubljani in je preživljal družino, sestro oziroma mojo mamo, ki je študirala ekonomijo, in mamo oziroma mojo babico, ki je bila gospodinja. Babica ni bila nikoli zaposlena, bila pa je umetniško nadarjena. Leta 1945 so bili ob vse in si je morala pomagati. Iz uniform je šivala plašče. Po vojni je iskala kako zaposlitev, a zanjo službe ni bilo, tako da tudi dohodkov ni bilo.

Tonček je bil izredno bister, iznajdljiv, samozavesten, punce so ga obletavale, on pa se zanje ni zmenil, ker je imel druge skrbi, zbiral je tudi znamke in jih prodajal, da je lahko pomagal domačim. Bilo je oktobra 1948, star je bil 18 let, nekega dne ga ni bilo več domov iz šole, stara mama, ki je iskala informacije vsenaokrog, pa odgovora ni dobila.

Slovenski podjetnik, ki je živel v Švici, je povedal, da sta bila prijatelja in skupaj v organizaciji, ki je delovala proti sistemu. Zvedelo se je, da bo aretiran, zato je zbežal iz učilnice, skrival se je pri sošolcu, ki ga je nato spremljal do meje, da bi zapustil državo, pa se je sošolec vrnil v Ljubljano sam. Sumili so, da ga je ravno on pripeljal pred puške. Takega mnenja je bil tudi Tine Velikonja.

O stricu smo zvedeli to, kar smo lahko brali v knjigah, ki so izšle v zadnjih letih. Kolikor vemo, stric ni bil v nobeni organizaciji, njegova krivda je bila, da je bil sin polkovnika Antona Kokalja. Z Antonom Drobničem in Justinom Stanovnikom so bili generacija, niso pa bili skupaj v organizaciji, zaradi katere sta bila onadva zaprta.

Staro mamo so nekaj mesecev kasneje poklicali in ji po telefonu sporočili, da so ga ustrelili, ko je hotel ilegalno prestopiti mejo. Uradnega dokumenta pa ni imela nobenega.

Kokaljeva vdova je bila zaprta v taborišču v Ferdrengu. FOTO: Erika Jazbar

Križev pot se je nato za Vašo družino nadaljeval.

Drži. Babico so potem še zaprli, formalno zato, ker ni bila zaposlena niti ni iskala službe, kar nikakor ni bilo res. Osem mesecev je bila zaprta, od julija 1949 do marca 1950. Ko so jo izpustili, je morala podpisati, da ne bo nič govorila. Ostrigli so ji dolge lepe lase, jo mučili, domov se je vrnila brez zob. Zaprta je bila v Ferdrengu na Kočevskem in v Škofji Loki.

V staro hišo na Gornjem trgu se je naselil miličnik, tako da so nas vrgli ven, kar je bil, kot kaže, glavni razlog za prijavo. Mama in babica sta se nato izselili v podstrešno sobo na Stari trg. Mama je morala v službo, da se je lahko preživljala, zato je prekinila študij.

Kokaljeva vdova je bila zaprta tudi v kletnih prostorih škofjeloškega gradu. VIR: Erika Jazbar

Kje hranite družinski arhiv?

Nimamo ga, najnujnejše so skrivali, drugo so sproti uničevali, pisma sežigali, nekatera pisma je mama dala župniku v Trnovem Janezu Pogačniku, naj jih prebere in sam uniči. Ko smo živeli na Gornjem trgu, smo imeli veliko preiskav, zaplemb premoženja, iskali so vsako pretvezo, da bi nas vrgli iz hiše, tako da imam zelo malo družinskih pisem in predmetov.

Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem (1982).

Je mamo kdo poiskal, da bi kaj povedala o očetu?

Preden je leta 1982 izšla knjiga Domobranstvo na Primorskem, je z mamo kontaktiral zgodovinar Boris Mlakar, a ni hotela govoriti, knjige tudi ni hotela prebrati. Jaz sem jo prebrala v eni sapi, ker sem hotela vedeti.

Stara mama se je menda povezovala z nekaterimi družinami, ki so imele podobno usodo, pred nami pa so bili vsi tiho, tudi obiskov te vrste nismo imeli.

So učitelji vedeli, kdo ste? 

Mi smo seveda o tem molčali, v šoli se nismo izpostavljali, si predstavljam, da so vodilni na šoli vedeli, pa verjetno tudi kak učitelj in profesor.

Ste imeli kdaj težave zaradi deda? 

V glavnem ne, brat Gregor pa.

Medtem se nam je pridružil inž. Gregor Voje, ki je prevzel besedo in pobliže spregovoril o tem, kar se mu je zgodilo tik pred slovensko pomladjo.

