Lukanja je (nekdanja) vasica ob južnem vznožju Pohorja

Po zaslugi podjetnega in prizadevnega urednika ter plodnega vsestranskega publicista Antona Gričnika, bližnjega domačina, kraj Lukanja dobiva knjigo spominov na nekdaj znamenit lesarski in »furmanski« kraj, s številnimi žagami in mlini, pa tudi knjigo sodobnih opažanj, novih zamisli in spodbud za prihodnost.

Lukanja je vasica ob južnem vznožju Pohorja, leži ob cesti med Oplotnico in Roglo, ob potoku Oplotniščica. Spadala pod župnijo in krajevno skupnost Kebelj ter občino Slovenska Bistrica.

Nekoč so tu delovale žage. Od konca 19. stoletja so tod živeli tudi stalno naseljeni gozdni delavci.

Življenjske razmere so se spremenile, ljudje so se odseljevali, vas Lukanja pa je skoraj popolnoma zamrla.

O Lukanji je pisal, kjer koli je mogel

Avtor, Anton Gričnik, je v uvodu zapisal, da je zamisel, da bi tudi Lukanja dobila svojo knjigo, že stara, mogoče dvajset, trideset in več let. »Že marsikomu sem pravil o tem, recimo tudi prijatelju Stanetu Gradišniku (želel sem, da bi skupaj napisala knjigo o Lukanji), pa nekako nismo našli ne časa ne prave volje, da bi se zamisli lotili.

To pa ne pomeni, da je nismo imeli radi ali da smo nanjo pozabili. Sam imam nanjo lepe otroške spomine, posebej še na domačo žago, mlin in kočo, pa na travnik, kjer sem pogosto pasel ovce.«

Namesto tega je pisal o Lukanji, kjer koli je mogel: v življenjepisu Pribilovega »žagmojstra« Frana Jelenka in njegove žene Vike (Utišana pesem žag in mlinov, Nedeljski dnevnik, jeseni 1985), in drugič v prikazu »partizanske mame« Terezije Klinc (Jurgovo in partizanska mama, Kmečki glas, spomladi 1990). Predstavil jo je v knjigah: Zapisi in pričevanja sejalcev (Kronika Župnije sv. Kunigunde, 1989), Zgodbe moje rojstne župnije (Sv. Kunigunde na Pohorju, 2012), Jurij Vodovnik. Po njegovih poteh (2006), Stopinje v pesku časa (oplotnišo-čadramska kronika, 1999), Cirilov studenec (zbirka povesti iz krajev pod Roglo, 2010; pod naslovom Povesti izpod Rogle je izšla nekoliko spremenjena, 2021).

Poziv, da bi Lukanja oživela

Leta 2007 je v konjiških Novicah objavil poziv, da bi Lukanja oživela (Oživimo tudi našo Lukanjo), podobno kot je oživel Rakovec nad Vitanjem, kjer se bivši prebivalci ter njihovi sorodniki in potomci enkrat na leto dobijo v veselem druženju, ob jedači, pijači, pogovoru, petju in plesu.

»Nekaj takega je želel tudi za Lukanjo (tu bi lahko bila še maša, saj imamo svoje duhovnike), pa žal (zaenkrat) ni bilo vidnejšega uspeha. Seveda, Lukanjčani so raztreseni na vse strani, občina Slovenska Bistrica, kamor spada Lukanja, je predaleč, občina Oplotnica pa se tudi noče vmešavati.«

Les ob stari logarnici v Lukanji, tu so stanovali Vranjeki in Klinci.

Ivek Vetrih, edini Lukanjčan, ki še živi v Lukanji

»No, malo upanje se mi je utrnilo v predlanskem letu (2019), ko sem se peljal skozi Lukanjo in sem tam pri bloku zagledal manjšo družbo, v kateri je bil tudi Ivek Vetrih, edini Lukanjčan, ki še živi v Lukanji in ga seveda dobro poznam in cenim.

Izstopil sem in se zapletel v pogovor z njim in tudi z Antonom Kolarjem, doma iz Markečice pri Oplotnici. Mladi gospod in podjetnik se mi je takoj prikupil. Povedal je, da je kupil večji del Lukanje in da je zainteresiran, da bi organizirali kakšno srečanje.

Prostora je dovolj in volje tudi. Ivek je ob tem kar poskočil in zažarel od veselja. Izmenjali smo telefone, toda takšne stvari se seveda ne zgodijo in izpeljejo kar čez noč.«

Spominom je dodal vse mogoče vire o pokrajini in življenju

Marljiv kot je Anton Gričnik, z »dolgo kilometrino« in velikimi izkušnjami, saj je napisal in izdal že počasi nepregledno število domoznanskih knjig, je začel zbirati imena ter se z njimi dopisovati in pogovarjati.

