Plestišča na severu Benečije, rojstni kraj Antona Cuffola.

V Družini sem 14. decembra 2014 pod naslovom Življenje je posvetil svojemu narodu objavil prispevek o knjigi z dnevniškimi zapisi beneškega čedermaca duhovnika Antona Cuffola, ki jo je pripravil veliki poznavalec življenja Beneških Slovencev Giorgio Banchig.

Knjigo Antona Cuffola Moj dnevnik. La seconda guerra mondiale vista e vissuta nel »focolaio« della canonica di Lasiz (Moj dnevnik. Druga svetovna vojska v kotu župnišča v Lazah), drugo izdajo (prva je izšla leta 1985) so izdali pri zadrugi Most v Čedadu, so predstavili 11. oktobra 2014 v beneški odročni vasi Plestišča, ki leži v hribih zahodno od Breginja, Cuffolovem rojstnem kraju. Predstavili so jo urednik knjige Giorgio Banchig, predstojnica Inštituta sv. Evzebija iz Vercellija in Cuffolova sorodnica s. Antonia Cuffolo, dekan iz Nem Rizieri De Tina, podžupan občine Tipana Elio Berra ter načelnik upravne enote Tolmin Zdravko Likar.

Plestišča, rojstni kraj Antona Cuffola. FOTO: Ivo Žajdela

Anton Cuffolo, na­rodnoobrambni in kulturni delavec v Benečiji

Anton Cuffolo, beneški duhovnik, na­rodnoobrambni in kulturni delavec, zbiralec narodnega blaga, se je rodil 15. septembra 1889 v Plestiščah, umrl je 13. oktobra 1959 v bolnišnici v Čedadu in je pokopan v Lazah (severno od Špetra), kjer je bil dolga leta duhovnik. Srednjo šolo in bogoslovje je končal v Vidmu (1902–1914). Zaradi vpoklica v vojsko (začela se je prva svetovna vojna) je bil posvečen 12. julija 1914 in na sam dan nove maše (14. julija) se je moral javiti v vojašnici. Vojno je preživljal pri sanitejcih v Bologni in Benetkah, kasneje pa je bil vojni kurat na soški fronti (Kalvarija nad Podgoro). Bil je ranjen in je nato zbolel za kolero.

Po okrevanju je sprejel dušno pastirstvo v Mirniku, hkrati je opravljal županske posle in skrbel za briške begunce. Novembra 1918 mu je italijanski guverner v Trstu poveril še posle civilnega komisarja v občinah Dolenje in Kožbana. Tam je ostal do 3. marca 1920, nato je bil nastavljen za vikarja v Lazah v Nadiški dolini (od 16. marca 1920). Laze so bile leta 1956 povzdignjene v župnijo in Cuffolo je bil njihov prvi župnik.

Spominska plošča duhovnikov čedermacev na cerkvi v Plestiščah. FOTO: Ivo Žajdela

Cuffolo je bil najbolj zve­sti učenec Ivana Trinka

Cuffolo je izšel iz šole Ivana Trinka in je bil njegov najbolj zve­sti učenec. Neizmerno je ljubil svojo »teptano Beračijo« (slovensko Benečijo) in se neustrašno boril za ohranitev slovenskega jezika v cer­kvi. Kot dijak se je s sedmimi prijatelji pretihotapil iz Italije na dijaški shod v Ljubljano, poročal o stanju v slovenski Benečiji, poslušal Janeza Evangelista Kreka pri Sv. Joštu. Podobno je leta 1908 prišel v Gorico na občni zbor vseslovenske dijaške zveze.

Anton Cuffolo na prisilnem delu pod fašizmom leta 1929.

