Nadaljevanje iz: Angela Vode, Skriti spomin, Alenka Puhar [1]

Po »pomilostitvi« je Angela Vode večino življenja, umrla je leta 1985, preživela brez dela, ob pomoči sestre in nekaterih prijateljic. V šestdesetih letih je napisala spomine, v katerih je podrobno opisala svojo življenjsko pot. Skrila jih je pri nekem župniku v Ljubljani. Čeprav vse življenje liberalka in komunistka, vendar tudi demokratka, si je na koncu želela cerkveni pogreb. Spomine je v devetdesetih letih hranil v Ameriki njen nečak Janez Spindler, ki jih je leta 2000 izročil publicistki Alenki Puhar. Puharjeva je po skrbnem študiju in primerjavah z nekaterimi drugimi besedili ugotovila, da gre za zelo pomembno pričevanje. Za večino oseb v knjigi je poiskala osnovne podatke, kar ni bilo lahko delo, saj gre večinoma za manj znane in zamolčane osebe. Izkazalo se je, da so spomini Angele Vode Skriti spomin, leta 2004 jih je izdala založba Nova revija, izpovedno pretresljivo besedilo, ki razkriva tudi nekatera poglavja naše preteklosti, ki doslej niso bila javno predstavljena. To so tudi prvi podrobnejši spomini na ženske zapore po vojni.

Angela Vode VIR: Arhiv Slovenije, 1, AS 1549

Spomine je napisala med letoma 1960 in 1970

Angela Vode je spomine napisala med letoma 1960 in 1970, ko si je kot sedemdesetletna končno prislužila nekaj pokojnine. V tem desetletju je napisala več besedil o zgodovini ženskega gibanja, učiteljskega organiziranja, tudi o nemških taboriščih, kar sicer ni bilo objavljeno, so pa s pridom uporabljali drugi. O spominih je molčala. Liste je skrivala in skrila. Ko bi se ohranil režim komunistične partije, bi bili verjetno objavljeni v tujini. Ker se ni, so bili končno objavljivi v Sloveniji. Pobudo, dovoljenje za to in zajeten šop papirjev je Alenki Puhar dal Janez Spindler, nečak Angele Vode, ki je marca 2000 umrl v San Diegu v ZDA.

Pavla Hočevar pred komunističnim »sodnikom« eksekutorjem na Nagodetovem procesu julija 1947. »Sodniki« so sodili v znamenju komunistične rdeče zvezde, simbola njihovega nasilja nad Slovenci.

Dosodili so ji 20 let zapora s prisilnim delom ...

Glavnina besedila je posvečena zaporniški izkušnji. Angela Vode je opisala aretacijo (natančneje: udbovsko ugrabitev) maja 1947, dva meseca zasliševanj, proces, kjer so ji dosodili 20 let zapora s prisilnim delom ter odvzem državljanskih pravic. Na tem komunističnem »sojenju«, znanem kot Nagodetov proces, so komunisti 15 kritičnih ljudi obtožili in spoznali za krive špijoniranja za zahodne sile in podobno. Najbolj znana je zgodba Ljuba Sirca, ki jo je edini opisal v knjigi Med Hitlerjem in Titom, jeseni 2004 je po zaslugi Edvarda Žitnika nastala tudi televizijska oddaja o Borisu Furlanu Gospod profesor.

Angele Vode je »kazen« prestajala med zidovi Centralnega zapora Udbe na Poljanskem nasipu, v sodnih zaporih na Miklošičevi cesti (oboje v Ljubljani), nato pa v dveh gradovih, v Begunjah in v Rajhenburgu v Brestanici. Iz zapora so jo izpustili januarja 1953.

Pavla Hočevar pred komunističnim »sodnikom« eksekutorjem na Nagodetovem procesu julija 1947. Komunisti so umorili veliko žensk, jih ugrabljali, jim »sodili, zapirali ... Za javnost pa jih je silna propaganda vse do danes naredila za podeljevalce pravic ženskam.

Opisala je tudi dogajanje med vojno

Tudi v zaporu je imela Angela Vode veliko posluha za ljudi okrog sebe in to se pričevanju pozna. V njem nastopa vrsta žensk, od kmetic do pravnic. Izbira je bila velika, saj so v prvem povojnem desetletju komunisti množično zapirali in približno četrtina »obsojenih« je bila ženskega spola, vseh starosti.

