Avtorja knjige Anton Ilc in Karel Kozina. Vzhodnokrščansko središče v Bruslju sta ruska zgodovinarja Aleksej Viktorovič Judin in Grigorij Leonidovič Andreev. Knjiga predstavlja izjemno delo dveh slovenskih duhovnikov v bruseljskem Vzhodnokrščanskem središču (Foyer oriental chrétien). V tem središču je v povojnih letih izšla cela vrsta publikacij, ki so bile na domiselne načine posredovane ljudem za železno zaveso. Od leta 1948 do 1997 so izdali 225 naslovov knjig in drugih publikacij.

Knjiga v slovenščini je dopolnjena izdaja ruskega izvirnika

Knjiga v slovenščini je dopolnjena izdaja ruskega izvirnika, ki je izšel pred desetimi leti v Moskvi pod naslovom Življenje z Bogom, tako se je imenovala založba Vzhodnokrščanskega središča.

Predgovor h knjigi so prispevali kardinal dr. Franc Rode, apostolski nuncij dr. Ivan Jurkovič, ki ima največ zaslug za izdajo izvirnika, ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore in metropolit Hilarion, nekdanji vodja Oddelka za zunanje odnose Moskovskega patriarhata.

Knjigo so v ponedeljek, 20. februarja 2023, v Galeriji Družina v Ljubljani predstavili ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, voditelj izseljenske pastorale in pobudnik knjige Janez Pucelj ter prevajalka s. dr. Alenka Arko.

Naslovnica knjige. FOTO: Ivo Žajdela

Zahodni kristjani so skušali pomagati ruskim pravoslavnim vernikom

Komunistični režim v Rusiji oziroma Sovjetski zvezi je po oktobrski revoluciji začel na splošno in sistematično preganjati kristjane z namenom, da izkorenini religioznost iz ljudstva. Vera naj bi bila ostanek mračnjaške preteklosti, medtem ko naj bi bil znanstveni marksizem svetovni nazor prihodnosti. Ta vladna propaganda je delovala predvsem v vzgoji od osnovne šole do univerze. Pred tem intelektualnim nasiljem so bili verniki nemočni. Verske publikacije so bile prepovedane, medtem ko so tiskali na tisoče protiverskih knjig in revij.

V tej situaciji so zahodni kristjani skušali pomagati ruskim pravoslavnim vernikom s tiskanjem teoloških knjig s pretežno apologetsko vsebino, ki naj bi odgovarjala na napade ateistične ideologije.

Pobudnik knjige Janez Pucelj z bruseljskim ruskim Svetim pismom. FOTO: Ivo Žajdela

Pobudnica je bila Irina Mihajlovna Posnova

Apostolski nuncij dr. Ivan Jurkovič je v knjigi zapisal, da dokumenti iz obdobja po drugi svetovni vojni pričajo o posebni skrbi Svetega sedeža za usodo krščanstva v vzhodni Evropi, še posebej v državah, kjer so bili katoličani v večini. Hkrati so želeli pomagati kristjanom v Sovjetski zvezi, od koder so prihajale še prav posebno skrb vzbujajoče, pogosto celo tragične novice o verskem preganjanju.

Pobudnica je bila Irina Mihajlovna Posnova, ki je izhajala iz begunske ruske družine po prevladi komunistov v Rusiji v začetku 20. let. Zanimivo je njeno pismo, ki ga je pisala mons. Giovanni Battisti Montiniju, namestniku državnega tajnika Svetega sedeža, poznejšemu papežu Pavlu VI. V njem je predstavila svoj pogled na to, kaj bi lah­ko zavzeti katoliški laiki v zahodni Evropi storili za Rusijo. Sveti sedež je hkrati prosila za »načelno odobritev« take apostolske dejavnosti. Gospo Posnovo je mons. Montini predstavil kardinalu Tisserantu, ki je bil takrat tajnik Kongregacije za vzhodne Cerkve. Ta je 18. julija 1951 v posebnem pismu prosil za »blagoslov te izjemne gospe pri nadaljevanju težkega in pomembnega apostolata ter za to, da bi ji, kolikor je le mogoče, pomagali pri izdajanju katoliških brošur v ruščini«.

Prevajalka s. Alenka Arko. FOTO: Ivo Žajdela

Slovenska duhovnika Anton Ilc in Karel Kozina nastopita poslanstvo

Čez nekaj let, 18. julija 1955, je Kongregacija za vzhodne Cerkve poslala pismo Antonu Ilcu, mlademu slovenskemu duhovniku, ki je nedolgo pred tem končal pripravo na duhovniški poklic v papeškem kolegiju Russicum. V pismu je bilo zapisano: »Sveta Kongregacija je sklenila, da Vas imenuje v rusko središče v Bruslju. Vaše imenovanje je odgovor na prošnje, ki so jih izrazili številni ljudje, ki želijo, da bi bila ta posebna naloga zaupana Vam, ker lahko od Vas utemeljeno pričakujemo dobre sadove.«

Zdi se, da je bil Anton Ilc za poslanstvo pomoči vzhodni Evropi izbran že leta 1952, saj so predstojniki v Russicumu v njegov dosje v tistem letu zapisali: »Po koncu akademskega leta je odpotoval v Belgijo, kjer bo opravljal pripravništvo v župniji Chatelet (škofija Tournai). Prepričani smo, da je tako pripravništvo za mlade duhovnike, ki so študirali v Russicumu, pred začetkom dela za Ruse nujno.« Tako so se začela v Bruslju prva leta poslanstva tega plemenitega duhovnika iz Ribnice.

