Blaženi Artemij Zatti

Blaženi Artemij Zatti, salezijanec in lekarnar, se je rodil 12. oktobra 1880 v mestu Boretto v severni Italiji. Imel je še dva brata in štiri sestre. Družina je bila revna, zato je osnovno šolo obiskoval le tri leta, nato pa je moral iti za hlapca k bogatemu kmetu, kjer je ostal do svojega šestnajstega leta.

Družina se je leta 1897 preselila v Argentino, v mesto Bahía Blanca ob Atlantskem oceanu. Tu se je Artemide kmalu spoprijateljil s salezijanskim župnikom Karlom Cavallijem, ki je postal njegov duhovni vodja. Odločil se je, da bo postal salezijanec in 19. aprila 1900 vstopil v zavod v Casa di Bernal. Kmalu po prihodu v Bernal je prevzel skrb za mladega salezijanca, ki je zbolel za jetiko – tuberkulozo. Ob njem je zbolel tudi Artemij, zato so ga poslali na zdravljenje v Viedmo, salezijanski zavod, ki je imel bolnišnico in lekarno.

Če me ozdraviš, bom vse življenje skrbel za tukajšnje bolnike.

Zanj se je zavzel duhovnik Evasio Garrone, ki je kot »zdravnik« (čeprav ni imel ustrezne izobrazbe) skrbel za zavod. Priporočil mu je, naj se izroči Mariji Pomočnici z zaobljubo: »Če me ozdraviš, bom vse življenje skrbel za tukajšnje bolnike.« Res je čudežno ozdravel.

Zaradi zaobljube se je odločil, da ne bo postal duhovnik, temveč da bo pomagal Garroneju. Ko je ta leta 1911 umrl, se je nenadoma znašel sam na čelu lekarne sv. Frančiška in bolnišnice sv. Jožefa.

Glavno zdravilo za bolne je bil Artemij sam: njegov odnos, šaljivost, veselje in nežnost.

Poleg dela v bolnišnici je s svojim kolesom neutrudno dan in noč obiskoval bolnike po širši okolici in jih zdravil brezplačno oz. po načelu: kdor ima denar, naj plača, kdor ga nima, pa ne. Glavno zdravilo za bolne je bil on sam: njegov odnos, šaljivost, veselje in nežnost.

Umrl je 15. marca 1951 v Viedmi.

»Oče migrantov« Janez Krstnik Scalabrini. FOTO: Vatican Media

Blaženi Janez Krstnik Scalabrini

Blaženi Janez Krstnik Scalabrini, škof Piacenze, je ustanovil kongregacijo misijonarjev sv. Karla in kongregacijo sester misijonark sv. Karla Boromejskega, imenovanih scalabrinci in scalabrinke. Novi svetnik se je rodil 8. julija 1839 v italijanskem mestecu Fino Mornasco, umrl pa je 1. junija 1895 v Piacenzi.

Tisti, ki živi za vero, ne ljubi samo Boga, pač pa se čuti poklicanega, da tudi drugim vzbudi to ljubezen.

O svetniškem življenju je nekoč dejal: »Tisti, ki živi za vero, ne ljubi samo Boga, pač pa se čuti poklicanega, da tudi drugim vzbudi to ljubezen. Od tu izvira goreča želja svetnikov, da žrtvujejo sami sebe za odrešitev duš. Od tu so vsi čudeži dobrodelnosti in požrtvovalnosti, o katerih beremo v njihovih življenjepisih in vzbujajo občudovanje vseh generacij. Gorečnost za Božjo slavo jih je prevzemala in jim ni dala počivati niti za trenutek.«

Škofa Scalabrinija so imenovali tudi »apostol katekizma«.

Škofa Scalabrinija so imenovali tudi »apostol katekizma«.