Bilo je leta 1984 ob obletnici Titove smrti. Med odmorom smo s sošolci razpravljali o Titovi osebnosti in njegovi vlogi, skupina se je razdelila, govor je bil tudi o povojnih žrtvah, o katerih so takrat že pisali. Nisem bil glavni akter v skupini, ki je dvomila o Titovi osebnosti, a me je očitno nekdo tako dojel, doma to povedal očetu, ki je bil zagrizen komunist, ta me je prijavil in sprožil se je postopek. Pritiskali so na ravnatelja elektrotehniške šole, ki sem jo obiskoval v tretjem letniku, naj ukrepa, na mladinsko organizacijo, naj me izpišejo, kar so storili, mama je morala na razgovor, imel sem dve zaslišanji na policiji. Star sem bil 18 let.

Kako je potekalo zaslišanje na policiji?

Niso bogve kako drezali vame, me napadali ali psovali z izdajalcem, dali pa so mi vedeti, da o meni vse vedo. Bilo je bolj podobno ustrahovanju, rekli so mi, da me bodo izključili, da ne bom maturiral, da ne bom mogel na univerzo. Šele na drugem zaslišanju so mi povedali, česa me obtožujejo.

Kasneje sem izvedel, da je trnovski župnik Janez Pogačnik skupaj z nekaterimi drugimi posredoval, da so umaknili obtožnico. Ko je tožnik država, nimaš nobene možnosti. Bi odsedel ali bi mi prepovedali nadaljevanje študija.

Kako pa so postopali v šoli?

Tam je vzporedno potekal drug postopek. Dobil sem ukor, najmilejšo kazen, ravnatelj me je večkrat poklical na pogovor, bil je prijazen in sem mu zaupal marsikaj, tudi o naši družini, kar je potem uporabil proti meni. Na mojo stran pa se je postavila profesorica slovenščine, ki je bila sicer levičarka, in prepričala še koga. Spraševali so me, od kod sem zvedel za povojne poboje. Od Dedijerja, mi je zapisala v zagovor, in tako sem povedal, pa čeprav ga nisem prebral. Mi pa niso očitali, da izhajam iz družine Kokalj.

Brez strahu so zaživeli šele z demokratizacijo Slovenije. VIR: Erika Jazbar

Pogovor sva nadaljevali z dr. Tadejo.

Kdaj ste lahko zaživeli brez strahu? 

V bistvu šele leta 1991. Sistem je deloval do zadnjega, metode niso spremenili, nič se ni smelo govoriti, vprašati, poizvedovati. Leta 1984 sem bila sprejeta v Klinični center kot mlada zdravnica. Tudi mene so popisali. Bala sem se, da zaradi bratovega postopka in naše družine ne bom dobila službe, grozno je bilo.

V družbi so dajali vtis, da je svoboda, za tiste, ki so jih imeli na piki, pa je bilo strašno. Drugi se tega niso zavedali, pravzaprav niso vedeli. Zamudila sem sicer čas Kavčičeve vlade, ko se je pritisk nekoliko omilil, ker sem se ravno preselila v Kamnik in si ustvarila družino.

Družinska grobnica Kokalj in Voje na Žalah v Ljubljani. FOTO: Erika Jazbar

Kje počivajo Vaši domači, kje imate družinsko grobnico? 

Na Žalah imamo grob, na njem sta vpisana tudi stric in ded, pa čeprav ju v grobu ni, počivata neznano kje. Nekateri družinski člani so se ju bali napisati, stara mama pa je bila odločna: “Tega mi ne bodo preprečili!” Ob dedkovem imenu piše polkovnik. Nagrobnika nam zaradi tega niso pomazali niti poškodovali.

Vojetovi pred tolarjem Marije Terezije v Trstu. FOTO: Erika Jazbar

2. Po tržaških in goriških poteh polkovnika Antona Kokalja

Prva postaja – Gorica

Z dr. Tadejo Voje smo se po obisku v Kamniku dalj časa menili, da bi skupaj s sorodniki obiskali kraje dedovega delovanja na našem koncu: Trst in mestni predel Sv. Ivana, kjer je polkovnik Kokalj živel v ulici Giulia, mesto, kjer je stala kasarna, v kateri so bile nastanjene čete SNVZ in je bil sedež rekrutne šole, štab SNVZ v ulici Monte Cengio, slovensko vojaško bolnišnico v ulici Cologna. Pa Gorico, kamor je redno zahajal ob pomembnejših dogodkih, a tudi sicer. V Gorici oziroma na Goriškem se je na začetku maja 1945 tudi končala njegova tuzemska pot.

