Z Breznice na Dunaj

Prvi obsežnejši življenjepis o Antonu Janši je napisal Ivan Navratil leta 1883, dopolnil ga je Tomo Zupan leta 1930. Življenjepis v samostojni knjigi so izdali Martin Perc (1925), Stane Mihelič (1934) ter Andrej Šalehar z objavljenimi znanimi viri in literaturo (2019). Literarno, z romanom, je Janši postavila spomenik pisateljica Mimi Malenšek leta 1988.

Anton se je rodil leta 1734 očetu Matiji in materi Luciji, roj. Debelak, kot tretji otrok in prvi sin (od devetih otrok). Na svet je prišel v hiši, ki se ji je po domače reklo Pri Kuharju, na Breznici pod Stolom na Gorenjskem. V krstno knjigo radovljiške župnije je bil vpisan 20. maja, ta dan pa je sprejet tudi kot njegov rojstni. Starša sta izvirala iz gruntarskih družin, mama iz Dvorske vasi, oče pa iz Hraš. 

Hišo za svojo družino na Breznici, ki je z majhno posestjo spadala pod gospostvo radovljiških grofov Thurn Valsassina, je oče zgradil na novo. Tedaj je postavil tudi čebelnjak, v katerem je Anton Janša od malega spoznaval zakonitosti čebelarjenja v pletenih koših in lesenih panjih. Tem je, tako ustno izročilo, poslikal prednje končnice. V družini sta bila poleg Antona za risanje nadarjena tudi najmlajša otroka, Valentin (1747–1818) in Lovrenc (1749–1812). Oba sta se na Dunaju kasneje uveljavila kot slikarja in grafika, si ustvarila družini in tam umrla.

Doma so imeli čebelnjak, v katerem je Anton Janša od malega spoznaval zakonitosti čebelarjenja v pletenih koših in lesenih panjih.

Anton in Valentin sta se leta 1766 vpisala na bakrorezni oddelek cesarsko-kraljeve Akademije likovnih umetnosti na Dunaju (K. k. Akademie der bildenden Künste), najmlajši Lovrenc pa jima je sledil leto zatem. Kdo jih je spodbudil k vpisu, ni znano. Tudi o tem, v kolikšni meri so bili tedaj fantje pismeni oziroma ali so sploh obvladali nemščino, obstajajo različna mnenja. Njihov sodobnik Anton Tomaž Linhart je npr. v drugi knjigi Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der Südlichen Slaven Österreichs leta 1791 izrecno poudaril Janševo neznanje pisanja, branja in nemščine. Anton Janša je bil tedaj star že dvaintrideset let. 

Pomenljivo je poročilo v Realzeitung z dne 4. marca 1771, ki pravi, »da so [na Dunaj] iz Vojvodine Kranjske, ki je v čebelarstvu že nekaj let pred drugimi c.-k. dednimi deželami, poklicali čebelarja Antona Janšo in mu poverili pouk na c.-k. šoli v Augartnu«. To nakazuje, da je Janša morda prišel na Dunaj še z drugim poslanstvom, ne le zaradi študija, zagotovil šolanje na akademiji sebi in bratoma, se v nekaj letih privadil življenju v velikem mestu in se naučil nemščine, nazadnje pa sprejel velik izziv, da kot prepoznani strokovnjak iz Kranjske ob vladarski podpori pripomore k razvoju čebelarske stroke na ravni države. 6. aprila 1770 ga je namreč Marija Terezija z odlokom imenovala za prvega državnega učitelja čebelarstva v Augartnu (zdaj v 2. dunajskem okrožju). 

Aprila 1770 ga je Marija Terezija z odlokom imenovala za prvega državnega učitelja čebelarstva v Augartnu

Kleni Gorenjec, ki se je odrekel slikarski karieri, je ob tem znal poskrbeti za vseživljenjsko plačo. Živel je v Augartnu, v parku je imel čebelnjak. Tam je od maja do sredine septembra vsak dan od 18. do 19. ure izvajal pouk, sicer pa bil ves dan na razpolago posameznikom za praktične nasvete. Izobraževanj so se udeleževali številni plemiči, dunajski meščani in strokovnjaki, med njimi Linhartov prijatelj Martin Kuralt. 13. septembra 1773 je Janša na svojem domu na Augartenstrasse 77 umrl za vročico. 

Svoje védenje je v kratkem času delovanja strnil v dveh knjigah, ki ju je napisal v nemškem jeziku. Prva je izšla leta 1771, druga pa posthumno leta 1775. Janša je bil pokopan na pokopališču župnije sv. Leopolda na Dunaju. Groba ni več, v Augartnu pa nanj spominja napisna plošča. Šolo je za Janšo prevzel njegov pomočnik Jožef Münzberg, ki jo je preselil na Belvedere. Leta 1781 je bila ob jožefinskih reformah ukinjena.

Čebelarstvo na Kranjskem

Na Kranjskem so bile za čebelarstvo dobre klimatske razmere z ne prevročimi poletji in ne premrzlimi zimami, z zadostnimi padavinami in soncem, kar je omogočalo ugodne paše za čebele. Te so človeku dajale vosek za svetilo in med kot sladilo, oboje uporabno tudi v zdravilstvu. Posebej se je čebelarstvo razmahnilo v 15. in 16. stoletju z uvedbo strniščnega posevka ajde (Fagopyrum esculentum), ki je ob spomladanski omogočala tudi jesensko pašo. Okrepila je čebelje družine pred zimo in jim zagotavljala kvalitetno zimsko zalogo hrane. 

Na Kranjskem so bile za čebelarstvo dobre klimatske razmere z ne prevročimi poletji in ne premrzlimi zimami.

Dvig čebelarstva v zvezi z gojenjem ajde in razvoj mizarstva sta spremenila tudi način čebelarjenja. Uveljavili so se panji iz lesenih klanih desk ali žaganic, na Kranjskem imenovani truge. Ti so omogočali sezonsko prenašanje čebel na paše, povečevanje prostornine in zlaganje v skladovnice. Za njihovo shranjevanje so se pojavili čebelnjaki. Kjer ni bilo primernega lesa ali so upoštevali tradicijo, so bili v rabi tudi panji iz šibja oziroma slame. V zimskih mesecih je potekala živahna trgovina z medom in voskom z Italijo, Salzburško in Bavarsko.

Članek si lahko v celoti preberete v 40. številki magazina SLO.