Nadaljevanje iz: Angela Vode, Skriti spomin, Alenka Puhar [2]

Komunistična »zgodba« o t. i. talcih

Angela Vode, Skriti spomin (založba Nova revija, Ljubljana, 2004, str. 95–98): »Eden najbolj žalostnih dni zame je bil tisti, ko so Italijani ustrelili prve talce. Dva od njih sem osebno poznala: Toneta Štebija, predvojnega komunista, in krščanskega socialista Aleša Stanovnika. Vsekakor se je Štebi solidariziral z OF, toda ni aktivno delal, ker je bil po zasebnih opravkih nekje v Bosni. Ko se je vrnil v Ljubljano, je nekatere ljudi opozoril, da je Poročevalec pisal netočno o odnosih med mihajlovićevci in titovci in je menda izjavil, da bi bilo treba vest preklicati kot netočno. Tudi on je bil naiven, tudi on se ni znašel in je verjel ... Bil je samo nekaj dni v Ljubljani in se ni nikjer javil, toda ko so iskali prve žrtve kot talce, so prijeli ravno njega ... Takrat nisem več dvomila ...«

Polastila se me je nekakšna onemogla groza

»Še manj sem dvomila glede drugega talca Aleša Stanovnika, ki tudi ni bil pravoveren in je močno dvomil nad pravilnostjo svoje poti, kar mi je sam zaupal. Tisti večer, preden so ga Italijani aretirali kot talca, se je moral na zahtevo izvršnega odbora OF preseliti iz svojega ilegalnega stanovanja v drugo, ki so mu ga oni nakazali. Samo eno noč je preživel v tistem stanovanju, selil se je v najgloblji tajnosti – toda Italijani so vedeli za stanovanje in prišli naravnost ponj. Čez nekaj dni so ga ustrelili kot talca ...

Polastila se me je nekakšna onemogla groza: zdaj se bodo posluževali Italijanov nasproti tistim ljudem, ki se jih hočejo znebiti. Proti temu ni mogoče ničesar storiti ... /.../«

Komunisti imajo streljanje talcev v načrtu

»Spoznala sem, da imajo komunisti streljanje talcev v načrtu: oni sodelujejo v OVRI – italijanski tajni policiji, kjer poimensko določajo tiste, ki jih je treba postreliti, tam imajo oni svojega zaupnika, ki mu komunisti diktirajo imena. S tem padeta dve muhi na en mah: predvsem se znebijo neljubih oseb, bodisi nasprotnikov ali pa sopotnikov, ki se ne morejo v vsem prilagoditi; poleg tega pa poženejo ljudem strah v kosti, da se jih čim več zateče tja, kjer jih ne doseže aretacija kot talce: k partizanom. Bila je okrutna borba na življenje in smrt ... Edina rešitev bi bila, ko bi se moglo doseči, da bi prenehali streljati talce. Toda kako?«

Prošnja v imenu mater in otrok glede talcev

»Sporazumno s svojimi bivšimi sodelavkami in nekaterimi materami in učiteljicami sem sestavila prošnjo v imenu mater in otrok in jo naslovila na Mussolinija. Besedila te prošnje nimam več pri roki, toda prav dobro se spominjam, da je bila napisana v dostojnem, nikakor ne klečeplaznem tonu, samo to je res, da sem napisala besedo prosimo.

Prošnjo sem predložila omenjeni skupini žensk, ki so se vse strinjale z besedilom: bilo je kratko in precizno, tako da bi ga lahko napisale na pole, ko bi jo podpisovale ženske in sploh vsi, ki so se strinjali z našo prošnjo. Ena navzočih pa je predlagala, da bi predložile besedilo izvršnemu odboru OF, da kot 'oblast' dovoli podpisovanje. Ker se je mudilo, je neka članica OF takoj odnesla besedilo pristojnim ljudem.«

Angela Vode je sestavila prošnjo v imenu mater in otrok glede streljanja talcev in jo naslovila na Mussolinija. VIR: knjiga Skriti spomin

Mimo OF (komunistov) ne sme nihče nič

»Vrnila se je z ogorčenim sporočilom, da takega besedila ne sme podpisati noben Slovenec, celo pa ne član OF, ki je edina zakonita vlada Slovenije, kajti v besedilu je navedena beseda prosimo, a prositi okupatorja je nedopustno in sramotno! To da nam sporoča sam tovariš Kidrič! (Hotel je na vsak način preprečiti, da bi prošnja uspela.)

Me pa nismo odnehale, ne iz kakega odpora, ampak ker nam je bila misel na talce zares strašna. Tako smo namesto besede prosimo napisale rotimo vas. Tudi za italijansko besedilo, ki je bilo predloženo obenem s slovenskim, sem našla ustrezen izraz, ki se ga več ne spominjam. Tako spremenjeno besedilo smo poslale nazaj naši vladi.«

Kidričevi komunisti so talce potrebovali

»Dolgo ni bilo nobenega odgovora, me pa smo vseeno hitele zbirati podpise. Komunisti so silno negodovali, kar sem spoznala iz tega, ker so nekatere komunistke, npr. Mila Lovrač in še druge, prišle zbrisat svoj podpis, češ da partija ne odobrava tega koraka. Toda akcija je bila v polnem teku, ljudje so radi podpisovali, vse je trepetalo: ali bo kaj uspeha?