Na Goriškem so uresničevala Kokaljeva prizadevanja za slovenstvo

Če sta bila vojaški sedež in operativa SNVZ v Trstu, so se predvsem na Goriškem uresničevala Kokaljeva prizadevanja na šolskem, kulturnem, upravnem in družbenem področju. V Trstu je to uspelo le v manjši meri, nasprotovanje italijanske strani je bilo premočno. Razloge gre iskati v različnem političnem, družbenem, kulturnem, etničnem kontekstu obeh mest, različni umeščenosti, pomenu in vlogi Slovencev v mestnem tkivu, pa tudi drugačnosti soudeleženih akterjev na slovenski in na italijanski strani, zlasti obeh prefektov. V Gorici je to bil avstrijsko formirani plemič Marino Pace, v Trstu iredentist in fašist Bruno Coceani. 

Poročilo, ki ga je goriški kvestor Vito Genchi pošiljal tudi dučeju (prva stran). VIR: Erika Jazbar

Šef italijanske policije je tožil nad pridobitvami slovenske strani

Do napetosti, večjih in manjših incidentov s fašisti, italijanskimi nacionalisti, salojci, pripadniki enot X Mas, ki so na prisotnost slovenskega v javnosti gledali z velikim nelagodjem, je prihajalo v obeh mestih. Zgovorna so poročila, ki jih je o političnem stanju na Goriškem nadrejenim v Salò pošiljal goriški kvestor oziroma šef italijanske policije Vito Genchi. V njih se je veliko posvečal Slovencem, tožil nad pridobitvami slovenske strani, ki so bile tudi vidne v javnosti z lepaki, večjimi in manjšimi dogodki, šolami, predavanji, imenovanji slovenskih predstavnikov, in pozival nadrejene, naj posežejo pri Nemcih.

Poročilo, ki ga je goriški kvestor Vito Genchi pošiljal tudi dučeju (podpis). VIR: Erika Jazbar

Poglavje, ki ga na našem koncu ni

Morala je popustiti pandemija covida-19, počakati je bilo treba na rešitev nekaterih manjših težav, tudi usklajevanje datumov je vzelo nekaj tednov. Vse do nedelje, 7. maja 2023, ko smo se zbrali na parkirišču pred mejnim prehodom pri Rdeči hiši v Gorici. Sedem nas je bilo: brat in sestri Voje – Gregor, Tadeja in Damjana – ter Gregorjeva sinova Kristjan in Martin, ob njih vodiča po tem koncu slovenstva, podpisana za goriški, Ivo Jevnikar za tržaški del obiska.

Oba sva bila nekoliko v zadregi, saj glede marsikaterega odstavka te zgodbe ostaja veliko (danes) nedorečenega, tudi neraziskanega, veliko je večjih ali manjših vrzeli, odstopanj, različic, dvomov. Živih pričevalcev, ki bi pomagali z nasvetom, ali gre verjeti temu ali onemu dokumentu oziroma časopisni kroniki, ki bi znali povedati, kje je kaj bilo, ni več, zamudili smo jih v letih in desetletjih, ko je o tem poglavju le poredko padla beseda, če pa je, se je s tem opravilo mimogrede ter s poenostavljeno sintagmo. Pri akterjih z našega konca, ki so bili pri zgodbi soudeleženi, pa je bila v javnosti ali v širši družbi v glavnem nezaželena tema.

Vračali so se v deželo, ki jo je fašizem narodno opustošil

Domobranstvo je kranjska zadeva, pravi utečena definicija, na katero so na našem koncu odgovorni na strani, ki smo jo nekoč nazivali demokratična, že pred desetletji pristali. Med Slovenci v Italiji in na Primorskem je tako obveljalo, da so bili primorski domobranci in z njim povezani protagonisti v glavnem možje, ki so prihajali iz osrednje Slovenije, kar bo le delno držalo, če pomislimo na imena, ki nastopajo v tej zgodbi, ki se je pisala na številnih področjih. V letih 1944–1945 boste našli veliko primorskih avtohtonih ljudi med upravitelji, kulturniki, šolniki, aktivisti, sodelavci, tudi med vojaki SNVZ. Skupno jih je bilo približno dva tisoč, med njimi je bilo Primorcev za približno polovico, veliko jih je imelo tudi primorske korenine; bili so sinovi beguncev, ki so med prvo svetovno vojno in po njej zapustili Primorsko ter so se vračali k svojim koreninam, v deželo, ki jo je fašizem narodno opustošil.

