»Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, med tiste, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine,« piše v utemeljitvi Prešernove nagrade: »Prispevek Kajetana Gantarja k slovenskemu poznavanju antične književnosti in filozofije je neprecenljiv. Prevajalčev prožni duh nam je ustvaril klasično tradicijo, ki bo, kot vsaka prava klasika, dolgo ohranila živost.«

Gospod Gantar, veliko čestitk sprejemate ob prejemu nagrade, novinarji stojimo v vrsti za intervju z vami … Kako sprejemate vse pozornosti?

Že ob Zoisovi nagradi in sedaj ob Prešernovi je podobno, se spomnim besed svojega vzornika Antona Sovreta – v precej poznih letih, prek 60 let je imel, ko je postal profesor –, ko smo mu študentje čestitali za Prešernovo nagrado in je dejal: »Ah, bejžte, bejžte … Neverjetno, koliko hvale in časti lahko človek prenese. Ampak fajn se mi pa vseeno zdi.« Ko pa je drugič prejel nagrado, nam je rekel: »Toliko je prišlo vsega, da se mi je srce poslabšalo.« Tudi pri meni se ne bo dobro končalo (nasmeh), po nasvetu moje najmlajše sestre Urške, zdravnice, sem že drugič obiskal Medicor, dr. Marko Noč mi je vstavil dve žilni opornici in naročil: »Veliko hodit', ne se zapustit'!« Vsak dan se kam povzpnem, če morem, na Ljubljanski grad, Golovec pa poznam že skoraj tako kot svojo delovno sobo.

Pogovor si v celoti preberite v tedniku Družina (5/2022).

Ne le fizično kondicijo, ohranjate tudi svežino misli. Mnogi se pri vaših letih zazibajo v spomine, vi pa ste sredi ustvarjanja, pred mesecem je izšla vaša še tretja knjiga spominov Penelopin prt … Od kod ta vitalnost?

K srcu sem si vzel stavek, ki nam ga je v gimnaziji ponavljal profesor biologije: »Raba organe krepi, neraba organe slabi.« Velja za možgane, za noge, za vse. Vedno imam vtis, da moram še veliko premleti v možganih, vsak dan mi mine prehitro. Če zanemarim možgane, bo popustil ves organizem. Držim se reka: nulla dies sine litteris, noben dan brez črke, brez pisanja. Zvečer naredim »bilanco«, kaj sem tisti dan naredil, in le redki so dnevi, ko rečem: Diem perdidi. Izgubil sem dan.

Kaj vas je pripeljalo k študiju klasičnih jezikov? Menda vas je zanimalo več stvari in skoraj ste postali matematik …

Moja prva ljubezen je bila slovenščina, slavistika. Oče je bil slavist, eden prvih doktorjev slavistike na mladi ljubljanski univerzi. Očeta sem oboževal, kaj vse je vedel! Vedno pa mi je govoril: »Sin, karkoli pojdi študirat, samo slavistike ne, tam jih je sama politika.« Živeli smo v Celju, v očetovi knjižnici sem požiral njegove knjige. Ko pa se je začela druga svetovna vojna, so moje starše, mlajše sestre in brata izgnali v Srbijo, mene pa je vzela stara mama v Ljubljano. Da bi me ubranila družbe »žabjakarskih fantinov«, me je vključila med ministrante pri sv. Jakobu. Takrat so bile še vse molitve v latinščini. Dodelili so mi dva mentorja, eden od njih je bil poznejši pater Marijan Šef, da sta me učila latinskih besed, izgovarjave. Mašne molitve smo imeli s fonetično transkripcijo zapisane v knjižnici, izgovarjal sem, ne da bi kaj razumel. Slišalo pa se je skrivnostno, imenitno, veličastno! Kot da besede prihajajo iz onstranstva. Seveda sem za drugi vatikanski koncil, podpiram njegove smernice, koncilskim očetom pa vseeno zamerim, da so latinščino tako hitro zavrgli.

Latinščina je bila takrat na predmetniku gimnazije? Kar štiri ste zamenjali.

