Nadaljevanje iz: Angela Vode, Skriti spomin, ženske, komunistični zapor [4]

O ženskem suženjskem delu v socializmu 

Angela Vode, Skriti spomin (založba Nova revija, Ljubljana, str. 196–201), o razmerah in »življenju« v komunistični ječi na gradu Rajhenburg v Brestanici, o suženjskem delu v socializmu: V Rajhenburgu so bile jetniške celice povečini precej velike, vendar vse prenapolnjene. Tako je bila celica, kjer je bilo prostora največ za dvajset ljudi, natrpana s 60 ženskami. Spale smo po dve in dve na ozkem bednem ležišču. Pozneje so pograde dvignili v nadstropja – kot je bilo v Ravensbrücku. Bilo pa je vse tako prenapolnjeno, da za delavnice ni bilo prostora.

Tako so morali delavnice namestiti na podstrešju. Kaj smo delale? Tista leta se za perilo in delovne obleke ni dobilo drugega blaga kot najslabše tkanine. Veliko večino zapornic so zaposlili v šivalnicah. V prvem prostoru so prikrojevali, večjo »sobo« pa so uporabili za šivalnico. Vsi ti prostori z dohodom vred so bili tako pomanjkljivi, da bi človeški režim takšno podjetje zaprl in inšpekcija dela podjetnika kaznovala. Toda tem ljudem je prišlo vsako sredstvo prav, da so nas uničevali.

Grad Rajhenburg leta 1889.

Kot v Ravensbrücku pri nacistih ...

Stopnice na to podstrešje so bile strme in ozke kot na kurnico. Po njih si prišel naravnost na ozko pot, ki je vodila v delavnico: to je bila majava deska, položena preko tramov, da je bil človek vedno v smrtni nevarnosti, če bi padel z nje. Delavnica je bila zasilen prostor, pregrajen z deskami. Nizki strop si lahko dosegel z rokami. V večji delavnici je bilo prostora največ za 30 delavk, natrpali pa so jih noter več kot 200. Šivalni stroji so bili nameščeni tesno drug poleg drugega. Največjo pozornost so vzbujali ti stroji zato, ker nista bila dva enaka: poleg moderne »singerce« je stala škatla, ki je ropotala, da je človeka kar glušilo. Vsi ti stroji so prišli iz zaloge »narodne imovine«, zaplenili so jih »narodnim izdajalcem«. Kolikokrat sem se zamislila ob teh strojih: kdo je bila njegova lastnica? Morda mati, ki je stroj nujno potrebovala, da je šivala in krpala obleko in perilo svojim otrokom ... Morda je bila lastnica ženska, ki si je z njim služila kruh. Toda treba je ustvariti podjetje, da bo delovna sila zapornic dovolj izkoriščena, da ženske ne bodo zastonj jedle ... Vsak prostorček je bil izrabljen. Sedele smo na dolgih klopeh brez naslonjala, tkanino je bilo treba držati v naročju, ker za mizo ni bilo prostora. Tudi posamezni sedeži so bili brez naslonjal (štokrli). Ves dan se ni bilo mogoče nikamor nasloniti. V hrbtu me je peklo, da so me od bolečin polivale solze – kot v Ravensbrücku pri nacistih ...

Pa kaj zato, če izgube vid ljudje, ki mislijo drugače kot mi

Zrak v delavnici je bil gost in zadušljiv. Poleg tega sem bila lačna, da se mi je nenehno temnilo pred očmi. Imela sem občutek, da bi lahko vsak trenutek izdihnila, tako sem bila izčrpana. Najbolj pa je onesnaževalo zrak »stranišče«: sredi delavnice je bil ograjen prostor, v katerem je stala velika kibla. Na to stranišče je hodilo dnevno na stotine žensk. V okolici stranišča se je širil tak smrad, da je bila strahota. Ko je bila kibla polna, so jo morale rediteljice odnesti mimo vseh žensk, ki so sedele od stranišča do vrat. Treba se je bilo varno odmikati, da se ne bi kaj izlilo. Ne vem, če so kdaj v carski Sibiriji delali ljudje v tako neugodnih okoliščinah kot tu, v socialistični (ha, ha!) ureditvi.

V delavnici je bilo eno samo majhno mansardno okence. Samo dve ženski sta mogli delati pri svetlobi, ki jo je dajalo to okence, druge pa so si ves dan kvarile oči ob šibki električni razsvetljavi. Pa kaj zato, če izgube vid ljudje, ki mislijo drugače kot mi! Ki so bili toliko nerodni, da niso zadosti hitro začeli misliti z njihovimi glavami! Kajti pred »svobodo« bi komuniste lahko seštel na prste, a kako hitro so presedlali drugi! In tisti, ki smo bili prenerodni, se pokorimo na najrazličnejše načine v »kazensko-vzgojnih zavodih«.