Začeli smo pri Rusi hiši v Rožni dolini

Pri mednarodnem mejnem prehodu pri Rožni dolini – ali po goriško pri Rusi hiši – smo postali pred današnjo policijsko kasarno Massarelli, kjer je bila na začetku maja 1945 goriška splošna bolnišnica. Če se držimo besedila, ki ga je o Antonu Kokalju v reviji Zaveza objavil Tine Velikonja in o katerem sorodniki pravijo, da o njihovem dedu največ pove, naj bi ga Ozna ujela v tej stavbi.

Bo držalo? Ali se je to zgodilo pred bolnišnico, za katero so skrbeli usmiljeni bratje v mestnem središču? Nepoznavanje goriških ulic, trgov in točk pri tistih, ki pišejo dokumente, članke ali pripovedujejo, prinaša tudi večje ali manjše napake, ki se nato prepisujejo iz članka v članek.

V tej danes obmejni stavbi je 16. februarja 1937 po več tednih muk zagotovo umrl goriški glasbenik Lojze Bratuž, ki je na koru podgorske cerkve konec decembra 1936 vodil slovensko petje, skupina fašistov pa ga je ugrabila in prisilila, da je pil strojno olje.

Trg Sv. Antona v Gorici, oboki nekdanjega frančiškanskega samostana. FOTO: Erika Jazbar

Goriška Marijina družba je začela pripravljati slovenske dogodke

Vstopili smo v dva avta in začeli obisk Gorice. Vozili smo mimo nekdanjega malega semenišča, kjer danes domuje tržaška univerza, v tamkajšnji vili Boeckmann se je izgubil dragoceni arhiv duhovnika Stanka Žerjala, ki je bil med goriškimi akterji dogajanja dveh let, o katerem je govor. Med drugim je odgovarjal za Socialno pomoč.

Peljali smo se ob Starem placu oziroma Trgu sv. Antona, kjer je po dveh desetletjih fašističnega zatiranja vsega, kar je bilo slovenskega, goriška Marijina družba kot prva slovenska sredina po 8. septembru 1943 začela pripravljati slovenske dogodke pod oboki nekdanjega frančiškanskega samostana. Najprej so bila to verska srečanja v cerkvici sv. Antona, nato shodi v tamkajšnji palači Lantieri. Mons. Mirko Brumat, ki je bil markantna osebnost goriške duhovščine, je vodil slovenska dekleta, si upal in tudi znal to izpeljati.

Mons. Mirko Brumat. VIR: Erika Jazbar

Druga četa SNVZ se je z vlakom pripeljala v Gorico 7. maja 1944

Goriška Marijina družba je bila znanilka narodne pomladi, ki je v širšem obsegu zacvetela nekaj mesecev kasneje, ko je prizadevanjem ter zahtevam nekaterih goriških krogov dala krila kadrovska in politična pomoč, ki je od pozne jeseni začela prihajati iz Ljubljane. Druga četa SNVZ se je z vlakom pripeljala v Gorico 7. maja 1944. V sprevodu z godbo na čelu in petjem slovenskih pesmi je korakala po Korzu in po glavnih mestnih ulicah do kasarne na Rimski ulici, kjer je bila nastanjena. Manjše skupine slovenskih vojakov so bile v mestu že od decembra, tako kot so že prej začeli prihajati tudi drugi akterji, ki so začeli nastavljati delo na narodnem polju.

Gorica, tu je bila domobranska kasarna. VIR: Erika Jazbar

Prišli ste kot stražarji naše zemlje

Ob sprejemu vojske na goriškem kolodvoru je polkovnik Anton Kokalj obšel četo in v kratkem nagovoru dejal med drugim sledeče (Goriški list, 10. maja 1944): »Prišli ste kot stražarji naše zemlje prav v času, ko je zemlja pričakovala dežja. Kakor je zemlja dobila dež, tako je tukajšnja zemlja dobila v vas varuha. Zavedajte se, da niste sami, da so ob vaši strani še druge sile in da ste tu doma. Pozivam vas, da ste pošteni, da čuvate vaš glas, da ste dobri, da branite čast svoje zemlje in da ne zavržete svoje lastne časti. Zavedajte se, da ste v kraju, kjer žive tudi Furlani in Italijani. Zato ne izzivajte nikogar. Prepričan sem, da boste živeli pošteno in zadovoljno, ker ste vsi domačini.«

Prenos krste ubitega domobranca Slavka Kravosa ob pogrebu v goriški stolnici. VIR: Goriški list

Na goriškem Travniku

Obiskali smo goriško stolnico, najstarejšo cerkev pod grajskim naseljem, ki je posvečena mestnima zavetnikoma sv. Hilariju in Tacijanu in v kateri so bile takrat maše s slovensko pridigo ob 6. uri zjutraj pa tudi pogrebi padlih slovenskih fantov. Ustavili smo se pri Avditoriju furlanske kulture v Rimski ulici, ki stoji na točki, kjer je stala kasarna, v kateri so bili vojaki SNVZ.