Javno se je potegoval za jezikovne pravice Beneških Slo­vencev

Po vojni se je začel javno potegovati za jezikovne pravice Beneških Slo­vencev. Tako se je leta 1920 udeležil srečanja beneških duhovnikov v Špe­tru ob Nadiži, od koder so poslali protest nadškofu Rossiju v Videm, ker je s Stare gore odstranil slovenskega duhovnika in poklical itali­janske kapucine, in spomenico na papeža Benedikta XV. o sovražnem obnašanju videmskega škofa do Slovencev v Benečiji ter o potrebi, da se v semenišču uvede pouk slovenščine. Ker je leta 1927 tudi furlanska du­hovščina protestirala pri papežu, je apostolski vizitator škof Andrej Longhin iz Trevisa zaslišal tudi slovenske duhovnike v Špetru. Cuffolo mu je izročil novo spomenico o krivicah, ki so jih trpeli slovenski du­hovniki in verniki. Nadškof Rossi je bil odstranjen. Cuffolo je bil vodilni član komisije za sestavo novega katekizma za Slo­vence videmske nadškofije (A. Cuffolo, J. Gorenszach, P. Qualizza in A. Cosmacini). Katoliški katekizem so tiskali 15. oktobra 1928 v Gorici v 2.000 izvodih.

Anton Cuffolo (levo) ter nadškof G. Nogara in C. Zanon v Landarju nad Nadižo leta 1952.

Čedermaci iz Benečije P. Cernoia, O. Qualizza in Anton Cuffolo.

Italijani so leta 1933 prepovedali rabo slovenskega jezika pri bogoslužju

V Lazah je Cuffolo razširil cerkev, nabavil nove zvonove, poskrbel za napeljavo elektrike, skrbel za slovensko petje in bo­goslužje v domačem jeziku. Medtem so fašistični oblastniki sklenili pregnati slovenščino iz cerkva v slovenski Benečiji. Na izrecni Mussolinijev ukaz je videmski prefekt Temistocle Testa avgusta 1933 izdal odlok, s katerim je prepovedal rabo slovenskega jezika pri bogoslužju po vseh cerkvah Beneške Slovenije. Orožniški poročnik Vincenzo Battiatti je 16. avgusta poklical v Špeter Antona Cuffola, Jožefa Cramarja, Paskvala Gujona in Petra Qualizzo in jim prepovedal še nadalje uporabljati slovenščino pri petju, molitvah, pridiganju in verouku. Zato so naslednjega dne skupaj s Petričičem protestirali pri nadškofu Nogari, ki je zadevo predložil Svetem sedežu.

Laze nad Nadižo, kjer je bil Anton Cuffolo več desetletij duhovnik. FOTO: Ivo Žajdela

France Bevk je Kaplana Martina Čedermac napisal po liku Antona Cuffola

Orožniki so po župniščih in domovih začeli pleniti slovenske kate­kizme in molitvenike. Cuffolo jih je ponoči skril v samotno cerkev in odhitel k nadškofu v Videm, da bi se rešil aretacije. Duhovniki so se pritožili v Vatikan. Pisatelj France Bevk je poročal, da je »največ podatkov« za svojo knjigo Kaplan Martin Čedermac dobil pri Cuffolu, ki je bil knjigi hrbtenica, saj je Bevk v njej opisal Cuffolovo duhovnijo in delovno sobo. Pri upodobitvi sloke in asketske postave Martina Čedermaca pa je Bevk imel pred očmi Jožefa Cramarja (kaplana iz sosednjega Landarja), ki mu je prav tako postregel z veliko podatkov.

Cuffolo je v dnevniku jeseni 1938 zapisal: »V Slovencu, ki sem ga kupil v Čedadu, sem bral oceno novega psihološkega romana 'Kaplan Čedermac', ki ga je spisal neki Pavle Sedmak in ga je izdala kot svoje najboljše letošnje delo Slovenska Matica v Ljubljani.

V 'Kaplanu Čedermacu' je Sedmak mojstrsko opisal preganjanje in trpljenje slovenskih duhovnikov Videmske nadškofije v letih 1933–1934 in naslednjih, zaradi slovenskega jezika v cerkvi. Dolgo me je zanimalo dobiti roman v roke in končno se mi je to posrečilo potom prijateljev skozi Avstrijo, čez Trbiž.