Pred tem pričevanjem, prvim te vrste pri nas, je z novega, zanimivega zornega kota opisala tudi dogajanje med vojno. Angela Vode je ohranila kritično distanco na levo in desno, a bila je različnim akterjem dovolj blizu, da ji je bilo iz prve roke znano marsikaj.

V zadnjem delu je opisala maltretiranje, ki ga je prestajala kot izobčenka, neoseba. Težko je živela, še težje je prenašala, da jo obravnavajo in zasledujejo kot kužno osebo. A vztrajno si je prizadevala za čilo glavo in telo. Umrla je po 93 letih življenja.

Alenka Puhar je spomine dopolnila z osemdesetimi stranmi besedila

Alenka Puhar je tipkopis uredila in ga dopolnila s približno osemdesetimi stranmi besedila. Gre za obsežno spremno besedo, za stvarne in biografske opombe, ki olajšajo razumevanje in dodajajo plastičnost osebam. Poiskala je tudi fotografije, zlasti se je potrudila, da bi z njihovo pomočjo zaživeli liki zapornic, od Hildegard Hahn, ki je leta 1998 postala znana v hrbet, kot emblem razstave Temna stran meseca, zdaj pa je v knjigi objavila tudi njen obraz, tja do Ade Grundner, ki je izmučena izdihnila, stara 26 let in se je ne spomni tako rekoč nihče več.

Alenka Puhar

Ko te vržejo na dno

Z urednico knjige Alenko Puhar, ki ima velike zasluge za to, da je knjiga Angele Vode Skriti spomin opremljena z mnogimi opombami oziroma koristnimi informacijami, sem leta 2005 za Družino naredil pogovor.

Angela Vode je svoje pretresljive spomine napisala v šestdesetih letih. Kje jih je skrila in kakšna je bila njihova pot do vas?

Kje jih je skrila? Najdlje so bili skriti v nekem ljubljanskem župnišču. Ker je ta župnik mrtev in ga ne morem prositi za dovoljenje, bom raje zamolčala, katero župnišče je služilo za azil. Potem je mapo s papirji od tam vzela Angelina prijateljica, ki je zanjo skrbela zadnjih šest let. Nato so odpotovali v Ameriko in hranil jih je Janez Spindler, nečak Angele Vode. Dolgo je nameraval še kaj dodati, napisati še svojo resnico. Bil je študent, ko so teto zaprli, njega in mamo pa izgnali iz stanovanja ter ju začeli šikanirati, ker sta bila v sorodu s tako hudo politično zločinko. Janez se je nato umaknil iz Jugoslavije. Gotovo bi bilo zanimivo, ko bi lahko opisal svojo zgodbo. No, za to mu je zmanjkalo sil. Iskal je človeka, ki bi mu lahko izročil te papirje in se odločil zame. Za vse svete leta 2000 sem jih dobila, iz rok gospe Audrey Spindler. Janez Spindler je na začetku tistega leta zbolel za rakom in umrl.

Takrat pravzaprav nisem dobro vedela, kaj sem dobila. Nekaj časa sem brala, primerjala s prejšnjimi spisi in spomini Angele Vode, ugotavljala, kaj se ponavlja, kaj je novo ... Ko sem ugotovila, za kaj gre, sem se usedla in napisala poročilo, tudi nekakšno ponudbo za natis. To sem objavila v reviji Ampak, februarja 2001. Na ponudbo se je javil Niko Grafenauer – to je torej na kratko orisana pot, kjer je na koncu knjiga Skriti spomin, založba Nova revija 2004.

Ta knjiga je prva pri nas, v kateri je opisano mizerno življenje zapornic v povojnih udbovskih zaporih ...

Prav imate, to je prva knjiga, ki opisuje življenje zapornic in ženskih zaporov v povojni Sloveniji. Ta literarna zvrst je bila dolgo prepovedana oziroma se ni mogla prebiti skozi falango uredniških svetov in odborov, ki so odločali o javni besedi. Do preboja je prišlo po Titovi smrt (1980), z nastopom več uveljavljenih avtorjev, znanih po novelah, romanih, dramah. Vsi so svoje zaporniške izkušnje literarizirali, se pravi jim dodali noto fikcije – da bi se distancirali od bolečega poglavja življenja, verjetno tudi zato, da bi omajali odpor cenzorjev. Vsi so bili moški. Če se omejim na Slovence, gre predvsem za Vitomila Zupana, Igorja Torkarja, Marjana Rožanca, Branka Hofmana.

