»Mašo za moški zbor sem napisala pred par meseci in po posrednikih iz Argentine poslala v Slovenijo. Zdelo se mi je skoraj neverjetno, ko me je p. Vid Lisjak poklical, da jo bodo že izvajali. V resnici si še nedavno nisem mislila, da bi moje skladanje v Sloveniji sploh koga zanimalo,« se je na naš klic danes odzvala Anka Savelli Gaser. Po 68 letih življenja v Argentini se je 20. septembra za vedno vrnila v domovino, tako je bila maša za moški zbor, ki jo je v nedeljo dopoldne na koru frančiškanske cerkve Marijinega oznanjenja izvajala moška vokalna skupina Tromostovje kot nekakšna dobrodošlica. »S p. Vidom sva se prvič srečala v živo, prej sva si dolgo samo dopisovala. Po maši sem se srečala tudi s pevci, bilo je ganljivo,« je povedala.

Odhod v Argentino leta 1954 in zbor Gallus

Anka Savelli, rojena leta 1941 v Ljubljani, se je preselila v Argentino s 13 leti. Oče je z drugimi begunci odšel že ob koncu druge svetovne vojne in ko so se odprle meje, so za njim odšli še Ankina mama, sestra in brat. »Oče je vodil zbor Gallus in sploh skrbel za petje v slovenski skupnosti na Pristavi v Buenos Airesu. Ko se je sredi 70. let že utrudil, sem zbor in petje prevzela jaz,« se spominja; zbor Gallus je bil prvi slovenski zbor iz Argentine, ki je po osamosvojitvi, leta 1991, pod njenim vodstvom gostoval v domovini. Anka je več kot 65 let poleg Gallusa spremljala tudi druge slovenske zbore – na klavirju ali orglah.

Glasba za »potrebe« slovenske skupnosti na Pristavi

Z glasbo se Anka Savelli ni ukvarjala profesionalno, pove: »Glasba je bila pri nas doma. Učila sem se klavir, slovenska pesem je bila naša vsakodnevna spremljevalka.« Leta 1957 se je včlanila v Slovensko dekliško organizacijo in prevzela funkcijo referentke za petje. Ustanovila je zbor Slovenske mladenke, zbor 17 deklet je bil zelo uspešen. Kasneje je vodila še Slovenski komorni zbor; na slovenski pristavi je Anka vodila še mešani mladinski zbor, zbor žena, mešani zbor odraslih in tudi priložnostne skupine. »Glasbo smo ustvarjali za potrebe slovenske skupnosti, kot je petje pri mašah, na prireditvah, glasbena vzgoja na srednješolskem tečaju ...«
Za zbore je od vsega začetka iskala domoljubne, narodne in cerkvene pesmi. Če jih ni našla, jih je priredila sama. Napisala je tudi več maš, pravi da jih ni »številčila«. Pater Vid Lisjak je eno od maš, ki jo je poslala na natečaj Slovenskega Cecilijinega društva, odkril že pred dobrim letom, na kulturni praznik 8. februarja letos jo je v frančiškanski cerkvi izvajal župnijski zbor pod vodstvom Matjaža Barba. Pri nedeljski maši 9. oktobra pa so jo navdušili mladi pevci moškega zbora Tromostovje pod vodstvom Miha Zupanca Kovača, posnetek maše, ki jo je daroval p. Christian Gostečnik, je Radio Ognjišče prenašal v živo.
P. Vid Lisjak in organist Andro Čalo skupaj z avtorico Anko Savelli Gaser. FOTO: Marko Gaser

Slomškova nagrajenka

Anka Savelli Gaser pa je tudi letošnja prejemnica Slomškovega priznanja, ki so jih podelili 24. septembra na Ponikvi na tradicionalnem srečanju učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Več desetletij je poučevala petje v Slovenski sobotni šoli dr. Franceta Prešerna, ki so jo obiskovali tudi njeni trije sinovi. Od leta 2000 do 2021 je poleg glasbe poučevala tudi slovensko slovnico in pravopis slovenskega jezika za višje razrede osnovne šole. »S svojim znanjem, veščinami in ljubeznijo do slovenstva je Anka Savelli Gaser več kot 65 let skozi besedno in glasbeno (po)ustvarjalnost navdihovala mlade potomce Slovencev v Buenos Airesu. S predanim delom je izjemno veliko prispevala k ohranitvi slovenske kulture, slovenske besede, predvsem pa slovenske pesmi,« so zapisali v utemeljitvi nagrade. »Vse delo je Anka opravljala prostovoljno – brez plačila, iz čiste ljubezni do domovine Slovenije, kar so mladi prepoznali kot vrednoto in sledijo temu vzoru.«

»Težko sem zapustila sinova in vnučke«

Za Anko Savelli je Slomškovo priznanje in svojevrstna dobrodošlica na frančiškanskem koru vsaj mali obliž na solze slovesa iz Argentine. »Težko sem zapustila tam dva sinova in vnučke, prišla pa sem k sinu, ki z družino živi v Sloveniji že 14 let. Pogrešam druženje v slovenski skupnosti, pogrešam klepete po maši, še nekaj časa bo trajalo, da se bom privadila,« nam je zaupala v telefonskem pogovoru. Iz uredništva Družine – pri njenem zboru v Buenos Airesu je dolga leta prepeval tudi direktor Družine Tone Rode – ji kličemo: »Dobrodošli med nami!« Naj jo dobri Bog navdihuje, da bo napisala še več lepih skladb za slovenske zbore.