Slavje zlate maše Antona Bedenčiča v cerkvi na Kodeljevem. FOTO: Ksenja Hočevar

Anton Bedenčič (1946), po rodu Ljubljančan, že 49 let deluje med slovenskimi verniki na Tržaškem – od tega je kar 47 let župnik župnije Marije Vnebovzete Repentabor, župnije na najvišji točki tržaške škofije, ki je tudi osrednje škofijsko romarsko središče, že 13 let je škofov vikar za Slovence in desetletja dekan openske dekanije s 14 slovenskimi župnijami.

Jubilanta in njegove sorodnike, prijatelje in župljane je v pridigi nagovoril salezijanski inšpektor Marko Košnik. FOTO: Ksenja Hočevar

»Gospod Tone je zgled, kako Gospod deluje prek človeka, ki se mu da povsem na voljo,« je v nedeljo, 4. junija, na slavju zlate maše v cerkvi na Kodeljevem dejal »zlatomašni pridigar«, inšpektor salezijancev Marko Košnik. V nagovoru je spomnil na jubilantovo otroštvo in mladost, ko je kot ministrant prek salezijancev, ki vodijo župnijo Kodeljevo že od ustanovitve leta 1960, odkrival lepoto redovniškega in duhovniškega poklica. Bedenčičevo družino je močno zaznamovala očetova nesreča med delom na železnici, izgubil je obe nogi, kar je bilo, kot je dejal pridigar, »dober humus za Tonetov duhovniški poklic. Utrdil je zvestobo v veri in voljo do življenja.« Poseben vzor sta mu bila duhovnika Ciril Zajc in Franc Levstik, v župniji pa je našel tudi »dobro klapo« in primerno okolje za dozorevanje redovniškega poklica.

Anton Bedenčič je obhajal zlatomašni jubilej v rojstni župniji, v cerkvi Terezije Deteta Jezusa na Kodeljevem. FOTO: Ksenja Hočevar

Od Kodeljevega prek Zagreba in Rima v Trst

Po vstopu v salezijansko družbo leta 1963 se je izobraževal v Križevcih pri Zagrebu, na Reki in na Teološki fakulteti v Ljubljani, po mašniškem posvečenju 29. junija 1973 v ljubljanski stolnici pa je postal kaplan v dveh salezijanskih župnijah, na Rakovniku in Rudniku. Poleti leta 1974 je bil duhovni vodja na tržaških skavtskih taborih – duhovni vodja zamejske skavtske organizacije je še danes! –, septembra pa je nastopil službo na Tržaškem. Bival je v salezijanski skupnosti v Marijanišču na Opčinah in prva leta poučeval filozofijo ter kasneje verouk na tržaških šolskih ustanovah, slovenskem Klasičnem liceju in na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zoisa z več kot 300 dijaki. Leta 1976 je postal župnijski upravitelj (ko je dobil italijansko državljanstvo, pa župnik) na Repentaboru. Začel je obnovo na duhovnem, kulturnem in pastoralnem področju, poseben poudarek je dajal delu z mladino; za mlade je vsako leto organiziral duhovno-počitniške tedne; poleti v gorah, pozimi na snegu. Tržačane je vodil na romanja po Sloveniji, Evropi in zunaj nje. Posebno skrb je namenjal obnovi repentaborske cerkve in oživil je tradicionalna velikošmarenska romanja. Kasneje je kot ekonom in ravnatelj Marijanišča vodil obnovo Finžgarjevega doma na Občinah, na njegovem dvorišču se prireja vsakoletna Draga, je pa salezijanski dom tudi središče duhovnega in kulturnega življenja za tržaške vernike.

Zlatomašnik je na začetku maše novomašni plašč zamenjal z zlatomašnim, darom župljanov Kodeljevega. FOTO: Ksenja Hočevar

»Tone, si Don Boskov biser!«

»V Don Boskovem duhu si živel in ohranjal odnos do vsega, kar je slovensko,« je dejal na zlatomašnem slavju pridigar Košnik. Da bi morda kdo rekel, da je jubilant živel preveč aktivno in preveč »površno duhovno življenje«, je nadaljeval pridigar: »A to, da sta dajala prednost delu in ne molitvi, so očitali tudi sv. Pavlu in tudi Janezu Bosku. Tvoje delo, dragi Tone, je bilo hkrati molitev in molitev. Takšen tvoj zgled: molitve in dela, dela in molitve, notranje duhovne globine med aktivnostjo je največje bogastvo, ki ga kot duhovnik širiš med ljudi, ko oznanjaš Gospoda.«

Somaševali so jubilantovi sobratje, Don Boskovi salezijanci. FOTO: Ksenja Hočevar

Ob nedelji Svete trojice in nedeljski Božji besedi je inšpektor Košnik v nagovoru izpostavil tri sporočila. Prvo je lik Mojzesa, ki se je – že močno preizkušan, ko je vodil »trdovratno in neposlušno« izraelsko ljudstvo skozi puščavo – srečal z Gospodom na Gori. Tudi ti imaš izkušnjo z goro, velikokrat si se povzpel na goro in tam pastoralno deloval. Na gori se človek sooči s seboj, s svojimi slabostmi, svojimi nemočmi, na gori se človek prečisti,« je dejal pridigar in kot drugo izpostavil lik pastirja: »Slab pastir pase samega sebe, pase svoj egoizem. Egoizem človeka je večji kakor Mount Everest, težko ga je premagati.« Duhovnik je po besedah Košnika poklican, da išče dobro pašo za ovčice, da za ljudi moli, jih uči, jim daje duhovno hrano. Kot tretje pa je Košnik izpostavil »pogled na križ«: »Tvoj novomašni križ je razpadel, ostal ti je samo košček – pogled na ta košček križa je tisti, ki ti govori, da križ je, vendar križ ni cilj, ampak pot. Jezusove razširjene roke na njem te vabijo, da se mu predaš in se podarjaš.«

Zlatomašnik Bedenčič se je v kapeli kodeljevske cerkve srečal z župljani že v soboto zvečer in v pogovoru z Janezom Hočevarjem odkrival spomine na rojstno župnijo in zanimivosti iz življenja na Tržaškem. FOTO: Ksenja Hočevar

Da je jubilant Don Boskov biser, je sklenil nagovor Marko Košnik: »V 60-letni zvestobi salezijanski skupnosti se sveti tvoj salezijanski biser. Izklesale so ga različne sanje, načrti, ljubezen do ljudi in Boga, ustvarjalnost, delavnost, predanost Bogu, življenje po zgledu Don Boska, pastoralna ljubezen do mladih. Hvala za dar redovniškega in duhovniškega poklica!«

Pogovor z zlatomašnikom bomo objavili v eni od prihodnjih številk Družine.