Sveti papež Pavel VI. je za 4. velikonočno nedeljo leta 1964 napisal poslanico Prosite Gospoda žetve in z njo začel svetovni dan molitve za duhovne poklice. Odziv na papeževo molitveno spodbudo je bil takojšen in številčen tudi v Sloveniji; podobno kot v nekaterih drugih deželah so se že v naslednjih letih na pobudo škofov na molitveni dan pripravljali s tridnevnico, od leta 1998 pa s tednom molitve. Vsako leto je bila za to priložnost pripravljena knjižica, ki je spodbujala k molitvi in povezovala molivce po naših župnijah, s papeževimi mislimi pa tudi z molivci po vsem svetu. Geslo za letošnji teden molitve za duhovne poklice (od 23. do 30. aprila) Poklicani, da bi živeli je izbral murskosoboški škof Peter Štumpf, beltinški kaplan Andrej Lažeta pa je s pomočjo duhovnikov soboške škofije uredil knjižico z nagovori in molitvami, ki bo »v pomoč pri oblikovanju bogoslužja in molitvenih ur v vseh slovenskih župnijah« (povezava do pogovora z Lojzetom Kozarjem iz tiskane številke) .

O pomenu molitve in odgovarjanju na Božji klic smo se pogovarjali z Antonom Gnidovcem, župnikom v Vinici, odgovornim za duhovne poklice v novomeški škofiji.

Zakaj je pomembno, da se združimo v molitvi za duhovnike in za nove duhovne poklice?

Molitveni teden za duhovne poklice je po mojem prepričanju potreben zato, da nas spomni na Gospodovo naročilo in obljubo: »Prosite gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« Prav neverjetno je, kako tudi verniki hitro pozabljamo velika Gospodova dela in se predamo apatiji, češ, saj se nič ne da narediti. Potrebno je zavestno dejanje vere. Jezus je nekoč grajal človeka, ki ga je prosil pogojno: »Če kaj moreš, se nas usmili.« Odvrnil mu je: »Kaj se pravi: če kaj moreš? Vse je mogoče tistemu, ki veruje« (prim. Mr 9,23). Tako tudi na področju duhovnih poklicev ni nobene usojenosti. Imeli jih bomo po meri naše vere. Če bomo zahrepeneli po njih in zanje prosili, bo tudi Gospod poskrbel.

Kdaj je biti duhovnik lepo in kaj duhovniku pomeni molitvena podpora, ko je težko?

Vedno znova me preseneča dejstvo, da Jezus deluje po meni, duhovniku, in da verniki to opazijo in so hvaležni. Včasih duhovnika prevzame skušnjava, da mora narediti nekaj izrednega. Vržeš se v delo in misliš, da je vse odvisno od tebe. Izkupiček ni nič posebnega, razen, da si zelo utrujen. Ko pa se vrneš k svojemu izvornemu poslanstvu: molitev, evharistija, spoved in ostali zakramenti, vidiš, da se zgodi nekaj lepega. Dal si, česar sam nimaš in začutil svojo istovetnost, ki je v zedinjenju z Jezusom. Jezus mora rasti, ti pa se manjšati.

Seveda ima vsak duhovnik tudi težke dneve. Če ne vidiš nobenih uspehov svojega dela, te lahko objame malodušnost. Poseben izziv je tudi naša samskost, ki je blagoslov in križ. Blagoslov, ker se lahko bolj celostno posvetiš poslanstvu, križ, ker nimaš zaupne osebe, s katero bi delil svoje veselje in žalost. Vendar nas Gospodova milost podpira.

O pomenu molitve. FOTO: Tatjana Splichal 

Kako oziroma kje je duhovnik lahko svetilnik sodobni potrošniški in individualizirani družbi? 