Med vojno sem hodil na škofijsko klasično gimnazijo. Latinščino nas je učil Alojzij Strupi, strog, a pravičen učitelj. Še pred koncem vojne se je moj oče, čeprav med vojno ni prijel za orožje, znašel na vosovskem spisku oseb, predvidenih za likvidacijo; ker je bil hud želodčni bolnik, sem ga spremljal na poti čez Ljubelj. V Lienzu sem obiskoval begunsko gimnazijo, vrhunsko po zavzetosti in izobraženosti profesorjev, ki jo je kot ravnatelj vodil Marko Bajuk, klasični filolog, med profesorji je blestel tudi Milko Jeglič, ki nas je navduševal za matematiko, po selitvi v Ameriko je naredil izjemno univerzitetno kariero. Še predno sem prišel na begunsko gimnazijo, sem v tirolski vasi Anras delal pri kmetu in tam sem se dobro naučil nemščine. Po dveh letih sva se z očetom vrnila v Ljubljano, kjer je ostala mama s šestimi otroki, starimi od treh do dvanajst let. Najprej sem šel jaz v »izvidnico«, k očetovim sorodnikom v Idrijo, ki so bili večidel v partizanih. Moj bratranec Ivan, ki je pred vojno osem let živel pri nas in se šolal na celjski gimnaziji, je bil v Idriji eden od ustanoviteljev OF, dobil je zagotovilo, da se očetu ne bo nič zgodilo, nato se je dober mesec za menoj vrnil še oče. Zaprli ga res niso, službe pa v svojem poklicu skoraj desetletje ni dobil. Jaz sem šolanje nadaljeval na ljubljanski klasični gimnaziji, a so me v 7. razredu zaprli, v oznovskih zaporih sem se znašel »zaradi klevetanja ljudske oblasti z namenom, da se zruši obstoječi red«. Vedel sem, da so »zmagovalci« domobrance, ki so jih Angleži vrnili iz koroških taborišč, masovno pobijali. Moj starejši znanec Janez Zdešar, ki mu je uspel pobeg s Teharij, je po mesecu skrivanja pribežal nazaj v Lienz in nam vse povedal. Čudim se, kako nekateri govorijo, da so za poboje zvedeli šele po letu 1960, v Lienzu se je zanje vedelo že jeseni 1945. Ko so me spustili iz zapora, nisem mogel nadaljevati šolanja na klasični gimnaziji, po srečnem naključju sem se vpisal na šentjakobsko gimnazijo, kjer sem leta 1950 maturiral.

Akademik Kajetan Gantar, eden ključnih slovenskih intelektualcev svoje generacije. FOTO: Tatjana Splichal

Latinščina je bila za takratno oblast sumljiv jezik, povezovali so jo s Cerkvijo, v šolah so jo ukinjali … Ste klasične jezike študirali tudi iz kljubovalnosti oblasti?

Grški in latinski klasiki so me v gimnaziji zasvojili. Prebral sem vse Sovretove prevode s čudovitim spevnim besediščem, ki se je dvigalo visoko nad banalno vsakdanjost. Odpirali so se novi svetovi, drugačni od takratne ideologije. Pa vseeno sem še na dan vpisa taval po Ljubljani in razmišljal tudi o vpisu na matematiko. Ko sem šel mimo Mestne hiše, je bila pred knjigarno vrsta kakšnih 50 ljudi. Vprašal sem, kaj čakajo, in zvedel, da je izšel prevod Iliade, prevajalec Anton Sovre pa podpisuje kupljene izvode. Torej je še živo zanimanje za klasične jezike, sem si rekel. Res, vrsta pred knjigarno me je prepričala. Ko sem se čez nekaj ur vrnil domov, me je ata vprašal, kako je bilo na univerzi in ali je Sovre res tak zmaj, kot se širijo govorice. In sem mu rekel: »To je bil prvi človek v mojem življenju, ki mi je rekel gospod Gantar. Vsi drugi so nas nazivali s predpisanim tovarišem.«

Kaj ima antika, da vas je zasvojila za vse življenje?

Antika je večno privlačna. Antika je svet, ki še danes živi, svet, ki ga srečujemo povsod okrog sebe, svet, ki ga nosimo v sebi. Pa ne mislim le na grške in latinske tujke, brez katerih tudi najbolj zadrti nasprotniki humanizma ne morejo. Paradigme naših vsakdanjih miselnih obratov in moralnih dilem najdemo v kristalno čisti obliki že v antiki. Vse, o čemer s takšno zagnanostjo razpravlja naš parlament, javnost, vse je že tam. Poznali so tudi epidemije, ni slučaj, da se dve največji grški pesniški umetnini začenjata z opisom epidemije: Homerjeva Iliada z balado o kugi v ahajskem taboru, Sofoklova tragedija Kralj Ojdip pa s kugo, ki vnovič pustoši v Tebah. Sofoklesova Antigona sporoča, da je človeško življenje tudi po smrti sveto in vredno dostojnega pokopa, četudi gre za človeka, ki so mu nadeli etiketo narodovega izdajalca. Problem, ki kot mora že 75 let leži nad našim narodom.

Pisatelj Rebula je v enem od credov zapisal, da je bila antika katehumenat človeštva.

