Kot je opozoril sveti oče, se je Božji sin pred množico poistovetil z najbolj vsakdanjo hrano, s kruhom. Ti, ki so ga poslušali, so se med seboj prerekali, kako nam lahko da Jezus jesti lastno meso. Tudi mi si, je nadaljeval Frančišek, danes zastavljamo enako vprašanje, vendar z začudenjem in hvaležnostjo – pred čudežem evharistije.

Jezus nas vedno preseneča

»Najprej o začudenju. Jezus in njegove besede nas vedno presenečajo, tudi danes, v našem življenju. Kruh iz nebes je dar, ki je nad vsakim pričakovanjem. Kdor ne razbere Jezusovega sloga, ostane nezaupljiv. Zdi se nemogoče in nečloveško jesti meso drugega. A meso in kri sta, nasprotno, Zveličarjeva človeškost, njegovo življenje, ponujeno kot hrana za naše življenje,« je podčrtal papež.

Ne zadostuje

Druga je drža hvaležnosti, ker Jezusa prepoznamo tam, kjer je navzoč za nas in z nami; postaja kruh za nas. Dobro ve, da je za preživetje treba jesti, ve pa tudi, da to ne zadostuje. Potem ko je pomnožil zemeljski kruh, pripravlja še večji dar in postane resnična hrana in resnična pijača. Iz srca mu lahko rečemo hvala, je poudaril sveti oče.

Lakota, ki je ne čutimo v želodcu

»Nebeški kruh, ki prihaja od Očeta, je Sin, ki je za nas mesto postal. Ta hrana je za nas več kot potrebna, saj poteši lakoto po upanju, resnici, zveličanju, ki je ne čutimo v želodcu, temveč v srcu. Jezus poskrbi za največjo potrebo: rešuje nas tako, da za vselej hrani naše življenje s svojim. Zaradi Njega lahko živimo v občestvu z Bogom in med seboj,« je še izpostavil Frančišek.

Imam lakoto in žejo po zveličanju?

Po njegovem živi kruh ni nekaj magičnega, kar z eno potezo reši vse težave, temveč je Kristusovo telo, ki daje upanje ubogim in premaga nadutost tistih, ki goltajo v njihovo škodo. Papež je še spodbudil k razmisleku: ali imam lakoto in žejo po zveličanju, ne le zase, temveč za vse sestre in brate? Ko prejmem evharistijo, čudež usmiljenja, se znam čuditi pred telesom Gospoda, ki je umrl in vstal za nas?

Štirje mučenci razglašeni za blažene

Sveti oče je ob zaključku angelusa molil, da bi bili štirje mučenci, razglašeni za blažene v Demokratični republiki Kongo, zgled miru in sprave, ter prosil za nadaljnjo molitev, da bi se poti miru odprle povsod, kjer divjajo vojne. Mučeništvo štirih duhovnikov je bilo po njegovem »vrhunski dosežek življenja za Gospoda in brate«.

Trije Italijani in Francoz

Skrajneži so 28. novembra 1964 v mestu Baraka najprej umorili ksaverijanska misijonarja Luigija Carraro in Vittoria Faccina, nato pa pozneje istega dne, potem ko so se premaknili v Fizi, še njunega kolega Giovannija Didoneja (vsi trije so bili rojeni v Italiji) in v Kongu rojenega francoskega duhovnika Alberta Jouberta.

Molitev in prošnja za mir

»Naj njihov zgled in priprošnja spodbujata poti sprave in miru v dobrobit kongovskega ljudstva,« je molil Frančišek in prosil tudi za mir na Bližnjem vzhodu, v Palestini in Izraelu, pa tudi v trpeči Ukrajini, Mjanmaru in drugih bojiščih, ter da bi tovrstne poti k miru spremljala »zavezanost pogajanjem in dialogu ter vzdržnost od nasilnih dejanj in odzivov«.

Pozdrav udeleženkam romanja

Nazadnje je po dobrodošlici in blagoslovu romarjev in obiskovalcev z vsega sveta še zlasti pozdravil dekleta in žene, udeleženke romanja v marijansko svetišče v poljskem mestu Piekary Šlaskie. »Spodbujam jih k veselemu pričevanju evangelija v svojih družinah in družbi,« je ob koncu še dodal papež Frančišek.

Štirje blaženi mučenci iz DR Kongo. VIR: Vatican Media

Kako so umrli štirje blaženi iz DR Kongo?

Najprej sta bila v mestu Baraka umorjena Faccin in Carrara. Okoli 14. ure, 28. novembra 1964, se je pred cerkvijo v Baraki ustavil vojaški džip, iz katerega je izstopil vodja upornikov Abedi Masanga in povabil br. Vittoria v džip. Ta ga je zavrnil, zato ga je skrajnež ustrelil v prsi in ga ubil.

Ko je slišal strele, je Carrara, ki je spovedoval, zapustil cerkev. Masanga mu je ukazal, naj vstopi v vozilo, toda Carrara je ob pogledu na mrtvega sobrata pokleknil pred njegovo truplu in bil še sam umorjen s kroglo v glavo.

Uporniki so obe trupli še grozljivo razkosali, eno od rok br. Vittoria pa je mladenič, član uporniškega poveljstva, ki se je pozneje spreobrnil, nosil po mestu kot trofejo. Džip se je nato odpravil proti Fiziju, kamor je prispel zvečer. Masanga se je odpravil na sedež župnije in poklical redovnike.

Odprla sta Didone in Joubert. Prvi od njiju je imel, ko je zagledal orožje, ravno še toliko časa, da se je pokrižal, preden ga je polkovnik ustrelil v čelo, takoj zatem pa v prsi še Jouberta. Ta je, ranjen, skušal uiti, a ga je smrtno pokosil še en strel od zadaj.