Angelin vrtec, ki so ga ustanovile sestre uršulinke, vzgaja otroke dveh starostnih obdobij v odgovorne in samostojne člane skupnosti, ki bodo prispevali svoj delež k miru v svetu, je zapisano v viziji vrtca, ki temelji na zgledu sv. Angele, samostojnosti, odgovornosti, skupnosti in miru.

Kratko reportažo iz vrtca bomo objavili konec tedna, danes pa naj ob jubileju o tem, v čem je vrtec drugačen, v čem otroke najbolj nagovarja, zakaj mu starši zaupajo in kakšni so njegovi izzivi za prihodnost, spregovori ravnateljica Angelinega vrtca Tina Opeka.

Vizija vrtca temelji na zgledu sv. Angele, samostojnosti, odgovornosti, skupnosti in miru. FOTO: Tatjana Splichal

Katere glavne prelomnice na dosedanji 20-letni poti Angelinega vrtca bi izpostavili?

Mogoče to, da smo se obdržali in tudi razširili to pedagogiko po Sloveniji. Da so se vrtci odpirali, od Nove Gorice do Koroške, da smo šli tudi nekoliko ven iz Ljubljane, saj starši drugje nimajo toliko izbire, malo pa smo le pripomogli k spremembam. Danes smo tudi že prepoznani, sliši se glas o nas, torej smo v teh 20 letih naredili tudi nekaj dobrega.

Otrok je središče, vzgojitelj je samo v podporo in pomoč.

V čem je Angelin vrtec edinstven in drugačen od ostalih vrtcev?

Smo tako vrtec Montessori kot katoliški vrtec, ker smo prvi začeli Katehezo dobrega pastirja. To dvoje nas dela drugačne, tudi od drugih programov vrtcev Montessori, saj poudarjamo oba vidika. In držimo se tradicije, ne vnašamo drugih elementov. Prihajajo razne novejše pedagogike, mi pa vztrajamo pri tem, da sledimo izključno pedagogiki Montessori. Tudi starši imajo različne želje, ko slišijo, da v drugih vrtcih denimo hodijo v kolonije, mi pa vztrajamo pri tem, da damo otroku mir, da lahko dela z materiali, da je v zunanjem svetu preveč stvari, ki otroka samo zmedejo.

Kakšna je osnovna vizija Angelinega vrtca?

Otroke okrepiti v svojem zavedanju in jim dati tudi vljudnost, spoštovanje do drugega človeka in do sebe, da bodo tudi ponotranjili mir in z vrednotami, ki jih bodo tu prejeli, lažje vstopali v svet.

Lahko imamo še tako dobro metodo, če kolektiv ne živi z njo in ne dela v to smer, če vsi ne dihamo z vrtcem, ne bomo nič dosegli. Kolektiv da vrtcu pečat in dodano vrednost.

Kako pa se vaša edinstvenost kaže v programu, kako jo začutijo otroci?

Otrok ima na voljo vse materiale na različnih področjih: likovnem, geografiji, znanosti, matematiki. Ko pride zjutraj v sobo, ima izbiro in izbere tisto, kar čuti, da bi tisti dan delal. Vzgojitelj pa pristopi in mu pomaga, če vidi, da to potrebuje. Otrok je središče, vzgojitelj je samo v podporo in pomoč. So otroci, ki potrebujejo več usmeritve in pomoči, večina – sploh od 3 let starosti naprej – pa po enem tednu že začuti, kaj želi. To je naša posebnost, vsa soba je umirjena, vsak dela tisto, kar mu trenutno ustreza.

Slovesno praznovanje 20. rojstnega dne Angelinega vrtca je bilo v torek. FOTO: Tatjana Splichal

Je to vzgoja za individualnost?

Morda tako deluje na prvi pogled, vendar ni. Zavedati pa se moramo, da otrok v začetku nima potrebe biti s kom v stiku, to se razvije pozneje. Ko so starejši, so na voljo materiali in stvari, ki jih lahko dela več skupaj. Enostaven tak primer je pomivanje posode, kar počneta vsaj dva, eden pomiva, drugi splakuje, tretji morda še briše. Tam pride bolj do izraza njihova komunikacija in socializacija. Ne gre pa prezreti še različne starosti otrok. V mlajših skupinah so stari od 11 mesecev do 2 let in pol, v starejših pa od 2 let in pol do vstopa v šolo. Ko mlajšemu nekaj ne gre, pride starejši in mu pomaga, če ne drugega, mu odtrga lepilni trak. Je veliko povezovanja. Zanimivo je opazovati, ko mlajšemu teče iz noska in starejši pride z robčkom, saj vidi vzgojiteljico, kaj je naredila.