Postali smo na Travniku, na glavnem goriškem trgu, v spomladanski majski nedelji smo posedli v kavarni oziroma enoteki, ki so jo odprli Slovenci iz matičnega dela Brd, s pogledom na baročno cerkev sv. Ignacija. V tej cerkvi so se slovenski vojaki redno udeleževali slovenskih maš, na tem trgu so se zadrževali slovenski izobraženci; v stavbi, kjer zdaj domuje kino, je avgusta 1944 potekala slavnostna in množično obiskana slovenska akademija, spomladi 1945 pa je bil v njej večer, posvečen pesniku Francetu Balantiču.

V prostorih današnje mestne knjižnice je bila slovenska osnovna šola. FOTO: Erika Jazbar

V tiskarni Lucchesi (Lukežič) v ulici Favetti so tiskali Goriški list

Z avtom smo se nato peljali mimo Katoliške knjigarne, ki je obratovala že takrat, ob njej mimo nadškofijskega dvorca, kjer je polkovnik Kokalj zaman iskal zatočišče pri goriškem nadškofu Karlu Margottiju. Tudi njega so prve dni maja 1945 za nekaj dni zaprli. Po nekdanji Gosposki ulici, danes ulici Carducci, smo vozili mimo nekdanje papirnice, kjer so šolarji kupovali potrebščine, in sedeža tiskarne Lucchesi (Lukežič) v ulici Favetti, kjer so tiskali Goriški list in slovenske tiskovine tistega obdobja.

Pod Kapelo oziroma pod Kostanjevico je bila slovenska gimnazija. FOTO: Erika Jazbar

Slovenska gimnazija pod Kapelo oz. Kostanjevico

Prišli smo pod Kapelo oz. Kostanjevico, kjer je v stavbi, ki je še danes šola, v šolskem letu 1944/1945 domovala slovenska gimnazija z ravnateljem Jožo Lovrenčičem in 170 vpisanimi fanti in dekleti. Skupaj s slovensko osnovno šolo v ulici Mameli, ki jo je obiskovalo več kot dvesto otrok, je to bila prva uradna slovenska šola po Gentilejevi reformi. Njen učni kader so sestavljali tako Primorci kot mladi profesorji, ki so prišli z ljubljanske univerze, dijaki pa so bili iz mesta in okoliških krajev.

Današnji in takratni zapor v Gorici. FOTO: Erika Jazbar

Stavba goriške občine. FOTO: Erika Jazbar

Pod nemško upravo edini slovenski podžupan v zgodovini Gorice

Vozili smo mimo županstva, kjer je bil pod nemško upravo edini slovenski podžupan v zgodovini mesta, odvetnik Nikolaj Tonkli, peljali smo se mimo zapora, v katerem je bil mogoče zaprt, mogoče tudi ubit polkovnik Anton Kokalj. V mestu je bilo več točk, v katerih so bili pod Titovo upravo številni zaprti – od vojašnic do šolskih stavb, kletnih prostorov, gradu. Pravi zapor s celicami pa je bil in še danes stoji nedaleč od občinske palače v ulici Barzellini.

Spomenik v spominskem parku v Gorici so avgusta 1944 razstrelili vojaki SNVZ. FOTO: Erika Jazbar

Domobranci so razstrelili italijanski nacionalistični spomenik

Prišli smo do Spominskega parka, kjer smo si ogledali razstreljeni spomenik, ki je nekoč kraljeval sredi parka ter so ga postavili leta 1929 v spomin na goriške prostovoljce, ki so med prvo svetovno vojno dezertirali iz avstrijske vojske in se borili, da bi Gorica pripadla Italiji. Do razstrelitve za italijanski del prebivalstva pomembnega pomnika je prišlo v avgustovski noči leta 1944, dinamit so nastavili v režiji SNVZ kot odgovor na atentat, ki so ga teden prej fašisti pripravili v mestnem gledališču Verdi, da bi preprečili slovensko akademijo, ki so jo nato postavili na oder v dvorani na Travniku. Bil je to višek napetosti med slovensko in italijansko stranjo pod nemško upravo. Mestne oblasti so pustile, da spomenik sameva v ruševinah v parku, ki je posejan s pomniki iz vojnih časov.

Poltednik Goriški list.

