FOTO: Osebni arhiv.


Lara Unuk (1988) je letošnja prejemnica nagrade Radojke Vrančič za mlado prevajalko, ki ji jo je Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo za sklop štirih romanov, ki jih je iz nove grščine prevedla v minulih dveh letih.

Mlado prevajalko, ki trenutno živi in ustvarja v Solunu, poznajo tudi bralci Družine; pred leti je v njenem prevodu iz poljščine izšel roman o svetem Jožefu Očetova senca, v tem času pripravlja prevod romana istega avtorja o Mariji Magdaleni, sodelovala je pri velikem projektu izdaje Homerskih himen, v sklepni fazi pa je priprava prevoda Hristosa Janarasa Proti religiji, spremno besedo zanjo je pripravil Gorazd Kocijančič, največji slovenski poznavalec misli tega grškega teologa in filozofa.

Smeva reči, da ste se strasti do jezika in prevajanja nalezli od mame Jane Unuk, ki je tudi odlična prevajalka?

Verjetno vtisi in izkušnje iz otroštva do neke mere vplivajo na vsakega od nas in gotovo za mojo kasnejšo pot ni bilo brez pomena, da sem odraščala v okolju, kjer so bile knjige vedno na dosegu roke, poleg tega sem se imela priliko prvega tujega jezika naučiti še pred začetkom osnovne šole, ker je bila mama nekaj časa lektorica slovenščine na Poljskem.

Prevajanja sem se lotila predvsem iz ljubezni do literature, zanimanje za učenje jezikov pa je zanj bolj izhodiščni pogoj.

V čem je po vašem mnenju smisel poznavanja arhaičnih, zlasti klasičnih jezikov ter antične dediščine?

O tem pravzaprav nisem nikoli posebej razmišljala, ker je bilo zame zanimanje za klasične jezike in literature vedno povsem samoumevno in se mi je zdelo enako legitimno kot kar koli drugega, podobno kot humanistika nasploh. Človeški um lovi dražljaje na različnih področjih, hlepi po aktivnosti in ob tem ustvarja različne proizvode, od literature do računalniških igric in astrofizike. Če bi se poskušali osredotočati samo na neposredno »koristna« opravila, kot človeštvo verjetno ne bi napredovali.

Sicer pa podcenjevalni odnos, ki ga imajo danes nekateri do humanističnih ved, ogroža strukturo družbe in je izjemno kratkoviden. Življenje v antiki in antična literatura nas lahko naučita veliko tudi o sodobnem svetu in človeku, sicer pa, če bi tudi v preteklih stoletjih razmišljali na podoben način, potem se ne bi nikoli porodila nekatera ključna humanistična dela, saj so se pri antiki navdihovali številni pomembni pisatelji, filozofi, politični misleci.

Ni zgolj puhlica, da se ti vsakič, ko se spoznavaš z novim jezikom in kulturo, odpre okno v nov, drugačen način mišljenja in odkriješ nove informacije o svetu.

Na lanskem knjižnem sejmu je naša založba predstavljala izid Homerskih himen v okviru zbirke Sidera, ki jo ureja dr. Brane Senegačnik. Ta projekt ste mu predlagali štirje njegovi študentje …

Takrat pravzaprav nismo bili več študentje, vsaj trije od nas smo že diplomirali, ampak res je bil to naš prvi večji prevajalski projekt s področja klasičnih jezikov. Naš prvotni namen je bil himne prepesniti na način, ki bi ostajal čim bolj zvest vsebini, prispodobam in metaforiki izvirnika, hkrati pa smo želeli uvesti svež način prevajanja antičnega verza, ki sicer ni nekaj novega v svetovnem merilu, so se mu pa pri nas prevajalci do sedaj izogibali. Govorim o nadomeščanju antičnega ritma s prostim verzom.

Komisija, ki vam je podelila nagrado Radojke Vrančič, je posebej opozorila na vaše temeljito poznavanje kulturnozgodovinskega ozadja. V času najinega pogovora zaključujete zahteven prevod teološkega besedila Hristosa Janarasa, kar je brez dvoma zahtevalo tudi vašo poglobitev v vzhodnokrščansko, natančneje rečeno grško pravoslavno misel. Kako zahtevno je bilo to za vas?

Hristos Janaras je sodoben avtor in za boljše razumevanje njegove teološke misli si lahko pomagam tudi z njegovimi lastnimi komentarji in obrazložitvami, kot jih podaja v predavanjih na YouTubu. Ta tip teksta je zame nedvomno nov izziv, saj se prvič lotevam humanističnega, neliterarnega dela.

Terminologija vzhodnokrščanske misli seveda precej odstopa od slovenskega katoliškega izrazja, s tem problemom sem se srečala že prej, pri prevajanju romana Bog mi je priča Makisa Citasa, ki vsebuje stilizacije na grški cerkveni govor in citate iz verskih besedil ter Svetega pisma.


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (50/2020).

Preberite še:
- Spoznanje, ki presega znanstveno
- Nagrada Prešernovega sklada Branetu Senegačniku