Sveti oče je poudaril, da nam bo posnemanje tega »neizmernega usmiljenja iz ljubezni koristilo in povrnilo mir v naša srca«, kot papeževe besede povzema spletni portal Vatican News. Papež je v nagovoru premišljeval o današnjem evangeljskem odlomku, v središču katerega je odpuščanje.

Sedeminsedemdesetkrat

V tem odlomku apostol Peter vpraša Jezusa: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?«. Papež je pojasnil, da je število sedem v Svetem pismu število, ki označuje popolnost, zato je bil Peter »v predpostavki svojega vprašanja zelo velikodušen«. »Toda Jezus,« ugotavlja papež Frančišek, »gre še dlje in mu odgovori: 'Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat'.«

To večkrat rečem duhovnikom, ki spovedujejo: vedno odpuščajte, kot odpušča Bog.

»Jezus mu namreč pravi: ko odpuščaš, ne računaš, da je dobro odpustiti vse in vedno.« Bog, tako papež Frančišek, to počne z nami, in enako je poklican tisti, ki podeljuje Božje odpuščanje: vedno odpuščati: »To večkrat rečem duhovnikom, ki spovedujejo: vedno odpuščajte, kot odpušča Bog.«

Bog ni preračunljiv, odpuščanje je kot kisik

Jezusovo sporočilo je jasno, je poudaril Frančišek. Bog odpušča nepreračunljivo, tako, da prekorači vsako mero. Bog namreč deluje iz ljubezni in zastonjskosti. Bogu ne moremo povrniti, toda ko odpustimo bratu ali sestri, ga posnemamo. Odpustiti torej ni dobro dejanje, ki ga bodisi lahko storimo ali pa ne. Pri kristjanu gre za temeljni pogoj: vsakdo med nami je »odpuščen« ali »odpuščena«. Ne pozabimo tega: nam je odpuščeno.

Odpuščanje je kisik, ki očiščuje zrak, onesnažen s sovraštvom; odpuščanje je zdravilo, ki ozdravi od strupa zagrenjenosti ...

Bog je dal življenje za nas in na noben način ne bomo mogli povrniti Njegovega usmiljenja, ki nikoli ne izgine iz Njegovega srca. Toda ko odgovorimo na njegovo zastonjskost, torej ko si med seboj odpuščamo, lahko s tem pričujemo zanj in tako sejemo okoli sebe novo življenje. Zunaj odpuščanja dejansko ni upanja, zunaj odpuščanja ni miru. Odpuščanje je kisik, ki očiščuje zrak, onesnažen s sovraštvom; odpuščanje je zdravilo, ki ozdravi od strupa zagrenjenosti; je pot, ki nas razoroži jeze in ozdravi številne bolezni srca, ki okužujejo družbo.

Ali sami verjamemo, da nam je odpuščeno?

Zato se mora vsak med nami vprašati, naroča papež: ali verjamem, da sem od Boga prejel dar neizmernega odpuščanja? Ali čutim veselje ob spoznanju, da mi je On vedno pripravljen odpustiti, ko padem, tudi ko drugi ne, tudi ko ne morem odpustiti niti sebi? On odpušča, ali verjamem, da On odpušča?

Ali znam odpustiti tistim, ki so me prizadeli?

Temu sledi vprašanje: ali znam odpustiti tistim, ki so me prizadeli? Papež je ob tem vsem zbranim predlagal »domačo nalogo«: »Vsak od nas naj zdaj pomisli na osebo, ki ga je prizadela, in prosi Gospoda za moč, da bi ji odpustil.« Papež je zatrdil, da nam bo to vsem skupaj dobro delo in nam bo povrnilo srčni mir.