Slovenski poltednik Goriški list je urejal mladi Milan Komar

Nedaleč od ruševin neoklasicističnega templja so leta 1985 postavili lapidarij z vklesanimi imeni 665 Goričanov, ki so jih deportirali med jugoslovansko upravo mesta v maju in juniju 1945. Med njimi je tudi več slovenskih; napačno pa je napisanih več imen ljudi, ki so živeli še dolgo po koncu vojne. Lapidariju so lani dodali prizidek z novimi imeni.

Po Korzu smo nato vozili mimo gledališča Verdi, ki gleda na stavbo, v kateri je bilo uredništvo Goriškega lista, slovenskega poltednika, ki ga je urejal mladi Milan Komar. Časopis je izhajal od maja 1944 do konca aprila 1945, spadal je v skupino propagandnih glasil, po zaslugi urednika pa je bil mnogo več: objavljal je kakovostne zapise, podlistke in razmišljanja. Uredništvo na Korzu je stražil vojak SNVZ pred morebitnimi napadi fašistov.

Mimo nekdanje bolnišnice usmiljenih bratov na ulici Diaz, kjer je danes videmska univerza in kjer naj bi po nekaterih pričevanjih polkovnik Kokalj iskal zatočišče ob prihodu v Gorico, smo se nato napotili v Grgar.

Brezno Zalesnika pri Trnovem. FOTO: Erika Jazbar

Spominski zvon pri breznu Zalesnika pri Trnovem. FOTO: Erika Jazbar

Druga postaja – brezno Podgomila

Zadnja tuzemska postaja polkovnika Antona Kokalja je zelo verjetno, pa čeprav ni dokumentov, ki bi to potrdili, v enem od trnovskih brezen nad Gorico. Vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč je na tem območju označila tri glavna grobišča, to so Podgomila nad Grgarjem, najbolj znano brezno je Zalesnika pri Trnovem, kamor italijanska združenja in organizacije redno nosijo vence, ter Cvetrež pri Voglarjih. V vseh treh so posmrtni ostanki tistih, ki so jih ugrabili v Gorici, med njimi so slovenski in italijanski vojaki ter slovenski in italijanski civilisti. Neoznačeno in teže dostopno je še Joščevo brezno nedaleč od Grgarja. Iz vseh štirih so pred približno desetimi leti iznesli nekaj posmrtnih ostankov s površja dna jam.

Brezno Cvetrež pri Voglarjih s ceste. FOTO: Erika Jazbar

Brezno Podgomila nad Grgarjem. FOTO: Erika Jazbar

V breznu Podgomila pri Grgarju je verjetno ubiti Anton Kokalj

V Grgar smo se peljali zato, ker je v breznu Podgomila verjetno Kokalj, je najbližje Gorici, na poti za Grgarske Ravne, dober kilometer nad Grgarjem, nedaleč od ceste. V evidenco je bilo vpisano pred desetimi leti, nato sondirano, urejeno, ograjeno in označeno. Iz njega so, kot rečeno, tudi iznesli nekaj posmrtnih ostankov moških, ki so jih nato prepeljali na mariborsko pokopališče Dobrava. Brezno ima na površju manjšo odprtino, globoko je 40 metrov.

Na travniku, ki gleda na Sveto Goro, je postavljen križ, na katerem je medeninasta ploščica s podatki. Takole piše: »164 Grgar, grobišče Brezno Podgomila. Grobišče potrjeno leta 1991. Iznos (delen) triindvajset moških 22. 10. 2013, domnevno vojaki in civilisti italijanske in slovenske narodnosti. Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč oktobra 2017.«

Na travniku nad Grgarjem, v senci dreves, ki so zrasla ob breznu, v zelenju ter žvrgolenju sončne majske nedelje, smo zmolili za vse, ki so ravno v tistih dneh pred skoraj 80 leti tam našli smrt in grob. Postali smo v tišini.

Trg Oberdank v Trstu. FOTO: Erika Jazbar

Tretja postaja – Trst

Na Oberdankovem trgu 

Podali smo se v Trst. Dan sicer ni bil najbolj posrečen, saj je bila ravno tisto nedeljo tekaška prireditev, ki je vse do zgodnjega popoldneva zasedla del mesta ob nabrežju in predvsem obalno cesto. In ravno zato, ker je obisk Trsta brez pogleda na morje zamujena priložnost, smo obisk začeli v Gorici, čeprav je polkovnik Anton Kokalj stanoval ter deloval v glavnem v Trstu in bi morala biti naša zadnja postaja v Grgarju.

