Med odraslimi pa ni nujno tako. Zgodilo se mi je, in ne le enkrat, da sem v pogovoru z vernim in izobraženim kristjanom odkril, da ne verjame v obstoj angelov in še manj demonov. Ima jih za staro svetopisemsko govorico, medtem ko znamo danes npr. delovanje demonov znanstveno pojasniti kot manifestacijo raznovrstnih duševnih motenj.

A zanikanje angelov in demonov je nesvetopisemsko. Jezus je potrdil obstoj enih in drugih, saj na več mestih govori o njih. Ko je govoril o otrocih, je dal vedeti, da njihovi angeli ves čas gledajo obličje Boga. S človeško pametjo ne moremo razumeti, kako lahko angel prestopa iz brezčasja v naš omejeni čas in prostor. Vendar moramo Jezusovo izjavo sprejeti tako, kot je.

Vem za človeka, ki je trdno verjel v angele. To je naš pokojni ata. V svoji dolgi pilotski karieri je več kot dvajset tisoč ur preživel v zraku. To je ogromno časa in kjer se lahko zgodi marsikaj. Ko je bil še vojaški pilot v rajnki Jugoslaviji, je v tistih letih tretjina njegovih kolegov izgubila življenje zaradi nesreč in neizkušenosti. On je kot po čudežu preživel več neverjetnih situacij, tudi tisto, ko mu je na migu po vzletu odtrgalo streho kabine in se je katapultiral iz letala pri nizki višini, in to ponoči. Nihče ni verjel, da je še živ, on pa ni imel niti praske. Ta dan je vsako leto praznoval kot »svoj drugi rojstni dan«, kot je sam temu rekel.

Ni se imel za globoko vernega človeka. Vedel pa je, da ga je v vseh teh nesrečah obvaroval Bog in da je to njegov odgovor na vse molitve, njegove in naše. Ko je opravil svoj zadnji let v življenju, je na razglednico, ki jo je poslal iz Sirije, takole zapisal: »Dragi moji! Premalo je reči hvala za vse vaše molitve, ki so mi izprosile Božje varstvo v vseh letih letenja.«

Nimamo vsi take službe, kjer bi bili dobesedno izpostavljeni boju za preživetje. Vendar pa nam Bog ne pošilja angelov zato, da bi »brez prask« preživeli teh sedemdeset ali osemdeset let zemeljskega življenja. Gre za veliko večje vprašanje, ali bomo v večnosti živeli z Njim ali brez Njega.