Vztrajamo pri tem, da damo otroku mir, da lahko dela z materiali, da je v zunanjem svetu preveč stvari, ki otroka samo zmedejo.

Zakaj starši vpišejo otroka v Angelin vrtec?

Razlogi so različni. Nekateri zaradi vere, prepriča jih Kateheza dobrega pastirja. Vključene imamo tudi otroke nevernih staršev, ki jih prepričajo pedagogika in vrednote, ki jih tu poudarjamo. Sprejmemo dosti otrok staršev, ki nas niti ne poznajo, a drugje ne dobijo vrtca, a so nato zelo presenečeni in navdušeni, ko vidijo napredek svojega otroka. Starši dveletne deklice so, ko so videli, kako je bila umirjena, vse svoje prijatelje spodbujali, naj vpišejo otroka v tak vrtec. Imamo pa tudi starše, ki se poglobijo v pedagogiko Montessori, ki so šli že na kakšna predavanja in jih to prepriča. Da pridejo k nam, pa mora iti običajno kar od ust do ust, ker smo v centru Ljubljane in dostopnost ni tako enostavna kot v kakem vrtcu na obrobju. Pridobiti jih moramo s tem, da slišijo dobre zgodbe.

FOTO: Tatjana Splichal

Angelin vrtec v številkah?

Imamo dve skupini s po 12 otroki prvega starostnega obdobja in dve skupini s po 21 otroki drugega starostnega obdobja. Številka niha zaradi izpisov. Imamo namreč tudi tuje družine, ker je v bližini podjetje, iz katerega smo imeli nekoč družino, ki nas zdaj priporoča tudi ostalim pri njih zaposlenim, tujcem, ki pa se lahko selijo, zato številke nihajo. Sicer pa imamo otroke iz priseljenih družin, ki imajo tu začasno bivališče in ne dobijo takoj mesta v javnih vrtcih, drugi pa bodisi živijo blizu bodisi jim je vrtec na poti v službo bodisi si k nam zares želijo. Smo pa že imeli družini, ki sta se dnevno vozili iz Novega mesta in Postojne, ker so imeli starši blizu službe. Zdaj imamo takšno družino iz Radovljice.

Če gremo v trgovino, imamo tam 5 različnih mok, iz vseh pa na koncu pride kruh – zakaj torej v vzgoji ne moremo izbirati, kaj bi svojim otrokom dali?

Pa otroci s posebnimi potrebami?

Žal jih po zakonodaji ne moremo sprejemati, čeprav je Maria Montessori začela ravno z njimi. Nam je zelo žal, borimo se na ravni zasebnih vrtcev, večkrat smo se že pogovarjali ravnatelji Montessori in tudi katoliških zasebnih vrtcev, da bi bilo tu treba storiti korak naprej. Okolje je namreč za takšne otroke primerno. Veliko dobijo, ker je umirjeno. Tudi kakega otroka, ki mu zdravstvene ustanove še niso potrdile avtizma, smo imeli, in je dosegel lep napredek. V prihodnjih letih upamo, da bomo tu storili korak naprej in nam bodo inštitucije, ki o tem odločajo, prisluhnile.

Angelin vrtec so ustanovile sestre uršulinke. FOTO: Tatjana Splichal

Lani se je – tudi v državnem zboru in državnem svetu – znova pokazalo, da zasebna pobuda na področju šolstva še ni povsem splošno sprejeta. Vseeno pa ste tudi vi verjetno že zrušili kak predsodek?

