Vstajenje Lazarja je eden zadnjih Jezusovih čudežev, o katerih evangelisti pripovedujejo pred veliko nočjo. Lazar je Jezusov dragi prijatelj, za katerega pa ve, da umira. Ko pride do njegove hiše štiri dni po njegovem pokopu, njegova navzočnost prižge malce upanja v srcu Lazarjevih sester Marte in Marije. Sestri sicer žalujeta, vendar ju Jezus povabi, naj imata vero in naj dasta odpreti grob. Lazar na Jezusov klic resnično znova oživi.

Sporočilo je jasno, je v opoldanskem nagovoru po navedbah Radia Vatikan dejal papež: Jezus da življenje tudi takrat, ko se zdi, da ni več upanja. Včasih občutimo, da je tako, zdi se nam, da ni mogoče več nič storiti, v življenju pridejo trenutki, ko se zdi, da je življenje zaprt grob. Današnji čudež pa nam pravi, da v takšnih trenutkih nismo sami. Jezus joče z nami, tako kot je jokal pred Lazarjevim grobom. Vabi nas, naj ne nehamo verovati, naj ne nehamo upati. Jezus nas vabi, naj odvalimo kamen: bolečino, napake, polome, vse naj pride ven, iz groba. Jezus si želi, da bi znova vstali, znova našli upanje.

Zdaj je čas, da odstranimo kamen in stopimo ven, da srečamo Jezusa, ki je blizu, mu odpremo svoje srce in mu zaupamo svoje skrbi.

Ta odlomek 11. poglavja evangelija po Janezu je slavospev življenju, tako papež Frančišek. Zdaj je čas, da odstranimo kamen in stopimo ven, da srečamo Jezusa, ki je blizu, mu odpremo svoje srce in mu zaupamo svoje skrbi. Pri tem nam pomaga zakrament svete spovedi, ki je še posebej priporočljiva v postnem času. Papež je ob tem nagovoril tudi spovednike in jih pozval, naj ne pozabijo, da so tudi sami grešniki. V spovednici niso zato, da bi mučili, ampak odpuščali, »odpuščali vse, kakor Gospod vse odpušča«.