Uspelo mu je zbrati veliko pričevanj. Spominom je dodal vse mogoče vire o pokrajini in življenju na tem območju na južnih obronkih Pohorja, in seveda, zelo veliko fotografij.

Ko je bila v Lukanja še šola, od 1. do 4. razreda, 20. 6. 1961, učitelj je bil Rudi Žnidarič.

»Poklical sem ga pred zaključkom redakcije, vendar ...«

Avtor je objavil tudi besede zadnjega Lukanjčana Ivana Vetriha. »Poklical sem ga pred zaključkom redakcije, vendar sem ga našel v slabšem zdravstvenem stanju, zato sva se dogovorila, da uporabim kar kakšen njegov že poslani in uporabljeni nagovor.

Seveda je knjige oziroma zbornika vesel, ga z vsem srcem pozdravlja in ga želi kmalu dobiti v roke. V njem bo njegova Lukanja na novo zaživela, z njo pa tudi Lukanjčani, bodisi da živijo raztreseni po svetu, ali pa so že prestopili prag večnost in se pridružili svojih dragim prednikom v objemu dobrega, usmiljenega in vsemogočnega nebeškega Očeta!

Podobno velja tudi za Pohorce in Pohorje, ki ga ima tako rad! Tole je poslal v sklopu svojega prispevka.«

»Ko sem bil še bosonogi deček, star sedem, osem let ...«

Ivana Vetrih: »Ko sem bil še bosonogi deček, star sedem, osem let, sem rad občudoval naravo in vse, kar je z njo povezano. Veliko so mi pomenila mogočna pohorska drevesa, skrite jase in majhni studenci oziroma potočki.

Še posebej sem bil vesel in srečen, kadar me je stari oče vzel zraven na pašo. Takrat mi je veliko pripovedoval o Pohorju. Jaz si takrat sam še nisem mogel predstavljati, kako veliko in bogato je naše Pohorje.

Spomnim se, da sva nekega dne pasla na Traticah, blizu Mrzle bajte. Bil je lep sončen dan, skoraj brez oblačka. Takrat mi je stari oče začel pripovedovati o Pohorju, kajti on je zelo veliko vedel.«

Pogreb v Lukanji, Jakecove mame Justine, družina Petrič, leta 1970.

Hvalnica Pohorju in njegovim bogastvom

»Pokazal mi je proti Rogli in rekel: 'Veš, to je Zreško Pohorje.' Nato proti Arehu: 'Veš, to je Mariborsko Pohorje.' Pa proti Lovrencu: 'To je Ribniško Pohorje.' In nazadnje je stegnil roko proti Slovenj Gradcu: 'To pa je Slovenjgraško Pohorje.'

Potem je pravil dalje: 'Zdaj sem ti približno predstavil, kako veliko in mogočno je naše prelepo Pohorje. Bogato je predvsem z raznimi pašniki, travniki, polji, njivami, studenci, potoki, kamninami za kamnolome, rudo, ki so jo nekoč rabili za glažute in fužine. Največje bogastvo pa predstavljajo gozdovi, ki so mešani.

Med najbolj razširjene vrste lesa štejemo smreko, jelko, bukev, bor, macesen, brezo, jelšo in tako dalje. Veliko dreves so nekoč posekali, predvsem smrek in jelk za žagan les, bukev pa za kuhanje kop oziroma za pridobivanje oglja. Vse to pomeni za nas Pohorce neizmerno bogastvo.'«

Kako priden in empatičen mora biti človek, ki opravlja takšno domoljubno delo

Preden sem se lotil pisanja tega kratkega prikaza, sem mu pisal:

»Dobil sem tvojo najnovejšo knjigo Spomini na Lukanjo. Zelo sem je vesel. V njej je zelo veliko tvojega dela in ljubezni do domačih pohorskih krajev. Še kakšnega takšnega kronista, kot si ti, na Slovenskem ni. Zaslužiš si najvišje priznanje in zahvalo. Knjiga je odlična. Glede na temo in potencialne sogovornike si zbral izjemno veliko podatkov in spominov.

Ko je Marija Gasser iz Železnikov pred leti napisala in prav tako v samozaložbi izdala knjigo Vasi pod Ratitovcem, sem bil osupel nad njenim velikim delom. Namreč: nekoč več vasi, na desetine domačij in stotine ljudi, danes pa tam komaj še kaj domačinov.

Pri »tvoji« Lukanji je še »huje«, že nekoč malo hiš in ljudi, danes pa tako rekoč nič več. Pa vseeno tako zelo debela knjiga. Seveda, »samo še ena« tvoja tako debela, ki si jo dodal svojim mnogim drugim. Kako priden in empatičen mora biti človek, ki opravlja takšno domoljubno delo, kot ga opravljaš ti.«

Sotočje Mrzlega studenca in Oplotniščice v Lukanji, pri odcepu ceste na Osankarico.

Fotografije so iz knjige