Tretjerednica, blažena

Atributi: belo pokrivalo, knjiga, cerkev, oglje

Rodila se je v letih 1357/60 blizu mesta Orvieta v grofovski družini. V najnežnejših letih je osirotela. Po nekem življenjepisu se je mlada poročila s plemičem Giovannijem de Termisom in se preselila v kraj Civitela v Abruzzih. Po dveh letih ji je umrl mož. Neka pesnitev jo predstavlja kot belo vdovo (kar pomeni, da je ostala devica). Angelina je tedaj razdelila svoje premoženje revežem in postala frančiškanska tretjerednica. Okoli nje so se začele zbirati abruške žene iz višjih krogov, ki so se odločile za pot spokornosti in da bodo bolj cenile devištvo kakor zakon. Plemiči so protestirali in se pritožili neapeljskemu kralju Ladislavu. Ta je rešil spor v korist Angeline. Legenda pripoveduje, da je prišla predenj v plašču, kjer je v zavihkih skrivala žareče oglje, dokaz, da Angelina pripada okolju duhovnosti. 

Pri 40 letih je prišla v Foligno, kjer je že bila poročena njena starejša sestra. Tam se je naselila v stavbi, namenjeni za frančiškanske tretjerednice, ki so se odločile za življenje v skupnosti. Te so bile nekakšen »drugi red« frančiškanov observantov. Notarski zapisi dokazujejo, da je Angelina tam živela od leta 1399 do svoje smrti. Težave so nastale glede klavzure. Papež Bonifacij VIII. je določil, da morajo vse redovnice z zaobljubami živeti v klavzuri. Toda pri Sveti Ani (tako se je imenoval njihov samostan) so po pravilu papeža Nikolaja IV. Angelinine sestre veljale za tretjerednice, ki živijo v svetu, čeprav so živele v skupnosti. Papež Martin V. jim je končno leta 1428 priznal redovniški status. Njim se je kmalu pridružilo še šest skupnosti. Angelina je bila izvoljena za vrhovno predstojnico. Po smrti leta 1435 so jo pokopali v grob tretjerednic v frančiškanski cerkvi. Frančiškan Jakob Colombini pa je imel videnje, kako se je njeno telo dvignilo iz groba. To je dalo povod, da so jo prenesli v bolj časten grob in jo začeli častiti kot svetnico. Številni dokazi tega češčenja so nagnili papeža Leona XII., da je 8. marca 1825 potrdil njeno češčenje, kar je enakovredno razglasitvi za svetnico.

Slikajo jo v plašču z belim pokrivalom, ob njej stojita cerkev in knjiga, v plaščevih zavihkih pa je videti žareče oglje.