Odločitev za duhovni poklic je že sama po sebi velika zadrega za vse ideologije, saj ne vedo, kam umestiti ta pojav. Evolucionizem ne zna razložiti, čemu bi se človek odrekel svetu zaradi nekih višjih vrednot. Komunizem je imel to za prehoden pojav še neuresničene brezrazredne družbe, ko ne bo več religije, ki je opij za ljudstvo. V moji osebni zgodbi je bilo zanimivo, da me podjetje kot svojega štipendista l. 1981 ni želelo zaposliti, čeprav je bilo takrat to običajno. Ko sem se odločil za bogoslovje, je v nekaj dneh za mano prišel dopis o sprejemu. Bilo je prepozno. Za ideologijo praktičnega materijalizma in hedonizma, uživaštva pa je duhovni poklic enako norost. Duhovni poklic je odločitev zaradi Boga. Če pa Bog v nekem okolju sploh nima mesta, je to preroško dejanje.

Še obrnjeno vprašanje: kako mlad človek v svetu zaslonov in podob prepozna klic za duhovništvo? Kako Bog danes nagovarja, kliče na drugačen način kot včasih?

Ko se pogovarjam z duhovniki moje generacije, ugotavljamo, da so nas v mladosti bolj zanimala temeljna vprašanja: Kdo je človek? Kaj je smisel življenja? Ali obstaja Bog in življenje po smrti? Pravzaprav je zares pomembno samo vprašanje o Bogu. Če on obstaja, je vse smiselno. Če njega ni, tudi življenje in vesolje nimata pomena. Ko se nam je Bog razodel v Jezusu Kristusu, smo čutili moralno nujo, da to izročimo drugim. Primeren poklic za to je duhovništvo.

Mislim, da tudi danes Gospod na podoben način seje semena duhovnih poklicev. Uspeh tega sejanja pa je na univerzalen način prikazan v priliki o sejalcu: Nekaj semena takoj pobere hudobni duh, nekaj ga strohni zaradi posvetnih skrbi in zapeljivosti bogastva, nekaj ga propade zaradi nepripravljenosti na žrtev, nekaj pa požene in zrase ...

Na kakšen način naj se starši pogovarjajo z otroki o duhovnih poklicih?

Najprej se mi zdi pomembno, da starši ta poklic iskreno cenijo in z otroci vedno spoštljivo govorijo o njem, tudi, ko vidijo pri nas kaj graje vrednega. V moji domači družini je bil duhovni poklic vedno na vrhu, verjetno tudi zato, ker je bilo med predniki več duhovnikov. Kljub temu se ne spominjam, da bi oče ali mama kdaj z besedo koga nagovarjala. Smo pa v župniji molili za duhovne poklice in mama je obiskovala prve sobote v ta namen. Če je v družini lep odnos do duhovnih poklicev, če družina vsaj občasno zanje moli, če je hkrati v župniji dober duhovnik, je to okolje, kjer lažje vzklije duhovni poklic, kakor v kakšnem duhovnem kamnolomu.

Odnos med laiki in duhovniki v župniji?

Gre za dopolnjevanje. Tam kjer se duhovnik zaveda, da »ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel in dal življenje« za Cerkev in kjer tako svoje poslanstvo pojmujejo tudi laiki, ni prav nobenih težav. Težave se pojavijo samo takrat, ko eni ali drugi služenje zamenjamo za gospodovanje.

Po čem bo svet prepoznal duhovnika, ki vstopa v jutrišnji dan? 

Identiteta duhovnika je nadčasovna in ni nič drugačna kakor na začetku. Jezus ne daje apostolom dolgoveznih naročil ampak samo: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.« Že prej jim jasno pove, kateri so pogoji vsaj delnega uspeha: Nora ljubezen do Boga in do ljudi, iskrena molitev, ponižnost in pogum, sposobnost odpuščanja, nenavezanost na denar... Svet pa danes ni bistveno drugačen od preteklih stoletij. Njegova podoba je v nekaj stavkih opisana v že omenjeni priliki o sejalcu, le da se količina trnja, plitve zemlje in delovanja zla nekoliko spreminja. Duhovnik 21. stoletja mora biti ponižen pred Bogom in pogumen pred svetom, ki razen Kristusa nima nobene alternative.