Sveti oče je v razmišljanju ob današnjem evangeliju spomnil, kako je Jezus povrnil vid sleporojenemu in opisal, kako so ta čudež različni ljudje presenetljivo slabo sprejeli.

Slepi za čudež

Jezusovi učenci so krivca za slepoto iskali v njegovih grehih ali grehih njegovih staršev. Papež je dejal, da se raje vprašajmo, kaj za nas pomeni slepota v našem življenju in kaj Gospod zahteva od nas, poroča portal Vatican News.

Drugi, pismouki in farizeji denimo, niso verjeli, da je bil človek zares slep in so nasprotovali Jezusovemu dejanju, saj je slepca ozdravil na soboto, kar je bilo v nasprotju s sobotno postavo. Starši sleporojenega pa v strahu pred tem, da bi vznemirili verske oblasti, niso želeli govoriti o tej neverjetni resnici.

Skupen element teh odzivov so, tako papež Frančišek, »zaprta srca pred Jezusovim znamenjem: ker iščejo krivca, ker se ne znajo presenetiti, ker se nočejo spremeniti, ker jih blokira strah«.

»Bil sem slep, zdaj vidim«

Ne glede na vse odzive, pa slepi mož na to, da je spregledal, preprosto začne pričevati. Presenečen, hvaležen in vesel pravi: »Bil sem slep, zdaj vidim.« Zdaj je svoboden v telesu in duhu, brez strahu odkrito pričuje za Jezusa, je dejal papež, brez strahu pred tem, kaj bodo drugi rekli ali naredili, saj je pred tem živel kot berač in je izobčen iz družbe.

»Zdaj, ko je ozdravljen, se ne boji več teh zaničevalnih odnosov, ker mu je Jezus dal polno dostojanstvo. Na soboto ga je Jezus pred vsemi osvobodil in mu dal vid, ne da bi ga kar koli vprašal ali pričakoval zahvalo.«

Zdaj, ko je ozdravljen, se ne boji več zaničevalnih odnosov, ker mu je Jezus dal polno dostojanstvo.

Ali svoje veselje skrivamo v kletki?

Papež je zbrane povabil, da se postavijo v kožo protagonistov tega evangeljskega odlomka in razmislijo, kako bi reagirali takrat in kaj bi storili danes. »Ali znamo videti in biti hvaležni za darove, ki jih prejemamo od Boga,« je vprašal. Ali izpričujemo Jezusovo ljubezen in usmiljenje ali širimo kritiko in negativnost iz svojih strahov in šibkosti? Ali smo odprti za to, da z drugimi delimo svoje veselje nad darovi, ki nam jih Bog vsak dan ponuja? Ali to veselje zadržujemo v sebi, v kletki svojih strahov? In ne nazadnje, ali na trpljenje drugih gledamo kot na nadlogo ali kot na priložnost, da se jim približamo s tolažbo in ljubeznijo?

Naj nam pomagata Devica Marija in sveti Jožef

Svoje razmišljanje je zaključil z besedami: »Prosimo za milost, da bi bili vsak dan presenečeni nad Božjimi darovi in da bi različne življenjske okoliščine, tudi najtežje, sprejeli in jih videli kot priložnost za dobro delo, tako kot je Jezus storil s slepcem. Naj nam pri tem pomaga Devica Marija skupaj s svetim Jožefom, pravičnim in vernim možem.«