Dr. Tadej Rifel, filozof in zgodovinar: 

V zadnjem času opažam določen preporod konservativnosti. V določenih intelektualnih krogih in interesnih skupinah se je pokazala resnična nuja, da ohranja tisto, kar ocenjuje kot dragoceno. Ne bi rekel, da je ravno postala moderna, saj bi ji to vzelo njen čar. 

Konservativnost je namreč najbolj živa in resnično živeta v trenutku, ko je ne razumemo najbolje in jo celo označujemo za nazadnjaško. Takrat se namreč pokaže njena vrednost v vsej drugačnosti glede na prevladujoči duh časa.

Zdi se mi, da konservativnost dandanes ni sprejeta zaradi nje same, ampak preprosto zato, ker je danes pričakovano, da pač sprejemamo tudi ta del resničnosti. Čeprav sami z njo nimamo nič in delamo to s stisnjenimi zobmi. To pa nikakor ni dovolj, da bi se konservativnost razcvetela. Konservativnost namreč stremi k temu, da bi ohranili vse tisto, kar ima določeno vrednost, in zavrgli tisto, česar je nima. To pa vsekakor ni in nikoli ne bo moderno!

Dr. Simon Malmenvall, rusist, zgodovinar in teolog: 

Zagovarjati konservativne ideje na političnem prizorišču današnjega zahodnega sveta pomeni tvegati neenakovredno obravnavo v medijski krajini ali težji dostop do pomembnejših vzvodov odločanja in finančnih virov. K temu je med drugim privedla neustvarjalnost konservativnih struktur samih, ki se zadnja desetletja večinoma zgolj odzivajo na pobude liberalnih krogov in prosti trg postavljajo pred skupno dobro. 

V resnici sta srčika evropske konservativne politične misli skupnost (družinska, ozemeljska, verska) in solidarnostna vloga države, kar človeku ponuja ravnotežje med individualizmom in kolektivizmom. Priložnost za prenovitev konservativne misli se kaže v prebujanju kulturne samozavesti v vzhodni polovici Evrope, kjer zaradi izkušnje s komunizmom lažje prepoznavajo nevarnosti druge plati istega materialističnega kovanca – liberalizma.

Peter Merše, novinar na Domovina.je: 

Čeprav še ni postala ravno »mainstream«, se vse več ljudi zaveda, da so vrednote, ki jih štejemo za konservativne, pravzaprav najnaprednejše, kar jih svet pozna. Kljub temu da ne vodijo po najlažji poti, prinesejo najbolj srečno in izpolnjeno življenje. Zaščita življenja pomeni najbolj dosledno upoštevanje človekovih pravic. 

V pravi zakonski zvezi so najbolj dosledno spoštovane pravice in interesi žensk, konservativci pa so najbolj »kul« možje. 

Konservativnost v družbi predstavlja stabilnost in omogoča rast, solidarnost, sodelovanje v skupnosti. Ne privlači na prvi pogled, a v tako zmedenih časih, kot so današnji, daje trdnost, varnost in identiteto, tudi vero in kulturo, skrb za okolje in smisel življenja. Po tem najbolj hrepenijo »otroci« današnjega časa. Zato je konservativnost vedno bolj moderna.

Blaž Podobnik, publicist in glasbenik: 

Konservativnost je danes več kot moderna, torej aktualna, sodobna. Je že skoraj modna – v pomenu nekaj svežega, novega, provokativnega; tako kot svojčas raztrgane kavbojke. 

Konservativni način gledanja na svet je danes skoraj edina res dostopna alternativa prevladujočemu pogledu.

Vabi s svojo širino (pogled razpira od osredotočenosti na trenutek na širše življenjsko obdobje, če ne kar na celo večnost), s celovitim nagovarjanjem človeka (kliče k življenju onkraj posameznikovih osebnih kapric), s svojo zmernostjo (tudi v pričakovanjih) in s cenjenjem lepote. 

Izziv za sodobno konservativnost je zato predvsem v tem, da zaradi svoje vabljivosti ne postane zadovoljna sama s seboj in da namesto tega črpa iz virov, ki so po definiciji presežni, vselej dinamični in sveži.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (41/2021).