Trudimo se pojasniti, da sredstev, za katere smo se borili in naj jih niti ne bi dobili, sploh ne dobimo mi, temveč starši, kakor jim pripada tudi v javnem vrtcu, le da tu dobijo še manj. Vse drugo pokrijemo sami. Za obnovo stavbe sredstva zagotavljamo mi, ne občina ali država kot za občinski vrtec. Mi ne jemljemo iz proračuna, temveč dobijo starši. Gledano splošno pa bi morala Slovenija sprejeti zasebne ustanove, ker izbira mora biti. Če gremo v trgovino, imamo tam 5 različnih mok, iz vseh pa na koncu pride kruh – zakaj torej v vzgoji ne moremo izbirati, kaj bi svojim otrokom dali? Seveda vsakemu otroku ne ustreza pedagogika Montessori, morda mu ustreza druga metoda, nekomu drugemu pa tista ne ustreza. In še vsak vrtec je odvisen od kolektiva. Lahko imamo še tako dobro metodo, če kolektiv ne živi z njo in ne dela v to smer, če vsi ne dihamo z vrtcem, ne bomo nič dosegli. Kolektiv da vrtcu pečat in dodano vrednost.

Zavedati pa se moramo, da otrok v začetku nima potrebe biti s kom v stiku, to se razvije pozneje.

Pa povejte še besedo ali dve o kolektivu …

Ker smo manjši vrtec, nas je 11. Poleg kuharice, ki poskrbi tudi za perilo, in mene, ravnateljice, je ostalo pedagoški kader. Letošnja novost pa je svetovalna pomoč, sodelavka je polovično zaposlena za svetovalno pomoč in polovično kot pomočnica vzgojiteljica. To smo si vedno želeli, tudi sama imam narejeno socialno delo in mi je zelo pomembno, da otrokom, pa tudi staršem in zaposlenim, pomagamo v tem vidiku. So odstopanja pri otrocih in včasih potrebuješ rahle usmeritve, da gre lažje. Ostalo pa je pedagoški kader, nekatere so z nami že 20 let, od začetka, druge ne kaj dosti manj. Vse imajo opravljena dodatna izobraževanja za pedagogiko Montessori. Eno izobraževanje imamo za otroke od 0 do 3 let, drugo za otroke od 3 do 6 let. Pri nas so punce opravile obe, da ima ta, ki dela z majhnimi otroki, vpogled, kaj sledi, tista pri starejših pa ve, kaj je v ozadju. In še izobraževanje za Katehezo dobrega pastirja smo naredili. Kader zelo dela na tem, da se ves čas izpopolnjuje.

Vse najboljše, Angelin vrtec! FOTO: Tatjana Splichal

Je vključena tudi katera od sester uršulink?

Imamo našo sestro Cirilo, ki dela s starejšimi otroki. Z nami je že kar nekaj časa in smo tega veseli. Sestre vključujemo še drugače, s s. Diano denimo otroci enkrat mesečno pečejo. Če ne bi bil covidni čas, smo imeli v načrtu še, da bi kakšna starejša sestra prišla in bi vzpostavili še malo medgeneracijske povezave, a čakamo na boljše čase.

Tudi kakega otroka, ki mu zdravstvene ustanove še niso potrdile avtizma, smo že imeli, in je dosegel lep napredek.

Ko se pogovarjate s kom od tistih, ki so v teh 20 letih obiskovali Angelin vrtec, danes pa so že odrasli – kakšno popotnico jim je vrtec dal za življenje?

Tu zaposlena delavka je prijateljica s fantom, ki je bil tu kot otrok. Skupaj so hodili k skavtom in zanj pravi, da je – kot se ji zdi – drugačen, da se zna drugače organizirati, drugače vidi in naredi stvari, ima širino. Imeli pa smo nekatere naše nekdanje otroke tudi že na počitniškem delu, je lepa povezava, ker jim – zdaj dijakom in študentom – ni treba ničesar razlagati. Je nekaj na tem, da naši nekdanji otroci pridejo lažje skozi šolo. Starši teh otrok, ki so zdaj v 1. ali 2. razredu, so v covidnem obdobju rekli, da z njimi ni bilo treba delati toliko kot z drugimi.

Otrok ima na voljo vse materiale na različnih področjih: likovnem, geografiji, znanosti, matematiki. FOTO: Tatjana Splichal

Še pogled vnaprej: kakšne načrte ima Angelin vrtec v letu, v katerega smo vstopili, ali dolgoročneje?

Ena večjih želja je, da bi lahko vključevali tudi otroke s posebnimi potrebami, zato smo tudi uvedli svetovalno službo. Kratkoročen cilj pa je to leto izpeljati tako, kot smo si ga zadali, in dati otrokom vse tiste stvari, ki jim jih običajno damo v vrtcu, da z njimi lahko delamo, hodimo ven in skrbimo, da se razvijajo v svojih potencialih.