Ko sem ga prebral, mi ni bilo težko spoznati, da se pod psevdonimom Pavle Sedmak skriva znani prijatelj in pisatelj France Bevk, ki se je znal v času preganjanja tako spretno kretati po naših vaseh, da ni nihče niti podvomil, ali je tujec. Tako je mogel neposredno zabeležiti po­datke, ki so mu bili potrebni za roman. Da je to on, mi potrjuje tudi to, da je spraševal po tukajšnjih priimkih.

Vzrok, da je zbral za kaplana priimek Čedermac je najbrž ta: ko sva sedela pri skromnem kosilu, je vstopil v obednico neki mutec iz so­sednje vasi, ki mi je skušal z navdušenim miganjem rok, nog itd. nekaj povedati. Bevka je to veselilo in se je glasno nasmejal. Povedal sem mu, da se mutec imenuje A. Čedermac in je iz O/fijana/. Kar je pisano v romanu, ni izmišljeno, ni pretirano, je le gola resnica in sicer umetno omiljena, da bi se ne zdela pretirana. 'Kaplan Čeder­mac' je historično psihološki roman in prepričan sem, da bo vzbudil pri slovanskih narodih zanimanje za zapuščene Slovence v Benečiji, pa tudi, da bo bolj škodoval fašistični Italiji, kot je svoj čas Avstriji ško­dovala knjiga Le mie prigioni Silvia Pellica.«

Cerkev v Lazah nad Nadižo, kjer je bil Anton Cuffolo več desetletij duhovnik. FOTO: Ivo Žajdela

Anton Cuffolo je veliko pisal

Cuffola je fašistična oblast nadzirala, klicala na kvesturo in mu grozila s konfinacijo. Med nemško zasedbo je rešil vas in ljudi pred uničenjem, ki ga je bila nemško-kozaška komanda že odredila za 1. januar 1944. Po razsulu fašizma je pomagal 35 angleškim ujetnikom, da so se preko Jugoslavije prebili do svoje armade.

Ko so po drugi svetovni vojni trikoloristi spet strahovali duhovnike, je Cuffolo skupaj z nekaterimi sobrati ostro nastopil pri prefektu Candoliniju (1950) in Meneghiniju (1957) ter pri nadškofu Nogari (18. maja 1955) in Zaffonatu (1. oktobra 1957). Kot markantna osebnost je Cuffolo družil slovenske sobrate, dajal pobude, sodeloval pri pisanju spomenic in nastopil pri oblasteh. V letih izseljevanja Beneških Slovencev v tujino je dvigal glas proti odseljevanju, svaril pred nevarnostjo silikoze v bel­gijskih rudnikih in izseljence z dopisovanjem vezal na domačo zemljo.

V tem župnišču v Lazah je Anton Cuffolo pisal svoj dnevnik. FOTO: Ivo Žajdela

Zbral je veliko podatkov za zgodovino slovenske Benečije

Zbiral je narodno blago, si zapisoval ljudske pesmi, zgodbe, običaje, izročila in odkril v starih vizitacijskih zapisnikih veliko podatkov za zgodovino slovenske Benečije. Del tega gradiva je izšel v Mladi setvi (1947), v Demokraciji (1951) in v Turnškovem delu Pod vernim kro­vom. Cuffolo je veliko pisal zlasti v beneškem narečju. Njegovo je Pismo z Videmskega v Zborniku svečenikov sv. Pavla leta 1926. Kot Stric Jakob je objavil vrsto dopisov v izseljenskem glasilu Slovenski glas beneških Slovencev v Belgiji (1951–1960), ki ga je izdajal duhovnik Zdravko Reven.

Prispeval je pretežni del gradiva za Naše molitve, molitvenik za Be­neške Slovence, ki je pod Trinkovim imenom izšel leta 1951 v Gorici. Nje­gova je tudi Zbirka ljudskih nabožnih pesmi (rokopis v arhivu A. Cracina). Predvsem pa je dragocen zgodovinski dokument njegov dnevnik v dveh zvezkih, drugi (»slovenski«) del hrani arhiv Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Odlomke iz dnevnika že vrsto let Giorgio Banchig izdaja v dvotedniku Dom, ki ga izdajajo v Čedadu.

