Nadaljevanje iz: Angela Vode, Skriti spomin, ženske, komunistični zapor [3]

Angela Vode, Skriti spomin (založba Nova revija, Ljubljana, str. 188–190), o razmerah in »življenju« v komunistični ječi na gradu Rajhenburg pri Brestanici. Poglejmo, kaj je Vodetova napisala o dveh sojetnicah. Marinka Hrovat je bila žena Adolfa Hrovata, lastnika tovarne lanenih olj in firneža (Teol) v Mostah v Ljubljani.

Angela Vode VIR: Arhiv Slovenije, 1, AS 1549

Za krajo premoženja so človeka osumili nečastnega dejanja proti narodu in državi

Zakaj je bila v zaporu? To je bila žena g. Hrovata, ki je imel tovarno olja v Mostah. Bil je zelo dober človek, delavci so ga imeli radi, ker je bil res pravičen, socialen človek za vse, zlasti za svoje delavce. Tega ne pripovedujem po izjavah njegove žene, marveč iz lastnih izkušenj. Ko smo pred vojno levičarji potrebovala denar za kako stvar, na primer za tisk, smo se vedno obrnili na g. Hrovata, ki nikdar ni odrekel pomoči. Prav tako je bil za svoje delavce pravi oče. Takšen je bil vseskozi, ne samo potem, ko so drugi spoznali, da je treba obrniti plašč po vetru. Ker je bila privatna lastnina zajamčena od najvišjega vodstva države, niso mogli kar meni nič tebi nič vzeti tovarne. Zato je bilo treba človeka osumiti nečastnega dejanja proti narodu in državi, in na osnovi tega suma je lastnik izgubil vse premoženje. Tako so g. Hrovata zaprli takoj, ko so prišli in zavzeli oblast, češ da je sodeloval z okupatorjem. Delavci so se ponudili, da bodo pričali v njegov prid, toda niso jim dovolili. Vendar mu niso mogli ničesar dokazati, zato so ga izpustili; tako onemoglega, da ga je njegov prijatelj dobesedno nesel domov.

Hrovatovo vilo si je zaželel Miha Marinko

Ker je videl, da zanj tu ni življenja, je odšel v Trst. Njegova žena pa je ostala v Ljubljani, ker je imela vilo na Vrtači. Tista vila je bila zelo razumno in premišljeno zidana, po njeni zamisli, zato se jo je zahotelo velmožu novega vladajočega razreda Mihi Marinku. Kako priti do vile? To je za te ljudi silno enostavna stvar. Njo so obdolžili, da konspirira z emigranti, vilo pa zasegli. Očitali so ji, da so prestregli pismo, ki ga je pisala svojemu možu v Trst! Pisala je samo osebne zadeve o sebi in o njem, toda bilo je dovolj: obsodili so jo na tri leta prisilnega dela. Sama mi je pripovedovala o teh stvareh, pa tudi drugim je bil primer znan. Bila je več kot 50 let stara in zelo bolna. Saj to ni bila velika gospa, bila je uradnica pri svojem možu, pridna in poštena, tako da se je poročil z njo. Vila na Vrtači je bilo vse njeno imetje in še tega ne bi bilo, ko ne bi ona vzela vajeti v roke, kajti on bi bil vse razdal. Ni se je držala delavska kri, niti delavski žulji, samo njeni!

Da izginejo dokazi vašega pridobivanja narodne imovine

Ko sem bila kmalu po svojem prihodu v Rajhenburg klicana na upravo, me je »pomočnik« uprave (udbovec) vprašal, kaj je vzrok, da sem proti sedanjemu režimu, ko sem bila vendar vedno sodelavka v delavskem gibanju in so me vsi poznali samo kot dobrega pristaša. Odgovorila sem mu: »Po mojem so vse metode, ki jih uporabljate, nepravične, bijejo v obraz vsem pravilom poštenosti in morale, vsaj kot jo razumem jaz.« On razburjeno: »Kako pa to mislite? Kje imate dokaze za to trditev?« Jaz: »Glejte, tu je na primer človek, ki je vse življenje pridno delal, ravnal se strogo po takratnih zakonih, plačeval davke, delavce dobro plačeval, uredil zanje socialno zavarovanje, nobene goljufije mu ni bilo mogoče očitati in celo to vam utegne biti znano, da je bil v borbi z največjim slovenskim gangsterjem Avgustom Praprotnikom, in to prav zaradi njegovih gospodarskih malverzacij. Toda vi ste potrebovali njegovo tovarno, eden od vaših ljudi je hotel njegovo vilo. Ker je pa po zakonu zasebna lastnina zajamčena, je treba najti drugo pot, da se polastite imetja. Treba je človeka zapreti, dobiti lažne priče, ki se bodo izjavile proti njemu, kar jim boste vi narekovali, ga obsoditi, ga s tem uničiti ne samo materialno, marveč tudi moralno in s tem spodkopati njegovo življenje, ki naj se čimprej konča, da izginejo dokazi vašega pridobivanja narodne imovine!« On: »To ste si lepo izmislili! Takih primerov ni! Povejte mi samo enega!«