Dvorišče gradu Rajhenburg leta 2009, po obnovi. FOTO: Ivo Žajdela

Raje so se prijavljale na »prostovoljno« delo, kot da bi zmrzovale v celici

V naši delavnici je bilo »podjetje«, kjer so se takrat izdelovale po normi moške srajce in moške delovne obleke. Sicer je res, da so bile obleke že ukrojene, toda norma je bila osem oblek na dan! Srajc pa, kolikor se spominjam, je bilo treba narediti deset. Bila je naglica, da si se komaj useknil. Zakaj? »Ženske, če se boste izkazale pri delu, boste šle prej domov,« sta obljubljala upravnik in »direktor«. In uboge ženske so jim verjele!

Sprva smo delale samo zjutraj od šestih do pol treh, to je bilo dobrih osem ur – predpisana delovna doba. Toda popoldne so stali stroji brez dela in ta čas je bil izgubljen. Tako so uvedli »prostovoljno« popoldansko delo. Skoraj vse ženske so se prijavile na to »prostovoljno« delo. Zakaj? »Oni« so vse dobro premislili in ustvarili razmere za to pripravljenost. Iz vseh celic so pobrali peči, ker so jih člani uprave potrebovali za svoja stanovanja. Zato je bilo pozimi v celicah mraz, da se je človeku pri zaprtem oknu zanohtalo. In ženske so se raje prijavljale na »prostovoljno« delo, kot da bi zmrzovale v celici. Tako je bil uradni delavnik osem ur, v resnici pa so garale dvanajst do štirinajst ur.

Čim prej poginejo, tem manj škode bodo naredile

Pozneje so uvedli delo v izmenah, najprej v dveh, zatem pa v treh. To so bili grozni časi. Tiste, ki so hodile zjutraj delat, so šle rade zgodaj spat, da so se spočile, ker so morale zelo zgodaj vstajati. Toda iz najlepšega spanja okrog enajste ure jih je zbudila popoldanska izmena, ki se je vrnila iz delavnice. To je bilo zlasti za starejše ženske hudo, ker so se prej utrudile kot mlajše. Bila je posebne vrste utrujenost, ki sem jo prenašala težje kot bolezen. Toda stroji so ponoči stali neizkoriščeni. To je bila velika škoda za socialistično gospodarstvo, ki mora biti predvsem racionalno. Kaj če pri tem propade človek, »žrtve morajo biti«! In če so te žrtve reakcionarne ženske, tem bolje. Čim prej poginejo, tem manj škode bodo naredile. Torej so uvedli še tretjo izmeno, ki je delala od 22. ure do 6. ure zjutraj. Ženske te izmene so spale podnevi. Kako so spale, si lahko predstavljamo: ves dan so hodile druge ven in noter, ta čas sta se zvrstili dve izmeni, opoldne je bilo treba vstati za kosilo, treba se je bilo očistiti, si kaj zašiti in tako je naenkrat prišla noč in zapornice so se nespočite podale na delo. Delo v takšnih okoliščinah nas je ugonabljalo bolj kot pomanjkanje hrane, bolj kot bolezni in druge tegobe.

Leta 2009 smo si lahko ogledali film Angela Vode, skriti spomin režiserke Maje Weiss. Prizor iz filma, zapornice na gradu Rajhenburg.

Norma za ženske sužnje: prišiti osemsto gumbov na dan

V teh okoliščinah si moral zasovražiti delo. Ničesar si nisem želela bolj kot brezdelja. Ne samo, da bi imela malo časa za branje knjig, za premišljevanje, marveč da bi zares uživala »dolce far niente«. To se mi je zdela edina modrost. Bila sem tako utrujena in naveličana, da sem si želela samo počitka. In pa naspala bi se rada! Spomnila sem se na nemško taborišče Ravensbrück, kjer sem sprva pletla nogavice. Že prvi dan me je začelo peči v hrbtu, toda šla sem v umivalnico ali na stranišče, pa mi je odleglo. Tam si nisem upala prositi za spremembo dela, ker je bilo v pletilnici najlažje delo. Toda bilo je mogoče »zabušavati«: sedla sem za peč in se spočila. Tudi sem na svoj način sabotirala: delala sem tako, da je bila pletenina neuporabna. Prevzemala pa je zapornica, ki je imela sama isto misel. Tu pa je bilo v tem pogledu mnogo slabše: nikoli nisi vedel, katero zapornico so že kupili z obljubami. – Pozneje so spoznali, da je moj stroj premalo izrabljen, ker premalo naredim, zato so mi dali drugo delo: prišivanje gumbov. A tudi tu je bila norma: osemsto gumbov na dan! Normo pa so določili takole: »direktor« je izbral nekaj zelo spretnih in v delo povsem vpeljanih deklet, stal je poleg njih z uro v rokah in jih priganjal z obljubami, tako da so nekako tekmovale med seboj. In hitele, hitele. Nobena se ni niti useknila, niti z glavo ni pokimala, če jo je kdo kaj vprašal.

