Kot pove naslov, gre za spomine Antona Babnika (1920–2016), ki se je rodil 30. julija 1920. Družina je živela na Vodnikovi cesti 130 v Zgornji Šiški v Ljubljani.

S petnajstimi leti se je Anton kot vajenec zaposlil pri Avgustu Martinčiču, mojstru kovinarske stroke, ki je imel na Rimski cesti v Ljubljani kovinarsko delavnico.

Anton je bil dober sprva vajenec, potem delavec, postal je nadzornik proizvodnje. Vmes je študiral in postal mojster mehanik.

Spomini na ilegalo Slovenske legije v Ljubljani

O komunističnih zločinih med drugo svetovno vojno imamo zelo veliko literature.

Vendar sem si dolgo želel, da bi (je) nekdo od vpletenih napisal spomine na nekomunistično ilegalo med vojno v Ljubljani (ali celo na t. i. domobransko policijo).

A čudeži se dogajajo. Glavna beseda v spominih je prav čudež (naslov knjige je Še en čudež). Nasploh je bil Anton Babnik zelo veren, kar se kaže skozi celotno knjigo.

32 let po demokratizaciji smo dobili spomine, v katerih je v pomembnem delu opisana nekomunistična ilegala v Ljubljani.

Slovenska legija pred seboj ni imela samo enega smrtnega nasprotnika, ampak dva

Vedeli smo, da je demokratična stran leta 1941 v Ljubljani organizirala Slovensko legijo, ilegalno organizacijo, prvenstveno namenjeno organiziranju odpora proti okupatorju.

Ker pa so komunisti že leta 1941 udarili s svojo organizacijo, navzven, za javnost usmerjeno v upor proti okupatorju, v resnici in v podtalju pa za namene komunistične revolucije, to je za uničevanje notranjih političnih nasprotnikov, so s tem, s propagando in nasiljem, nekomunistično ilegalo prisilili v (samo)obrambno pozicijo.

Slovenska legija naenkrat pred seboj ni imela samo enega smrtnega nasprotnika, ampak dva, s tem, da je bila ta druga nevarnost še veliko hujša, saj je šlo za notranjega nasprotnika, ki je bil ideološko sfanatiziran in je temeljil na vsesplošnem nasilju.

Internacijo se je dalo preživeti, zahrbtne komunistične krogle pa ne

Anton Babnik je bil od začetka vojne in ves čas vojne med aktivnejšimi člani ilegalne Slovenske legije.

To ilegalo so vodili Rudolf Smersu, Miloš Stare, Albin Šmajd in drugi. Vsi so se morali ves čas vojne skrivati pred okupatorjem in pred komunističnimi morilci. Mnoge nekomuniste so komunistični morilci umorili že leta 1941 in 1942.

V tem času okupator, ker je bil italijanski, ni predstavljal tako hude nevarnosti, kot komunisti. Italijani so sicer zganjali nasilje, zapirali, odvažali v taborišča, streljali ljudi zaradi komunističnih akcij (t. i. talce). Toda internacijo se je dalo preživeti, zahrbtne komunistične krogle pa ne.

Družina Antona Babnika; Anton je na sredini zadaj.

Srečanje z osebo, ki naj bi ga ubila

Zaradi dejavnosti v ilegalni Slovenski legiji so komunisti Babnika »obsodili« na smrt. Ustrelili bi ga, kot mnoge druge po Ljubljani takrat, če bi lahko prišli do njega.

Osupljiv je opis v knjigi, ko se je Babnik na ljubljanski ulici srečal s svojim znancem, za katerega je vedel, da naj bi ga ubil prav on.

Ker je v žepu ves čas nosil pištolo za (samo)obrambo, je stopil do njega in mu zagrozil, naj si ne drzne naloge, ki jo je dobil, izvršiti, ker bo potem roka maščevanja posegla po njegovih sorodnikih. Zaleglo je.

Skrivati so se morali pred dvema nasprotnikoma, okupatorji in komunisti

Nekomunistična obramba med vojno je imela več oblik in nivojev. Najbolj vidna in znana je bila oborožena protirevolucionarna obramba, najprej se je imenovala vaške straže, po septembru 1943 pa domobranci.

Manj znana je druga, na nek način civilna obrambna organizacija. Imenovala se je Slovenska legija, organizacijsko je izšla iz pripadnikov Slovenske ljudske stranke in je bila torej katoliška.

Kot rečeno, šlo je za izrazito ilegalo, saj so se člani morali skrivati pred dvema nasprotnikoma, okupatorji in komunisti.

Ena pomembnih dejavnosti Slovenske legije je bila zbiranje informacij, predvsem o okupatorju, ki so jih posredovali Angležem. Za to je skrbel Vladimir Vauhnik s svojimi povezavami.