Dvorišče gradu Rajhenburg leta 2009, po obnovi. FOTO: Ivo Žajdela

Dali so ji podstrešno sobico, kjer je po nekaj letih umrla

Povedala sem mu o gospe Hrovatovi ter o njenem možu. On se je razburil in rekel, da je imela ona zveze z emigranti. »Da, s svojim možem, ki je res v emigraciji, ker ni imel tukaj od česa živeti.« Povedala sem mu še, kako zelo je bolna. Imela je namreč tako hudo nevralgijo, da je včasih noč in dan kričala od bolečin. Ko pa je prišla v ambulanto, ni imela dovolj – to je 38° – temperature, pa so jo napodili v sobo, kjer se ji je zaradi stalnega prepiha še poslabšalo.

Prišel je v zadrego – kljub vsemu – in rekel, naj napravi prošnjo za pomilostitev. Vendar je odsedela dve leti. To je bila za tedanji čas zelo kratka doba, a za bolnega človeka cela večnost. Pozneje sem zvedela, da je prosila novega »lastnika« svoje vile, če bi smela v svoji vili pod streho dobiti stanovanje. To je bila res predrznost za tiste čase: da bi kdo od Njih stanoval pod isto streho z zapornikom, pa z reakcijo! Dali so ji res nekje podstrešno sobico, kjer je po nekaj letih umrla povsem osamljena – za rakom. Njen mož je pa tudi počasi shiral v nekem begunskem taborišču v Italiji.

Kako so kradli penzion Rogovilc pri Solčavi

Str. 192–193: Med tistimi, ki sem jih v tej skupnosti najbolj cenila, je bila Marija Nastran. /Marija Nastran (1904–1984) je imela z možem penzion Rogovilc pri Robanovem kotu pred Logarsko dolino. Aretirali so jo leta 1947 in ji spomladi 1948 v skupini 19 soobtoženih v Celju sodili zaradi deliktov, povezanih s prehajanjem meje in pomoči pri tem, kar je bilo ocenjeno za »aktivno sodelovanje s tujo obveščevalno službo«. Štiri so obsodili na smrt, dva moška in dve ženski, med njimi Marijo Nastran. Edino od te četverice so pomilostili, najprej na dosmrtno ječo, nato so ji kazen postopno znižanli. Zaprta je bila v Celju, Ljubljani in Rajhenburgu, od koder so jo izpustili decembra 1953. Njeni trije sinovi so Jože, Matija in (že pokojni) Zvonko./

Razstava na gradu Rajhenburg. Fotografija lepo urejenih in nenevarnih paznic. FOTO: Ivo Žajdela

Enkrat so jemali partizani, drugič Nemci

Imela je hotel nekje na samoti na štajerski strani, kamor so hodili partizani. Vse jim je bilo na razpolago: hrana, pijača, zavetje, dokler niso okoliša napadli Nemci. Partizani so zbežali, gospodinja pa je ostala. Seveda so se tudi Nemci poslužili njenih dobrot, kakor se je pač dogajalo v tistih časih. Ko so dobili partizani okrepitev, so se vrnili in kontrolirali kot prej okoliš hotela, ki so ga uporabljali kot svoj glavni stan za tisto obrambno enoto. Zopet jim je bilo na razpolago vse, kar je imela gospodinja v hotelu. Ko so Nemci spet napadli s premočjo, se je gospodinja umaknila s partizani, ker so tako zahtevali od nje.