Ko smo nabrale že precej podpisov in akcije ni bilo mogoče več preprečiti, sta prišli na sestanek naše ženske skupine upokojena učiteljica Mara Tavčarjeva, ki je nikdar nismo videle na nobenem sestanku in pri nobenem delu, in Mara Lamutova, ki se tudi ni nikdar udeleževala naših akcij, ker da so preveč 'na levo'! In zdaj: poslal ju je sam Kidrič, da bosta onidve vzeli v roke akcijo za pobiranje podpisov, da bodo prišli potem podpisi v prave roke, ker oni imajo že zanesljivo zvezo, ki bo posredovala spomenico na pravi naslov. Vse dosedaj zbrane podpise moramo izročiti njima!

Tako je prišel Kidrič do podpisov. Kje so končali, ni težko uganiti: oni so talce potrebovali!«

Kako je vsa ta zgodovina OF skonstruirana

»Letos /1970/ je umrla Mara Lamutova. Poročevalec je prinesel kot njeno največjo zaslugo akcijo za pobiranje podpisov proti streljanju talcev, ki jo je izvedla vrla partizanka Mara Lamutova, ki je imela takrat okoli 60 let!

Ne gre zame in ne za našo skupino, gre samo za to, da svet nekoč izve, koliko takih potvorb je bilo v tistih strašnih časih in kako je vsa ta zgodovina OF skonstruirana in vsi ti spomini in dnevniki.«

Jetnišnica na Miklošičevi ulici v Ljubljani, za sodiščem, leta 1908. VIR: Kamra

Udbovsko zasliševanje

Str. 127–130: »Kmalu po polnoči me je paznik odpeljal 'na zaslišanje' – kakor so rekli. V zasliševalnici me je pričakal sam moj stanovski kolega Vladko Majhen, v gala uniformi oznovskega /udbovskega, spomladi 1946 so Ozno preimenovali v Udbo/ generala. Pri spraševanju sem spoznala, da imajo v rokah vse moje dopise v tujino. Izsiljeval je razna priznanja in mi obljubil, da si bom izboljšala svoj položaj, če priznam. Kako? Sem vprašala. 'V celici, pri hrani ...' Kar na smeh mi je šlo – nisem jih še poznala. V bunkerju je silno smrdelo po podganah. 'Izboljšali si boste položaj ...'

Popoldne je prišel neki moj znanec 'od prej'. Bil je kar človeški. Nazadnje me je vprašal, ali imam kakšno željo. Rekla sem, da me v bunkerju zebe. Še isti večer so me preselili v celico nad zemljo in so mi dali plahto. Tega mu nikoli ne bom pozabila.«

Takoj se je začel brez vzroka strašno dreti nad menoj

»Naslednji dan se je začelo 'pravo' zasliševanje. Pripeljali so me pred pobalina – pozneje sem zvedela, da v javnosti predstavlja športnike, pisal se je Maks Završnik. Takoj se je začel brez vzroka strašno dreti nad menoj. Kot gestapovci v Nemčiji – mi je šinilo skozi možgane. Zahteval je nemogoča priznanja. 'Zavedajte se, da ste v mojih rokah, da se bo zgodilo z vami to, kar bom odločil jaz.'

In ob neki drugi priložnosti: 'Kaj pa mislite, da je general v primerjavi z menoj?' Ko me je spraševal o soobtožencu M., sem izpovedala o njem samo pozitivno. Vprašala sem ga, zakaj ne piše. 'Ker je samo pozitivno. Takih izjav ne potrebujemo.'«

Zasliševali so me kar naprej, podnevi, še več pa ponoči

»Kadar je hotel izsiliti kakšno priznanje, me je poklical trikrat po vrsti v eni noči. Komaj sem legla, so se že odprla vrata: 'Na zaslišanje!' Ko sem prišla tretjič, me je objel val električnih luči. Nikogar nisem videla, zdelo se mi je, da sem oslepela. Naenkrat zaslišim surov glas, a nisem vedela, od kod prihaja. /.../

Počasi sem prišla k sebi. Zasliševali so me kar naprej, podnevi, še več pa ponoči. Bile so muke, ki sem jih zares težko prenesla. Samo: kdo, kdo, kdo, – vam je to in to rekel? Pošiljal me je v bunker, da se bom 'spomnila'. Potem pa sem se res spomnila svojega brata, ki je umrl pred nekaj meseci. Še nikoli mi ni tako prav prišel: vse sem mu naprtila. 'Kje stanuje?' ... Končno izdavim: 'Na Žalah.' Kar pod mizo sem zlezla, tako je planil. 'Jaz ne morem pomagati, če je umrl.'«

Eden redkih posnetkov sodnih zaporov ob Miklošičevi ulici v Ljubljani (danes je na tem mestu hotel).