Če boste pridni, boste šli kmalu domov

Tista, ki je najbolj hitela, si niti potu, ki ji je v debelih kapljah lil z obraza, ni obrisala. Bila je poklicna šivilja in je naredila največ. In njo je vzel »direktor« za merilo: prišila je sto gumbov v eni uri, torej v osmih urah osemsto! Brez odmora za malico, brez oddiha, brez upoštevanja raznih telesnih potreb. Vprašala sem jo, kaj je vendar mislila, da se je tako gnala. Začela je jokati: »Veste, doma sem pustila osem otrok, skoraj vsi so nedorasli, pa bi, ah, tako rada šla domov ... Pa so obljubljali: če boste pridni, boste šli kmalu domov.«

»In vi ste jim verjeli? Ali jih še niste spoznali? Ali veste, zakaj so vas zaprli? Saj ste rekli, da niste zaslužili ...« »No, poskusila bom doseči to normo, potem bom pa takoj prošnjo naredila in se bom na to sklicevala.« »Da, vi jo boste lahko dosegli, ki ste izučena šivilja, toda kako naj vas dohajajo druge, ki niso prav nič vajene šivanja? Ali ne pomnite, da niste sami, da se je treba ozirati tudi na sotrpinke! «

Razstava na gradu Rajhenburg. Fotografija lepo urejenih in nenevarnih miličnic leta 1949. FOTO: Ivo Žajdela

Sram bi me bilo, ko bi nasedla njihovim obljubam

Prišla je v zadrego: »Oh, na to pa res nisem pomislila. Čakajte, jaz bom hitela, pa bom še namesto vas nekaj naredila.« »Ne, prav lepa hvala, ne potrebujem vaše pomoči. Saj ne mislim samo nase, mislim na vse, ki so tu v šivalnici ter se od njih zahteva ta novo postavljena norma.« »Ja, pa vseeno, kako boste vi dohajati? Bolni ste in ne več v najlepših letih.« »Ne mislim nikogar dohajati in se ne mislim gnati za normo. Vem, da mi prav nič ne bo pomagalo, če se še tako ženem, da bi me prej izpustili. Sram bi me bilo, ko bi nasedla njihovim obljubam. Zame pa ne bo nihče delal.«

Večina jim je verjela, večina se je gnala, da je dosegla normo. Gumbi so bili prišiti površno; preden so oddale izdelani kos, so nekateri odleteli. Toda, samo da je zadoščeno normi, da se proda toliko kosov, da bo toliko več dobička. Vse pojmovanje dela je bilo izrazito kapitalistično-profitarsko. In ne verjamem, da so v kapitalističnih državah tako izkoriščali arestante kot tu v »socialističnem humanizmu«!

Dosegla sem le dobro desetino norme

Delala sem, kolikor so mi dopuščale bolečine v hrbtu, ker sem morala delati, saj sem bila obsojena na prisilno delo. Toda dosegla sem le dobro desetino norme. »Direktor« je čez nekaj dni kontroliral naše dosežke, nekatere je pohvalil bolj, druge manj. Ko je prišel do mene, me je vprašal, kako gre pri meni z normo. Odgovorila sem: »Naredim, kolikor je v moji moči, a norme ne dosežem, ker je previsoka.« On ironično: »Koliko naj bi znašala po vašem?« »Za starejše ne bi smelo biti norme.«

Obrnil se je in odšel na upravo. Kmalu je prišla v delavnico paznica, šla naravnost k meni in me vprašala, koliko norme sem že dosegla, ker je že dvanajsta ura, torej imamo samo še dve uri časa.

Povedala sem ji, koliko imam narejenega, pa je rekla: »Boste delali pa še popoldne.« »Težko, da bom dosegla normo, tudi če delam popoldne, ker me tako v hrbtu boli, da ne zdržim dvanajst ur dela.« »No, boste delali pa še ponoči.«

Razstava na gradu Rajhenburg, povojni zapor, simbolni prikaz »zapornic«, v resnici pa socialističnih suženj. FOTO: Ivo Žajdela

Vstanite, v (socialističnem) suženjstvu zakleti

Spet so se zganile nekatere mlajše zapornice in mi hotele pomagati. Odklonila sem in tudi paznica ni dovolila. Rekla je: »Grem javit vašo upornost na upravo.«

»Da, pojdite na upravo, pa povejte, da sem vprašala, ali je to prav, da morajo v socialistični državi stare in bolne ženske delati prav toliko kot mlade in zdrave.«

Odšla je, toda ni se vrnila. Po končanem dopoldanskem delu pa mi je rekla: »Pojdite h kosilu.« Šla sem in se nisem vrnila na delo. Morda jim je bilo le malo nerodno: poznala sem lepo teorijo socializma, poznala sem obljube, z navdušenjem sem prepevala: »Erwacht verdammte dieser Erde ...« (Vstanite, v suženjstvu zakleti.) Za ta socializem sem se izgarala. Zdaj pa, ko je zbledela fata morgana, je nastopila norma, proti kateri smo se vse življenje borili, saj to je navadno počasno ubijanje človeka.

Konec v: Angela Vode, Skriti spomin, ženske, komunistični zapor [6]

1/7