Zaprli so jo in jo obdolžili sodelovanja z okupatorjem

Potem je pa prišla »svoboda«. Hotel si je bilo treba prisvojiti – toda »privatna lastnina je zajamčena«. Napravili so kratek proces, kot v toliko drugih primerih: zaprli so jo ter jo obdolžili sodelovanja z okupatorjem – za njeno požrtvovalno pomoč partizanom. Ničesar ji niso mogli dokazati – vendar so jo obsodili na smrt. Prišla je v smrtno celico, pred katero je z brzostrelko noč in dan stražil stražar. Bila ji je dovoljena prošnja za pomilostitev in res je bila pomiloščena na dvajset let prisilnega dela.

»Obsodili« so jo na zaporsko mučilnico, da so jo izropali

Tako je prišla z nami v Rajhenburg in v našo celico, ki je pomenila za nekatere izmed nas prav tako smrtno celico – po nenapisanem in neobjavljenem sklepu »oblasti«. A Marija je imela zunaj tri sinove, ki jih je imela tako zelo rada! Samo zaradi njih si je tako želela živeti. (Mož se je ločil od nje, ker je imel po zakonu pravico, če je bila žena obsojena na več kot tri leta.)

Malokdaj sem videla človeka, ki bi tako dostojno in plemenito prenašal svoje gorje kot ona. Nikoli ni robantila, to ji ni dopustila prirojena finesa, s katero se je vedno tako umirjeno izražala o vseh nevšečnostih. Njena vedra dobrota je kar nalezljivo vplivala na vso okolico.

Razstava na gradu Rajhenburg, povojni zapor, simbolni prikaz »zapornic«, v resnici pa socialističnih suženj. FOTO: Ivo Žajdela

Paznica je divje pomendrala božično drevesce

Vodetova je opisala tudi naslednji zaporski dogodek v ječi na gradu Rajhenburg (str. 195–196): Bilo je na božični večer. Večina si je želela praznovati kakor nekoč doma: z jaslicami in drevescem. Ena med nami je hodila delat na vrt oziroma pripravljat drva. Skratka: prinesla je oskubljeno smrečico, na katero smo navezovale sladkorčke ter izrezale iz papirja sveto družino in pastirce pa zvezdico in jaslice. V konzervni škatli smo raztopile malo masti, napojile z njo volneno nit in prižgale – in praznovale ... Bil je presunljivo prazničen občutek ... Božične pesmi smo pele tako tiho, da se je slišalo kot piš pomladnega vetra ...

Naenkrat se odpro vrata in v celico plane paznica – naravnost v kot z drevescem, ga divje zmečka in pohodi pa jaslice prav tako. Mirno smo stale in jo gledale. »Kdo je prinesel to? Katera si je izmislila ...?«

»Ali je prepovedano?« – Ona: »Vsako praznoverje je pri nas prepovedano in kaznivo.« »Kako nečloveške beštije!« smo skoraj soglasno vzkliknile. Drugi dan so nas posebno zgodaj zbudili. To je bilo kar dovolj kazni, ker je bilo mrzlo in temno.

Za silvestrovo so jih za dve uri postavili na zimski mraz

Silvestrovo, smo upale, bo veselejše. Tega dne so lani lahko malo ponorele, drugi dan pa je bila nekoliko boljša hrana in kozarec sadjevca. Letos pa je bil navaden večer, ali pa še slabši od drugih. Ko smo že spale, nas je paznica zbudila: »Pripravite se na kopanje!« Kopalnica je bila temen brlog na dvorišču, kjer je bilo prostora za kakih osem ljudi, a včasih so nas strpali noter tudi petdeset, posebno zjutraj, ko smo se umivale. Tiste noči pa smo se morale hitro za silo obleči – ker se je zelo mudilo – in vzeti umivalni pribor ter se postaviti v vrsto na mrzlem hodniku. »Tu počakajte, dokler ne pridete na vrsto!« Čakale smo v januarskem mrazu, celi dve uri, dokler ni prišla paznica: »Alo nazaj v sobe, ne boste se kopale!«

Preden sem se ogrela, je bilo treba vstati. Bil je navaden delovni dan: šle smo v delavnice. Nič niso povedali, zakaj tako praznovanje novega leta. Menda zaradi božične smrečice ... Svoboda prepričanja pa je po ustavi zajamčena ...

Ali je čudno, če so nam srca postajala vedno bolj zakrknjena?

Nadaljevanje v: Angela Vode, Skriti spomin, ženske, komunistični zapor [5]

1/6