Anton Cuffolo je pokopan v Lazah nad Nadižo, kjer je bil več desetletij duhovnik. FOTO: Ivo Žajdela

Pisal je tudi dnevnik, ki je danes izjemen zgodovinski dokument

Cuffolo je dnevnik pisal v letih od 1938 do 1947, osrednji del dnevnika pa opisuje dogodke med drugo svetovno vojno v Lazah, kjer je bil župnik, in tudi širše v Benečiji. Prva izdaja dnevnika je izšla leta 1985 pri takratni zadrugi Dom, vendar je bila zaradi velikega zanimanja že dalj časa nedostopna. Drugo izdajo je uredil in s koristnimi opombami opremil Giorgio Banchig. Prav tako koristna pa bosta tudi imensko kazalo in seznam krajev. Knjigo bogatijo fotografije, ki predstavljajo ljudi, ki nastopajo v knjigi. Uvodno besedo je napisal Marino Qualizza.

Anton Cuffolo je pokopan v Lazah nad Nadižo, kjer je bil več desetletij duhovnik (grob na desni). FOTO: Ivo Žajdela

Slovensko varianto dnevnika je pisal v letih od 1938 do 1946

Cuffolo je dnevnik pisal v slovenščini in italijanščini, in dnevnika se nekoliko razlikujeta. Slovenskega je pisal v letih od 1938 do 1946, italijanskega pa od leta 1940 do 1947. Urednik Banchig domneva, da je slovenskega Cuffolo pisal v navedenem času, italijanskega pa kasneje, v zgodnjih 50. letih, na osnovi slovenskega. Z obema različicama je želel Cuffolo informirati slovenskega in italijanskega bralca. Za drugega je pisal bolj diplomatsko, nekatere dogodke je omehčal, saj ni želel, da bi prišlo do polemične reakcije, ampak je želel biti konstruktiven. Slovenskemu bralcu je želel predstaviti skrite in težavne okoliščine stvarnosti, v kateri so takrat živeli Slovenci v videmski pokrajini.

Giorgio Banchig, avtor knjige s Cuffolovimi dnevniškimi zapisi, na predstavitvi knjige 11. oktobra 2014 v Plestiščah (levo je s. Antonia Cuffolo, sorodnica Antona Cuffola). FOTO: Ivo Žajdela)

Moč slovenske kulture, da je preživela veliko težav

Do nove izdaje je prišlo 80 let (1933) po prepovedi slovenskega jezika v cerkvah videmske nadškofije in 70 let po padcu fašizma. Želja izdajatelja je, da bi tudi mlade generacije videle, kaj se je dogajalo v Nadiških dolinah v letih fašizma in kako močna je slovenska kultura, da je preživela toliko težav. Knjigo zato bogatijo urednikove opombe, Banchig pa je v spremni besedi zapisal: »Z dnevniškimi zapisi Antona Cuffola in potrpežljivim uredniškim delom smo želeli predvsem mladim ponuditi možnost spoznavanja preteklosti, ki še vedno postavlja pogoje skupnosti, v kateri živimo, in predati vsem prebivalcem Nadiških dolin in tistim, ki jim je pri srcu njihova usoda, dragoceno pričevanje izpod peresa duhovnika, ki je svoje življenje posvetil svojemu narodu.«

Anton Cuffolo, Slovenski etnograf 32, Milko MatičetovDruzina, Anton Cuffolo, Giorgio Banchig, 14. 12. 2014

Cuffolov dnevnik so 11. oktobra 2014 v Plestiščah predstavili: Rizieri De Tina, Ezio Gosgnach, s. Antonia Cuffolo, Giorgio Banchig, Elio Berra in Zdravko Likar. FOTO: Ivo Žajdela

1/28