Angela Vode je pustila ob strani vse literarne pripomočke in ambicije, preprosto se je lotila pisanja, kot da pripoveduje prijateljskemu krogu, kaj se ji je zgodilo. Nič se ne ozira na to, kakšen vtis bo naredila. Ona preprosto pripoveduje, kako je, ko te vržejo na dno. Kako je v samici, ki ima zabita okna, slamnjačo, kiblo v kotu. Kako je, ko ni vode za umivanje. Kako ješ na tleh. Kako toneš in se bližaš smrti. Kakšne bilke se oprimeš, ko si že skoraj na koncu ... In ko nisi v samici, kakšne so druge ženske okoli tebe. Kaj so doživele, kako jim je hudo, katere so plemenite in katere zoprne, nemogoče.

Alenka Puhar in Andrej Aplenc, marec 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Medvojni (izključitev iz partije, šikaniranje partijcev, nemško taborišče) in povojni (aretacija, sojenje, zapor) kalvariji se je pridružila še tista, ki jo je Angela Vode doživljala po zaporu ...

Politični zaporniki so bili dolgo obsojeni tudi na izgubo državljanskih pravic, navadno za nekaj let. Zato se niso mogli zaposliti, niso dobili honorarnega dela, zgubili so več let pokojninske dobe, niso bili zdravstveno zavarovani, niso smeli javno nastopati, niso dobili potnega lista ... verjetno še kaj. O tem nisem našla nobene literature. No, saj je o zapornikih tudi sicer ni. Vse to pomeni, da so nekaj časa po odpustu iz zapora živeli v hudi bedi, docela odvisni od kakšnega sorodnika, prijatelja. Tisti, ki so bili pismeni, so večino sil porabili za to, da so pisali vloge, prošnje, pritožbe, da so izpolnjevali formularje, iskali potrdila in mnenja in izvide, stali v vrstah pred okenci, oddajali vloge, jih kolkovali, žigosali ... Opisi teh postopkov v knjigi Angele Vode so pretresljivi. Koliko jo je stalo, ko je skušala dokazati, da je vendar trideset let redno delala! Kaj vse je morala storiti in koliko požreti, da je dobila dovoljenje za pisalni stroj!

Večina nekdanjih arestantov je potem le dobila nekakšne službe, navadno na spodnji družbeni stopnici. Angela Vode je postala tajnica. Nekaj njenih znancev je dobilo službe v tej ali oni tovarni, eden je bil hišnik v šoli, več jih je prevajalo – filme, poslovna pisma.

Knjiga govori tudi o svojevrstni solidarnosti, saj brez nje Vodetova ne bi preživela, ne zapora ne potem, ko je prišla »na svobodo« ...

Angela je imela srečo, da je imela starejšo sestro, Ivanko Spindler, ki ji je neomajno stala ob strani in jo je preživljala. Imela je tudi nekaj prijateljic in znank, ki jih je bilo v dno duše sram, da bi ta ženska, nekoč ena najvidnejših Slovenk, živela kot beračica. Ta tiha solidarnostna mreža, o kateri se javno nič ne ve, je delovala. Najteže je bilo s stanovanji. Ljudje so živeli po šupah in drvarnicah, pa se le še malo stisnili, ko se je na pragu pojavila nesrečnica: Nimam kam, ali k tebi ali pod vlak ... Verjetno je bilo hudo tudi z dostopom do zdravnikov. V tem oziru je imela Angela spet srečo, bila je dovolj znana, da ji je sem in tja kdo zastonj pomagal. Ta prijateljica jo je povabila na morje, kar je bilo ugodno za njeno astmo, druga jo je poslala k mami, ki je živela na robu zdravilišča.

Solidarna izmenjava pomoči je delovala tudi na intelektualnem področju. Ivanka Lipold, ki je bila pred vojno predsednica splošnega ženskega društva v Mariboru, žena župana, je na svojem koncu zbirala pričevanja o učiteljicah, aktivistkah, dobrodelnih akcijah. Angela pa je Ivanki pomagala, ko je urejala in pisala kroniko rodbine – Lipoldovi so bili namreč znamenita in pomembna družina.

Andrej Aplenc, Pocukrani dokumentarec, Angela Vode, Demokracija, 12. 5. 2005Nadaljevanje v: Angela Vode, Skriti spomin, ženske, komunistični zapor [3]

1/6