Ta je zato v Ljubljani živel v globoki ilegali, še posebno, ko so jo jeseni 1943 zasedli Nemci. Skrival se je nekje za Bežigradom.

Babnikova hiša na Vodnikovi ulici v Zgornji Šiški leta 1967.

Kako se je Churchill povezal s komunistom Brozom

Čeprav je v Babnikovih spominih veliko opisov usodnih in tragičnih dogodkov, je med njimi eden najbolj pretresljivih, ko je zgodaj leta 1944 obiskal Vauhnika v bežigrajskem skrivališču, ta pa mu je ves pretresen dejal, da je vsega konec, da so jih Angleži izdali.

Ne le, da so podatke pošiljali angleški obveščevalni službi, ki so jo v tem delu pomembno obvladovali komunistični somišljeniki, tudi zaradi njihove dejavnosti (prikrajanja informacij z območja Jugoslavije), se je Churchill pragmatično (čisto po angleško) povezal s komunistom Brozom in podprl njegovo partizansko paravojsko.

Vauhnik je bil takrat prisiljen prenehati sodelovati pri tem ilegalno-obveščevalnem delu, povsem resigniran zaradi angleške izdaje se je po ilegalnih poteh umaknil v Švico, od tam pa po vojni v Argentino.

Gestapo je udaril po proangleški ilegali v Sloveniji

Nemcem oziroma gestapu je od srede leta 1944 uspelo, tudi s pomočjo komunističnih informatorjev, da so začeli zapirati aktiviste nekomunistične ilegale, ki so bili proangleško usmerjeni. Najprej je konec junija prišlo do aretacij v Batovi palači sredi Ljubljane.

Jeseni in proti koncu leta 1944 je gestapo aretiral številne aktiviste Slovenske legije in domobranstva, ki so bili med seboj povezani v proangleški ilegali.

7. decembra so aretirali tudi Antona Babnika, dva gestapovca sta prišla po njega v kovinarsko delavnico na Mirje, kjer je bil zaposlen, in ga odgnala v zapor na Miklošičevi, za palačo sodišča.

Tam so ga zaprli v samico, nato pa strahotno mučili. V knjigi beremo zelo obširni prikaz tega mučenja.

Od njega so hoteli izvedeti, s kom sodeluje v ilegalni organizaciji. Babnik kljub strahotnemu mučenju ni nikogar izdal.

Danes se nekako ve, da je večina zaprtih, ki so jih zelo mučili, prej ali slej spregovorila. Kako je Babniku uspelo, da ni, je še ena vrednost teh spominov.

V taborišču Judenburg je Anton Babnik kot izšolani kovinar izdelal kelih za škofa Gregorija Rožmana, da bi ga malo opogumil v času, ko so mu Angleži grozili z prisilno vrnitvijo v Slovenijo.

Gestapo je zaprl kar 110 članov Slovenske legije

Gestapo je seveda vedel, da je Anton Babnik aktivist ilegalne in protiokupatorske Slovenske legije, ker pa niso uspeli iz njega izvleči nobenih koristnih podatkov, so ga imeli namen uničiti, tako kot vse ostale iz Slovenske legije, ki so jih zaprli, kar 110 po številu.

Kljub takšni številki in najhujšemu mučenju, jim ni uspelo izvedeti za skrivališča voditeljev Slovenske legije Rudolfa Smersuja, Miloša Stareta in Albina Šmajda.

Sredi februarja 1945 so se Nemci odločili, da jih vse pošljejo v smrt v taborišče Dachau. V ta namen so jih zbrali na kup in nagnetli v eno celico.

Mnoge proangleške ilegalce je gestapo odpeljal v Dachau

Toda Nemci so v tem času že imeli hude probleme z železniškimi prevozi. Angleška letala so intenzivno napadala železniško infrastrukturo in predvsem uničevala lokomotive. Zato so prevozi podnevi postali nemogoči.

Zaradi vsesplošnega primanjkovanja lokomotiv jim je še uspelo, da so z eno kompozicijo odpeljali iz Ljubljane v Dachau prvo skupino, v kateri so bili vidnejši predstavniki nekomunistične ilegale, civilista Vinko Lipovca, odvetnik Milan Finec, frančiškan Beno Kordiči, domobranski višji oficirji polkovnik Ernest Peterlina, major Ladislav Križa, poveljnik Ilovar in drugi.

Druga skupina z Antonom Babnikom je čakala naslednji prevoz v smrt. Zaradi omenjenih težav tega prevoza ni bilo.

So jih pa Nemci hoteli izrabiti vsaj za kaj koristnega, zato so jih, ponoči seveda, 4. aprila 1945 z vlakom odpeljali v Kočevje, na suženjsko delo v tamkajšnji rudnik premoga.