Iz Gorice smo se tako vozili mimo Štandreža in po Dolu, mimo slovenskih krajev Doberdob, Štivan, Devin, Sesljan, nato po obalni cesti in pod Križem v Trst, po nekoč slovenskih Barkovljah, vse do trga Oberdank. Parkirali smo pred deželno palačo in obiskali najbolj znano slovensko postojanko v mestu Narodni dom, ki je po stotih letih spet v lasti slovenske fundacije, pa čeprav bo na prevzem njegovih prostorov treba še počakati. Med zahtevami, ki jih je polkovnik Kokalj posredoval tržaškemu prefektu Coceaniju, je bila tudi vrnitev zgodovinske stavbe Slovencem. Med zahtevami je bilo nadalje odprtje slovenskih šol, kar je uspelo na Goriškem, na Tržaškem le v zelo majhni meri, pa imenovanje slovenskih županov, sodnikov, zaposlenih v javni upravi. V Trstu pa je uspelo, da so leta 1944 začeli pripravljati slovenske oddaje na radiu Trst. 3. januarja 2024 je poteklo 80 let, odkar je slovenščina začela prihajati na domove iz radijskih sprejemnikov. Radio je domoval v stavbi ob deželni palači na Oberdankovem trgu.

Trg Oberdank v Trstu. FOTO: Erika Jazbar

Pri Svetem Ivanu

Podali smo se do nekoč povsem slovenskega mestnega predela Sv. Ivan, peljali smo se po ulici Giulia, kjer je polkovnik Kokalj stanoval v enonadstropni vili nasproti tramvajske remize, stanovanje je bilo v prvem nadstropju, kjer sta živela tudi njegov svak in pomočnik. V večjo jedilnico, ki je bila v pritličju, je redno zahajala tudi skupina oficirjev. Parkirali smo nedaleč od trga pred cerkvijo, kjer je še danes slovenska maša. Za župnijo odgovarja italijanski župnik, s slovenskim kaplanom pa cerkev ohranja tudi slovensko lice. Pod oltarno sliko sta kipa svetih Cirila in Metoda, na desni strani oltarja je križ, ki spominja na misijon iz leta 1908, na oglasni deski so tudi slovenska obvestila.

Trst, cerkev sv. Ivana. FOTO: Erika Jazbar

V to cerkev so k maši hodili tudi slovenski vojaki, saj je bila za cerkvijo vojašnica, v kateri so bile nastanjene vse čete SNVZ, ki so bile v mestu, tu je bil tudi sedež glavne rekrutne šole, kjer se je urila večina mobilizirancev. Kasarne, ki je bila v ulici delle Docce, danes ni več. Njen zadnji del so porušili pred nekaj leti, danes so tu šolske stavbe, tudi slovenski vrtec Oblak Niko.

Nekdanja kasarna pri Sv. Ivanu v Trstu. FOTO: Erika Jazbar

Nedaleč od trga pred cerkvijo je tudi stavba svetoivanskega Narodnega doma, ki je bila Slovencem odtujena, nato dolgo prepuščena propadanju, deželna uprava jo je v zadnjih letih obnovila in bo v kratkem spet slovensko žarišče.

Naslednja postaja je bila bliže mestnemu središču na strmi in ozki ulici Monte Cengio, kjer je bila na številki 5 komanda SNVZ. Organizacijski štab SNVZ je imel svoje prostore v vili, ki stoji na eni izmed tržaških vzpetin. V štabu je bilo približno 15 častnikov, danes je vila spet zasebna hiša.

Vila v ulici Monte Cengio, kjer je bil štab SNVZ. FOTO: Erika Jazbar

Slovenska vojaška bolnišnica je bila na manjši ulici Cologna

Na poti v mesto smo vozili tudi mimo nekdanje vojaške bolnišnice na ulici Fabio Severo, v kateri je danes študentski dom, slovenska vojaška bolnišnica pa je bila na manjši ulici Cologna, ki pelje vzporedno z ulico Fabio Severo v mestno središče. Naposled smo prišli do najpomembnejšega in najbolj znanega tržaškega trga, na Veliki trg z bajnim pogledom na morje in s Kettejevim »molom San Carlo«.

Naš obisk Trsta je bil končan. Na poti nazaj po strmi ulici Commerciale smo si na kraškem robu pri openskem obelisku privoščili najlepši pogled na Tržaški zaliv in na mesto, ki je bilo v zgodovini središče neskončnih političnih, vojaških, diplomatskih, pa tudi gospodarskih, družbenih, etničnih, kulturnih in jezikovnih razprtij. Nato smo se razšli. Nekaj pred polnočjo sem še prejela sporočilo po elektronski pošti, da so se vsi Vojetovi srečno vrnili v Ljubljano, Kamnik in Škofjo loko.