Katehumen, ki ga je treba samo še krstiti (nasmeh). Antika je tlakovala pot Kristusu. Med osre dnje teme mojih raziskav sodijo grške tragedije, ki na koncu privedejo do očiščenja, katarze. Je pa prag, ki ga antika ni zmogla: osmisliti trpljenje. Antigona je na primer polna misli, ki so blizu krščanskim vrednotam, vendar na koncu temu plemenitemu, ljubezni predanemu bitju manjka odrešenje. Antika je klicala po Odrešeniku, antični teksti so polni krščanskih misli. Ljubi svojega bližnjega kot sam sebe ali ne delaj drugemu, kar ne želiš, da bi drugi naredili tebi, vse to že beremo v antičnih besedilih. Toda če sem še tako noro zaljubljen v antične tekste, vendar v njih ne poznam besedila, ki bi se lahko primerjalo z evangeljsko priliko o izgubljenem sinu.

Prevajali ste tudi Sveto pismo. Je pristop k prevajanju Božje besede drugačen kot k prevajanju antičnih besedil?

Bistveno drugačen. Prevajanje Božje besede zahteva disciplino, prevajalec mora pozabiti nase. Upoštevati in ohraniti mora vse etimološke odtenke. Psalmi in vrsta bibličnih knjig so pesniške umetnine, najlepše berljiva besedila, zakladnica lepe slovenščine, a prevajalec se mora najzvesteje naslanjati na izvirnik in tradicijo. Prevajanje antične poezije pa naj bi bilo tekmovanje in spopad z izvirnikom. Lahko si marsikaj privoščiš, česar v izvirniku ni. S sinonimi ali z mašili lahko zapolniš verz, da lepše zveni. Na delu mora biti ustvarjalna fantazija, ki lahko besedilu vtisne osebni pečat. Sovre je nekoč zapisal, da se prava prevodna umetnina porodi po metamorfozi izvirnikove in prevajalčeve duše.

Vam je bila pri iskanju pravih besed v pomoč žena Roža, ki je pesnica?

Vsak prevod, vsak tekst mi je bil izziv. Čim več sem imel preglavic, bolj me je privlačilo. Če sem prevajal tragedijo, me je zanimalo, kako bo zvenelo na odru. In sem bral na glas – mami, sestri, pozneje ženi; Roža me je popravljala, saj ima neverjetno izostren posluh, zlato uho, zato ji veliko dolgujem. Bila je moj prvi kritik in izboljševalec.

Seveda so me nekateri pisci bolj vznemirjali, in so bili drugi, ki sem jih z lahkoto obvladoval. Zahtevnejši teksti, filozofska besedila, poetika, etični spisi so me izzivali, kako bi njihovo globino in bogastvo misli posredoval mladim rodovom. Še kako je treba napenjati možgane, ko skušaš prodreti v dve ali tri tisočletja staro besedilo, ko se je treba ne le umsko, ampak tudi čustveno poistovetiti in preseliti v tisto obdobje, zaživeti s tedanjimi ljudmi. To je naporna umsko ustvarjalna gimnastika, ki bi sodila na olimpijado kulture in duha.

Tudi dogajanje v družbi spremljate, motrite, razmišljate. Vaš članek o provokativnih kolesarjih, objavljen v Družini, je naletel na izjemen odmev. Od kod ta vzgib, da se pri svojih letih in ustvarjalnem opusu še zanimate za aktualno dogajanje?

Ko gledam mojih devet pravnukov, ta drobcena bitja, mi ni vseeno, kako bodo živeli. Danes je velik problem, da se med seboj ne poslušamo, da je nekdo, ki na določeno stvar gleda drugače, kot gledam jaz, lahko že kar moj sovražnik. Sam sem v življenju srečal veliko svobodomiselnih poštenjakov in z mnogimi dobro sodeloval, tudi če se ideološko nismo ujemali. Podobno velja tudi za strokovno področje. Tako na primer na prevajanje Platona gledam malo drugače, kot ga prevaja Gorazd Kocijančič, ker sem pač filolog stare šole, ampak mu dam vse priznanje, predlagal sem ga za Sovretovo nagrado, njegovo izvirno pesniško zbirko pa za nagrado Prešernovega sklada.

Vam je to širino dala antika?

Klasični jeziki bistrijo možgane, zahtevajo večji napor kot pa študij sodobnega jezika. Ker je časovna dimenzija dva tisočih let, so miselne strukture in načini mišljenja drugačni. Zato velja, da bistrijo možgane. Današnja družba odriva ljudi, ki mislijo s svojo glavo, ne rabi jih; rabi kolesarje, ki ponavljajo naučene, ponavljajoče parole.

V začetku je bila Beseda je še vedno vaš najljubši stavek?

Še vedno (iskriv nasmeh). Beseda, Logos, in misel, ki se izraža skozi Logos, je najmočnejša sila na svetu. Po njej je vse nastalo, kar je nastalega.