P. Grün je v podkastu nemških spletnih portalov katholisch.de in domradio.de najprej ovrgel obtožbo, ki se včasih pojavlja na njegov račun, »češ da se grem nekakšno 'mehko' teologijo«.

P. Grün Jezusove ostre besede jemlje resno, »vendar vedno na tak način, da jih je mogoče živeti«.

»Jezus kdaj izreče tudi ostre besede, vendar so vedno namenjene temu, da nam odprejo oči,« je po navedbah spletnega portala Vatican News v podkastu pojasnil p. Grün. Sam Jezusove ostre besede jemlje resno, »vendar vedno na tak način, da jih je mogoče živeti«. Mnogim se zdijo svetopisemski navedki, kot je »Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo« (Lk 6,28), nestvarni, da tega ni mogoče storiti. »Jaz pa naredim zelo specifično vajo,« je pojasnil benediktinski menih: »Preprosto izberem nekoga, ki me je prizadel, in ga v molitvi blagoslovim.«

Neka žena mu je nekoč rekla, da tega ni mogla storiti, ker jo je določena oseba pregloboko prizadela. Svetoval ji je: »Vsaj poskusite.« In potem je imela dobro izkušnjo. Blagoslov je bil kot ščit, ki jo je obvaroval pred bolečino druge osebe, in izstopila je iz vloge žrtve, tako p. Grün.

Če je človek v sožitju s samim seboj, bo tudi Božja beseda v sožitju z njim.

V sožitju s seboj in Božjo besedo

Zanj je pomembno, da so Jezusove stroge besede tudi besede življenja. Že sv. Avguštin je dejal, da je »Božja beseda nasprotnik tvoje volje, dokler ne postane pobudnik tvojega odrešenja. Dokler si sam sebi nasprotnik, je Božja beseda tudi tvoj nasprotnik. Bodi sam svoj prijatelj in Božja beseda bo v sožitju s teboj«. To je rekel že sv. Avguštin, je pojasnil p. Grün, »ki mu prav tako očitajo, da je bil zelo strog«.

Če je torej človek v sožitju s samim seboj, bo tudi Božja beseda v sožitju z njim, želi ga voditi k njegovi pravi naravi in mu ne želi nečesa vsiljevati, je prepričan nemški benediktinec.

P. Grünu vliva upanje dejstvo, da so kljub vsem krizam v cerkveni zgodovini vedno obstajali »novi začetki«.

Vedno je treba upoštevati: kdo sem jaz in kaj je projekcija drugih

Na vprašanje, ali je to stvar, ki bi se je Cerkev lahko naučila od njega, je p. Grün odvrnil: »Mislim, da je. Cerkev se včasih zelo občutljivo odziva na kritike. In nima smisla, da se opravičuje. Preprosto se je treba zavedati, da ljudje včasih nekaj projicirajo na nas. Tudi name: tisti, ki so nad menoj navdušeni, me postavljajo na piedestal. Za druge pa sem ravno nasprotno. Vedno moramo to upoštevati: kdo sem jaz in kaj je projekcija drugih.«

P. Grünu vliva upanje dejstvo, da so kljub vsem krizam v cerkveni zgodovini vedno obstajali »novi začetki«. In verjame, »da Bog ne bo zapustil Cerkve in tudi sveta ne bo zapustil. To je upanje ne le za Cerkev, ampak tudi za svet - da je svet v Božjih rokah in da je sposoben vedno znova uvesti nove začetke, tudi v krizah in vojnah.«