Anton Babnik je za kapelo taborišča Judenburg izdelal monštranco, kadilnico in čolniček.

Rešitev iz Kočevja malo pred koncem vojne

Tudi zato, ker so bili zaradi večmesečnega stradanja v zaporu zelo slabotni, je bilo delo tam zelo težko. Toda Babnik je imel kar srečo.

Ker so partizani z diverzijo onesposobili vodno črpalo, s katero so črpali vodo iz rudnika, se je javil, da bi jo morda uspel popraviti.

Za to delo si je zbral nekaj znancev, potem pa so se zelo trudili, da bi s popravilom čim bolj zavlačevali.

Hkrati se je povezal z znancem Janezom Grumom, poveljnikom domobrancev v Kočevju, ki mu je priskrbel dovolilnico za prevoz z vlakom proti Ljubljani.

Šele 27. aprila se je z manjšo skupino z vlakom rešil proti Ljubljani. Še prej so črpalko, ki so jo dolgo popravljali, uničili.

Na železniški postaji na Škofljici so jih domobranci obvestili, da jih na ljubljanski postaji čaka gestapo. Izstopili so in domobranci so jih pospremili v Ljubljano.

Anton Babnik je izdelal monštranco tudi za kapelo taborišča Spittal. Ta se je ohranila in je danes v muzeju krščanstva v Stični.

Med vojno so bili življenjsko ogroženi od okupatorja in komunistov, po vojni pa od Angležev

Za njim je bilo pet mesecev gestapovske ječe, od tega tri mesece samice in dva meseca zapora v celici, kjer so bili nagneteni kot sardine.

Tudi ti spomini nazorno kažejo, kako domobranci niso imeli nobene možnosti, da bi se proti koncu vojne otresli Nemcev oziroma njihove nevarnosti.

Gestapo je Babnika še te zadnje dni vojne iskal po Ljubljani.

V knjigi beremo opise izjemnih razočaranj, nemoči ter popolnih stisk, saj so bili krogi, katerim je pripadal Anton Babnik, med vojno življenjsko ogroženi od okupatorja in komunistov, po vojni, v begunstvu v Avstriji pa od Angležev.

Reševanje življenj čez Ljubelj na Koroško

Ker so ga imeli komunisti na seznamu za umor že leta 1942, je bilo popolnoma jasno, da ga bodo takoj umorili, ko ga dobijo v roke. Zato se je v večji skupini tridesetih oseb iz Dravelj umaknil čez Ljubelj na Koroško.

Opisi umika so natančni in še dodatno osvetlijo, kaj vse se je dogajali na tej begunski kalvariji.

Podrobno je opisal odstranitev nemškega oficirja pred ljubeljskim predorom, ki je zapiral prehod skozi predor.

Povsem nov in pretresljiv je opis, kako so s ceste na avstrijski strani ljubeljske ceste v prepad porivali velike vozove, ker se je zelo mudilo z vpreženimi konji vred, ki so jih zapustili kozaki.

Anton Babnik na sliki na IRO begunski izkaznici.

Angleži so silili begunce, tudi z lakoto, da bi se vrnili v Jugoslavijo

Babnika so Angleži z drugimi domobranci vrnili v Slovenijo, petim se je uspelo rešiti v soteski Huda luknja, sedem dni so se prebijali proti domu, doma so se skrivali nekaj dni, nato pa se spet prebijali na Koroško. Vse to je podrobno opisano.

Konec junija so Angleži begunce preselili v druga taborišča, Babnika v Judenburg. Tam je spoznal ženo, se poročil, rodila sta se mu dva otroka. Za preživetje je opravljal težka dela in se dvakrat hudo poškodoval.

Pretresljivi so obširni opisi, kako so Angleži silili begunce, tudi z lakoto, da bi se vrnili v Jugoslavijo.

Šele konec leta 1949 so lahko odšli v Ameriko. Z družino, imel je osem otrok, so živeli pri New Yorku.

Več kot 400 fotografij še dodatno dokumentira izjemno pripoved

Spomine je napisal njegov zet Jerry Zupan, ki se je rodil leta 1947 v begunskem taborišču v Judenburgu.

Objavil je tudi več kot 400 fotografij.

Knjiga Še en čudež je izjemno branje, v njej izvemo veliko novega, v njej so zelo podrobno opisani mnogi čudeži preživetja.

Knjigo spominov Še en čudež, zgodbo Antona Babnika, je v samozaložbi izdal njegov brat Lojze Babnik, star 92 let, ki živi v Ljubljani. Besedilo Jerryja Zupana je iz angleščine prevedla uršulinka s. Mihaela Bizjak.

Knjigo se dobi preko številke 051 633 876.

Anton Babnik v cerkvi v Vetrinju 28. junija 2008, kjer je molil tudi junija 1945.

Fotografije so iz knjige