Ne ponoči ne podnevi me niso pustili spati

»Po približno treh mesecih samice, zasliševanja, slabe hrane in pomanjkanja zraka se mi je spet začela 'odpirati' glava. Prav jasno sem čutila, kako so možgani razgaljeni, kako mi trepetajo, kako je vse napisano kot na platnu, kako vse berejo. /.../

Kadar sem bila v hudi stiski, sem recitirala pesmi, ki so mi bile drage. V tej zadnji etapi zasliševanja sem se spomnila na Puškina: Ne daj mi, da zblaznim Gospod! /.../

Ne ponoči ne podnevi me niso pustili spati. To je bilo najhuje od vsega. Ponoči mi je gorela nasproti obrazu, očem presvetla, strašna žarnica, ki me je žgala v oči skozi zaprte veke. Nekoč je prišel ponoči kontrolirat celice sam veliki mojster policije Niko Šilih, pa me je vprašal, ali kaj želim. Zares plemenito! In jaz, prismoda, ki sem jih vendar poznala, sem prosila, če bi dali malo manj svetlo žarnico. 'Bomo uredili,' je rekel – potem pa so žarnico zares menjali – in dali še svetlejšo. Stražar je vsak trenutek odpiral okroglo okence v vratih in butal po njih. Podnevi pa sploh nisem smela zatisniti oči. Takrat sem spoznala, da je kratenje spanja najhujše mučenje jetnikov.«

Podiranje sodnega zapora ob Miklošičevi ulici v Ljubljani leta 1963. VIR: knjiga Skriti spomin

Vsako praznovanje je pri nas prepovedano in kaznivo

Str. 170: »Naslednji teden je bila Borovšakova klicana na upravo. Dolgo se ni vrnila. Ko je stopila v sobo, smo jo vse spraševale, kaj je bilo. Povedala je, da jo je zasliševalec prosil, naj bi mu napletla pulover. In kaj še? – Ničesar drugega. Kar spogledale smo se in se nasmehnile. Nobena ji ni verjela. Mene pa je stisnila zla slutnja.«

Str. 195–196: »Bilo je na božični večer. Večina si je želela praznovati kakor nekoč doma: z jaslicami in drevescem. Ena med nami je hodila delat na vrt oziroma pripravljat drva. Skratka: prinesla je oskubljeno smrečico, na katero smo navezovale sladkorčke ter izrezale iz papirja sveto družino in pastirce pa zvezdico in jaslice. V konzervni škatli smo raztopile malo masti, napojile z njo volneno nit in prižgale – in praznovale ... Bil je presunljivo prazničen občutek ... Božične pesmi smo pele tako tiho, da se je slišalo kot piš pomladnega vetra ...

Naenkrat se odpro vrata in v celico plane paznica – naravnost v kot z drevescem, ga divje zmečka in pohodi pa jaslice prav tako. Mirno smo stale in jo gledale. 'Kdo je prinesel to? Katera si je izmislila ...?' 'Ali je prepovedano?' – Ona: 'Vsako praznovanje je pri nas prepovedano in kaznivo.' 'Kako nečloveške beštije!' smo skoraj soglasno vzkliknile. Drugi dan so nas posebno zgodaj zbudili. To je bilo kar dovolj kazni, ker je bilo mrzlo in temno.«

Ali ni čudno, če so nam srca postajala vedno bolj zakrknjena?

»Silvestrovo, smo upale, bo veselejše. Tega dne so lani lahko malo ponorele, drugi dan pa je bila nekoliko boljša hrana in kozarec sadjevca. Letos pa je bil navaden večer, ali pa še slabši od drugih. Ko smo že spale, nas je paznica zbudila: 'Pripravite se na kopanje!' Kopalnica je bila temen brlog na dvorišču, kjer je bilo prostora za kakih osem ljudi, a včasih so nas strpali noter tudi petdeset, posebno zjutraj, ko smo se umivale. Tiste noči pa smo se morale hitro za silo obleči – ker se je zelo mudilo – in vzeti umivalni pribor ter se postaviti v vrsto na mrzlem hodniku. 'Tu počakajte, dokler ne pridete na vrsto!' Čakale smo v januarskem mrazu, celi dve uri, dokler ni prišla paznica: 'Alo nazaj v sobe, ne boste se kopale!'

Preden sem se ogrela, je bilo treba vstati. Bil je navaden delovni dan: šle smo v delavnice. Nič niso povedali, zakaj tako praznovanje novega leta. Menda zaradi božične smrečice ... Svoboda prepričanja pa je po ustavi zajamčena ... Ali ni čudno, če so nam srca postajala vedno bolj zakrknjena?«

Nadaljevanje v: Angela Vode, Skriti spomin, ženske, komunistični zapor [4]

1/6