Vojetovi in vodiča Erika Jazbar (druga z leve) in Ivo Jevnikar (na desni) pri openskem obelisku. VIR: Erika Jazbar

Domobranci so bili v nekdanji vojašnici Felice Chiarle na ulici delle Docce

Poglavje, vezano na ta zapis, se je pisalo, ko je bilo treba besedilu dodajati slikovno gradivo, kar pomeni slike stavb, ki smo jih obiskali. Če sem za Gorico v glavnem vedela, kje so bile v mestu glavne točke, ki so povezane z dogajanjem, o katerem je govor, je bilo za Trst drugače. Že za samo kasarno pri Sv. Ivanu se je po krajšem razmisleku postavilo vprašanje, ali je to bila tista na ulici Damiano Chiesa. Gre za večjo in pomembno vojaško postojanko, kjer je danes policijska šola. No, pa se je izkazalo, da vojašnica, ki smo jo pokazali Vojetovim, ni bila prava, temveč so bili domobranci v nekdanji vojašnici Felice Chiarle na ulici delle Docce, ki sega v trideseta leta prejšnjega stoletja in je danes ni več. Njen zadnji del so porušili pred nekaj leti, na njenem mestu je več novih šolskih struktur.

Štab SNVZ je bil v stavbi na ulico Monte Cengio

Ko smo se podali na ulico Monte Cengio, da bi poslikali stavbo, kjer je bil štab SNVZ, smo v iskanju potrditve, ali današnja številka 5 res ustreza takratni in ali je to prava vila, pozvonili. Odprlo nam je prijazno dekle, ki nam je povedala, da je stavba v lasti njene izvorno judovske družine že vsaj sto let. Pod nemško upravo so vilo zasedli Nemci, več družinskih članov poslali v taborišča, od koder se niso vrnili. Podobna zgodba se je pisala za marsikatero drugo stavbo v Trstu, tudi za vilo, kjer je živel polkovnik Kokalj na ulici Giulia, pa za prostore slovenske vojaške bolnišnice, kjer je pred prihodom Nemcev domoval judovski dom za starejše občane Pio Gentilomo. Varovance so odpeljali v smrt v taborišča. Po vojni so strukturo znova odprli, tako kot se je judovska družina vrnila v vilo na ulici Monte Cengio. Pred domom Pio Gentilomo na ulici Cologna, 29 so letos postavili nov tlakovec spomina.

Pečatnik, ki so ga vojaki darovali polkovniku Antonu Kokalju. FOTO: Erika Jazbar

Goriški list, 31. januarja 1945: Hvaležnost polkovniku Kokalju

Slovenski častniki v Primorju so izkazali zahvalo svojemu poveljniku

Hvaležnost slovenskih narodih straž v Primorju in potrdilo neomajne zvestobe

V nedeljo 28. januarja je častniški zbor 1. slov udarnega polka na Primorskem priredil v Trstu lepo in pomembno slovesnost. Častniki, ki so prišli zastopat svoje tovariše z najrazličnejših postojank na Primorskem, so povabili medse svojega poveljnika g. polkovnika Kokalja, da mu izroče darilo in s tem proslave in poudarijo prvo obletnico njegovega prihoda med primorske Slovence. Zgodovinski dan je bil sicer 12. novembra, ki ga je bil g. polkovnik v manjšem krogu svojih častnikov tudi proslavil, a izročitev darila, ki so mu ga častniki namenili pokloniti, se je zaradi vojnih razmer zakasnila.

Darilo, znak zvestobe in ljubezni, ki jo čutijo častniki in z njimi ves polk do svojega poveljnika, je zamislil ljubljanski arhitekt Vl. Gajšek. Dal mu je obliko pečatnika in z izredno finim čutom za barve in kompozicijo simbolno in umetniško dovršeno izrazil vse, kar so hoteli povedati častniki svojemu voditelju. Pečatnik je izdelala pasarska delavnica brata Žume, medaljon, ki predstavlja argonavtsko barko s simbolom slovenstva na nebu, pa medaljer Stane Dremelj. Vsi kovinski deli, pasovi in stebrišče so pozlačeni, vmesni vložki iz pergamenta, medaljon pa iz slonove kosti. Na pasovih je napis: Ustanovitelju in poveljniku Slovenskega narodnega zbora ob prvi obletnici prihoda na Primorsko častniki Trst 12. novembra 1944. Monogram je izdelan v gotskih črkah s slovenskim grbom. /.../

Erika Jazbar in Ivo Jevnikar, Polkovnik Anton Kokalj, Zaveza, št. 131, 2024Tine Velikonja, Smrt kraljevega adjutanta, Zaveza, številka 29, junij 1998

Konec v: Anton Kokalj, Slovenski narodni varnostni zbor, SNVZ, domobranci [2]

Prispevek je bil prvotno objavljen v Zavezi, št. 131, marec 2024.

1/44