Skoraj deset let pozneje se je središču in založbi Življenje z Bogom pridružil še en slovenski duhovnik, Karel Kozina, ki je dotlej deloval med slovensko manjšino v Italiji. V pismu 20. februarja 1963, naslovljenem na mons. Antonia Santina, škofa v Trstu, je Kongregacija za vzhodne Cerkve prosila, naj škof razreši Karla Kozino dolžnosti kaplana v Bazovici, da bo lahko začel sodelovati z Antonom Ilcem v Belgiji. Tako je Kozina odpotoval v Bruselj, kjer je ostal do konca življenja.

Knjigo je predstavil tudi ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 1973 so izdali znamenito »bruseljsko Sveto pismo«

Prva dela, ki sta jih Ilc in Kozina namenila ruskim bralcem in jih tako seznanjala z novim tokom v Katoliški cerkvi, so bili dokumenti drugega vatikanskega koncila. Sledila so temeljna dela dveh ruskih mislecev, Vladimirja Solovjova in Vjačeslava Ivanova, ki sta delala za združitev pravoslavja s Katoliško cerkvijo. Leta 1973 so izdali tako imenovano »bruseljsko Sveto pismo nove zaveze«, opremljeno s komentarji francoske izdaje Bible de Jerusalem. Težko je povedati, kako zelo pomembna je bila za vero med Rusi ta knjiga, ki so jo v več tisoč izvodih skrivaj prinašali v Sovjetsko zvezo.

Že nekaj let prej, od leta 1968 dalje, so se nepričakovano odprle tudi možnosti za neposredno sodelovanje s pravoslavnimi kristjani. Po skrivnih zvezah so iz Rusije prinašali rokopise, zlasti teološke in apologetske razprave pravoslavnega duhovnika Aleksandra Mena in drugih. V tem času je omenjeno središče izdalo po pet do deset knjig na leto. Med njimi so bila temeljna dela Vjačeslava Ivanova, ki je leta 1926 v baziliki sv. Petra v Rimu prestopil v Katoliško cerkev in, kot je dejal, »zadihal s polnimi pljuči« kot popoln kristjan. Tiskali so tudi ruske prevode znanih katoliških teologov, na primer Romana Guardinija in Josepha Ratzingerja. Ta literatura je šla v Rusijo po skrivnih poteh, ki jih ni odkrila niti KGB. Dobro organizirana mreža »turistov« iz Poljske, Slovaške in Madžarske, pa tudi iz Belgije, Francije in Italije je zalagala ruski trg s knjigami, ki jih je izdajalo Vzhodnokrščansko središče in s katerimi je tako pripravljalo versko prenovo ruskega naroda.

Prevajalka Alenka Arko z ruskim izvirnikom. FOTO: Ivo Žajdela

Bruseljsko središče je prešlo v last ljubljanske nadškofije

Kardinal dr. Franc Rode je v spremni besedi zapisal, da je bilo z razpadom Sovjetske zveze poslanstvo Vzhodnokrščanskega središča končano. »Oba Ribničana sta skupaj z Irino Posnovo opravila zgodovinsko pomembno nalogo in pripomogla k ohranjanju ali prebujanju vere v ruskem narodu. Središče je tako zaprlo svoja vrata. Zastavilo se je vprašanje, kaj s stavbo na Avenue de la Couronne, za katero sta ves čas skrbela Ilc in Kozina, a je bila formalno last Svetega sedeža. Zdelo se je naravno, da bi hiša, kjer sta toliko let delala slovenska duhovnika, prešla v slovenske roke, kar je bila tudi njuna želja. Tako so upali tudi slovenski duhovniki, ki so delovali med izseljenci v zahodni Evropi.«

Takrat se je mons. Janez Pucelj, delegat za slovensko pastoralo v Nemčiji, obrnil na dr. Franca Rodeta, ki je bil tedaj nadškof v Ljubljani. Prosil ga je, naj prefektu Kongregacije za vzhodne Cerkve, kardinalu Silvestriniju, primerno predstavi predlog, da bruseljsko stanovanje preide v last ljubljanske nadškofije. Kardinal Silvestrini, ki ga je dr. Rode poznal še iz časa svojega službovanja v Vatikanu, temu ni nasprotoval. Vedel je namreč za veliko delo, ki sta ga v prid ruskega naroda opravila ta dva slovenska duhovnika. Sveti sedež je stavbo prepustil za simbolično ceno. Tako imamo Slovenci v Bruslju svoj pastoralni center, kjer se naši ljudje zbirajo k verskim opravilom in prijateljsko družijo. Tudi to je zasluga teh dveh izrednih Slovencev, Antona Ilca in Karla Kozine.